Skoraj 1 od 3 ljudi občuti vsakodnevni stres zaradi sporočil; 1 od 6 pa sporočila preprosto ignorira zaradi preobremenjenosti.
Pozen odgovor ne pomeni izgubljene povezave – pogosto pomeni le, da se prijatelj trudi po svojih najboljših močeh.
Odgovarjanje na sporočila se včasih zdi naloga, ki je prevelika, tudi ko gre za prijatelje, ki jih cenimo, in pogovore, ki si jih iskreno želimo. Kot kaže, pa neodgovarjanje sploh ni redkost: po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma 31 odstotkov ljudi občuti vsakodnevni stres, povezan s pisanjem sporočil. Skoraj 1 od 5 ljudi se težko prebije skozi odgovarjanje, skoraj 1 od 6 pa priznava, da sporočila preprosto ignorira, ker jih dobijo preveč.
Zakaj je torej tako težko odgovoriti?
1. Kognitivna in čustvena preobremenjenost
V današnjem hitrem življenju je miselna in čustvena kapaciteta neprestano na preizkušnji. Še posebej pri poklicih, ki vključujejo veliko čustvenega dela – kot so učitelji, socialni delavci, zdravstveno osebje ali vodje ljudi – gre ogromno psihološke energije za uravnavanje lastnih in tujih občutkov. Poleg tega obstaja še t. i. »utrujenost od odločanja« (Baumeister idr., 1998), ki nastane po celem dnevu sprejemanja odločitev.
Ob koncu dneva je tudi prijetno sporočilo od prijatelja lahko naporno: kakšen ton uporabiti, koliko povedati, ali sem pripravljen, da se iskreno vključim? Ko so čustvene in miselne zaloge izčrpane, odgovor ni odlašanje zaradi nezainteresiranosti, ampak preprosto zato, ker človek nima več moči za pristen odziv.
2. Občutek, da je pisanje naloga
Za razliko od pogovora v živo ali po telefonu je pisanje sporočil asinhrono – ni nujno, da odgovorimo takoj. Zaradi tega se zdi odgovor manj obvezen. To pa povzroči, da sporočila obležijo kot naloge, ki jih lahko opravimo kasneje. Toda tu se pojavi Zeigarnikov učinek – psihološki pojav, po katerem si nedokončane naloge zapomnimo močneje kot dokončane. Človek lahko prebere sporočilo, si v mislih oblikuje odgovor, a ko trenutek mine, se zadeva preprosto izgubi med vsemi drugimi opravili.
3. Socialna izčrpanost in izogibanje
Prevelike zahteve po stalni komunikaciji vodijo v socialno izgorelost. To se kaže v zanki: želeli ste odgovoriti, pa niste, nato je minilo preveč časa in postalo je nerodno. Nerodnost preraste v krivdo, krivda pa v še večje izogibanje. Tako nastane začarani krog odlašanja (Tangney idr., 2007). »Utrujenost od sporočil« je resnična – tudi pri tistih, ki želijo svojo omejeno energijo ohraniti za resnične povezave (Barley idr., 2011).
4. Individualni dejavniki
Kot pojasnjuje Brown (2005), so miselni procesi, ki vključujejo začetek, organizacijo, razvrščanje in dokončanje nalog, za nekatere ljudi posebej zahtevni. Tudi če si oseba želi odgovoriti, so vsi mikro-koraki – od odprtja sporočila, razumevanja konteksta, oblikovanja odgovora do odločitve, kdaj in kako ga poslati – lahko preveč. To ni znak brezbrižnosti, ampak odraz tega, da nekateri možgani naloge procesirajo drugače.
Kaj lahko storimo?
Če je sporočilo ostalo neodgovorjeno ure, dneve ali celo tedne, to ni nič nenavadnega. To še ne pomeni, da osebi ni mar – pogosto pomeni le, da je preobremenjena.
Če je prijatelj tisti, ki redko odgovarja takoj, je dobro pomisliti, kaj se morda dogaja v ozadju, in se o tem iskreno pogovoriti, če začne vplivati na odnos. Če pa je človek sam tisti, ki težko odgovarja, lahko pomaga že preprosta iskrenost: sporočilo v smislu »Čeprav sem počasen pri odgovarjanju in nisem dober v pisanju, mi je mar zate« lahko zapolni to tišino.
Vir: psychologytoday.com
