Zakaj me ne zanimajo potovanja v daljne dežele?

O tem, zakaj se že nekaj časa nisem vkrcala na letalo in raje pohajkujem po Sloveniji. 

Zakaj me ne zanimajo potovanja v daljne dežele? (foto: Ana Vehovar) Ana Vehovar
29. 4. 2019

Potovanja ti lahko odprejo nove horizonte in obogatijo dojemanje sveta. Nedvomno so dobrodošla v življenju vsakogar. In odlično, da si jih lahko privoščimo, če si jih lahko. Krasno je, da živimo v času, ko se lahko v nekaj urah "teleportiramo" z letalom praktično kamorkoli na svetu. Da imamo toliko možnosti spoznavanja drugih kultur, načinov življenja, raznolikih pokrajin, rastlinskih, živalskih vrst, klim... ter se iz tega veliko naučimo (tudi o sebi).

Že nekaj časa pa sama nisem odšla nikamor dlje (obisk sosednjih držav seveda ne šteje). Nedvomno so tudi finance eden od razlogov za to, pa vendar, v resnici v sebi trenutno nimam nobenega velikega hrepenenja po potovanjih na Tajsko, v Indijo ali v New York. Zakaj? 

Zato, ker me je trenutno povsem okupiralo raziskovanje naše Slovenije. Ker živimo v taki pestrosti in naravnem bogastvu. Ker me najbolj razveseli, ko odkrijem neko novo sotesko, planinsko pot ali brezpotje, slap, potok, gozd, jaso, skalo, dolino, nov travnik, spet en nov razgled, pa staro kmečko ali pastirsko hišo… 

Nekako se mi ne zdi prav, da nekateri Slovenci poznajo vse eksotične otoke in mestne prestolnice ter znamenitosti tega sveta, ne vedo pa, kje je Golica ali Savica. 

Slovenci smo precej razvajeni. Razvajeni v našem dojemanju razdalje. Vse, kar se nahaja več kot eno uro vožnje stran, se nam zdi na koncu sveta. Že skorajda gremo lažje na letalo in odletimo na drugo celino. Veliko ljudem se ne ljubi zapeljati vsaj pol ure izven svojega mesta in iti na sprehod v nek drug kraj, v nov gozd, na nov hrib. Raje se celo življenje sprehajajo po istih poteh. Udobje. Praktičnost. Strah pred spremembo? Karkoli že. Dejstvo je, da nam nove stvari, novi kraji, tako kot tudi novi ljudje, prinesejo novo in svežo energijo, ki nas dvigne ter obudi radost do življenja. Vendar za to ne potrebujemo iti daleč... 

Poleg tega si lahko priznamo kliše, da smo Slovenci pač zares hlapčevski. Vse, kar je tuje, je vedno bolj zanimivo ter privlačno od našega. Zato na vsakem vogalu lažje dobimo kebab ali hamburger, kot joto, ričet ali žgance. Zelo radi imamo vzhodne modrosti, nihče pa ne govori o modrostih naših slovenskih prednikov. Kupujemo zeleni čaj iz Kitajske, medtem ko na našem vrtu rastejo koprive. Nedavno sem na sevniškem gradu videla, da ti postrežejo jabolčno pito z ameriško zastavico. Ne vem, morda pa sem samo - z lepo slovensko besedo - preveč "zahojena"? 

Morda se tudi naslov tega članka zdi marsikomu "zahojen". No, pa saj ni res, da si ne želim iti nikamor po svetu. Si. Ko bo prišel čas (in denar) tudi za to. Do takrat pa bom vsak dan raziskovala kotičke naše čudovite dežele in občudovala poti, po katerih so hodili naši predniki, ki niso poznali avta, kaj šele letala. 

Karkoli boste počeli tekom letošnjega poletja – spomnite se večkrat na našo Slovenijo, poglejte, kaj se skriva za domačim ovinkom in ne jemljite naših lepot za samoumevne. Kdo jih bo cenil, če ne mi? 

Ana Vehovar, fotografije: Ana Vehovar