Za vse tiste, ki ste podarile vse, a dobile bore malo nazaj

Vem, da je bilo težko; vem, da je še vedno težko. Da še zmeraj boli. Da še vedno pogrešamo ljubo osebo, ki nas je zapustila ali nam ni uspela vrniti ljubezni, ki so jo zaslužimo; ki smo jo potrebovale. Morda pogrešamo staro sebe, veselo sebe, ljubezni polno sebe. Na kratko – obžalujemo.

Prisluhni mi.

Poznam pot, ki te je pripeljala do tega trenutka v katerem se počutiš izigrano, prazno in osamljeno. Občutka zavrženosti in globoke nerazumljenosti. Kakor da si sama med množico ljudi in kričiš in prosjačiš za kanec ljubezni…A nikogar, ki bi te slišal, ki bi te videl. Tudi sama sem že bila tam. Tam, kjer ni sonca in je čista tema. Toda, kaj že pravi tisti pregovor? »Včasih lažje opazimo svetlobo, če delno stojimo v senci«. Včasih je tisto nekaj temote pravi klic, ki nas opozori, da nekaj ni prav, da nekaj ne delamo v skladu z našo usodo. In šele nato od nekod potegnemo vso moč, ki jo premoremo. In takrat, takrat zares zrastemo. Toda zakaj se nam določene situacije ali določeni tipi ljudi vedno znova in znova narišejo na naši poti? Zakaj nato mi znova in znova premlevamo določene dogodke in ne spustimo? Zakaj ne spustimo tisto, kar mora odpasti? Tudi drevesa v jeseni odvržejo listje, ker jim več ne služi. Pa kaj zato, če so nekoliko časa gola (in grda). Spomladi se vse odvije na novo in spet zaživijo na polno in prav nič ne obžalujejo tistih listov, ki so že davno kompost. Zakaj mi ne vržemo v kompost vsega, kar nam je odslužilo, vsega, kar ni več naše in kar nam ne pripada?

Zakaj se še vedno oklepamo preteklosti? Mar ne vidimo, da nas utruja?

Zapravljamo predragoceni čas za objokovanjem osebe, ki nas nikoli ni uspela ljubiti v jeziku ljubezni, ki je nam blizu. Ki nam je pisan na kožo. Ne pravim, da te osebe niso ljubile ali da so bile nevredne ljubezni; toda vsak človek vibrira s svojo frekvenco in morda te osebe z nami niso ustvarjale prijetne glasbe, temveč ropot.  

Zakaj začnemo dvomiti v svojo vrednost? Mar se ne vidimo v vsej lepoti, ki nas obdaja? Ali ne prepoznamo več tega prikupnega nasmeha, zaradi katerega smo dobili že marsikatero pohvalo? Kdo nam je vzel to življenjsko pravico do samospoštovanja in zaljubljenosti vase. V lastno življenje.

DOVOLJ. Enostavno DOVOLJ. In lepo vas prosim…odidite. Odidite stran od vsega, kar vam ne omogoča rasti in napredka. Morda to ni oseba ampak le situacija. Okolje. In nikoli se za to ne rabite opravičevati, niti ne poskušajte pojasnjevati. To ni vaša dolžnost. Tecite, če je potrebno. Ustvarite si žulje, če ne gre drugače. Ampak nikoli se ne ustavite in ne prenehajte slediti svoji poti, ki je ustvarjena samo za vas in katero morate živeti, če želite biti resnično srečni in mirni v svoji biti.

Bolelo bo kot operacija brez narkoze, toda še večja bolečina vas bo čakala v življenju, ki ne bo Vaše. Tvoje. Moje. Bolelo bo kot tisoče igel, ki bodo prebadale vašo kožo, počutili se boste kot da hlastate za zrakom in da ste se odločili napačno. Toda vse to bo pripomoglo k rasti. Tudi plod rastline rabi velike pritiske, da lahko vzklije. Da razbije lupino, ki ga odbaja.

In to je za vse, ki so dali sebe in svoje srce, dobili pa malo v zameno – povem vam le – nikoli ne obupajte. Vem, da trpite. Vem, da je vaš primer najbolj poseben in edinstven. Toda verjemite -  ni. Vsak je že doživel polom. Veter. Orkan. Tornado.

Toda najbolj bo bolelo le to, da se boste oklepali nečesa ali nekoga, ki nam ni namenjen. To bi lahko primerjali s pitjem strupa – morda nam bo za kratek čas pogasilo žejo, toda na dolgi rok nas bo zagotovo uničilo.

Ko se bomo resnično začutili in bomo resnično spoznali vse lepo, kar je v nas in okoli nas, šele takrat se bo vse zložilo kot sestavljanka, ki nam bo prikazala najlepšo sliko. Našo sliko.

Bolje bo.

Obljubim.

Nina Kirbiš

Poglejte si še: Pusti za seboj vsakogar, ki je toksičen za tvojo lepo in nežno dušo

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja