Veterinar je nekoč povedal to zgodbo...
"Poklicali so me, da pregledam desetletnega nemškega ovčarja z imenom Astro. Družina – še posebej njihov mali sin – je bila nanj zelo navezana in upala je na čudež. Žal sem ugotovil, da ima Astro raka in da je prišel njegov čas. Družini sem razložil, da mu lahko prihranimo le še nepotrebno trpljenje. Ponudil sem, da ga doma v miru uspavamo.
Naslednji dan se je zbrala vsa družina, tudi deček. Medtem ko sem vse pripravljal, je Astro ležal tiho, deček pa ga je gladil z neverjetnim mirom – kot da bi razumel, da je čas za slovo.
Po Astrovem odhodu smo nekaj časa tiho sedeli skupaj. Potem je deček tiho rekel: "Vem, zakaj psi ne živijo tako dolgo kot mi."
Vsi smo ga presenečeno pogledali. In nato je nadaljeval – z modrostjo, ki je nikoli ne bom pozabil: "Psom se ni treba nič naučiti, oni že vse znajo od začetka, zato jim ni treba tako dolgo živeti."
Ljudje se morajo najprej naučiti, kako dobro živeti – kako ljubiti, biti prijazen, odpuščati, biti zvest. Oni vse to že znajo...
In če bi bil pes naš učitelj, bi nas naučil:
Veseli se, ko se tvoji najdražji vrnejo domov.
Nikoli ne zamudi priložnosti za sprehod.
Spi, kadar koli lahko.
Pretegni se, preden vstaneš.
Igraj se vsak dan.
Renči, namesto da takoj ugrizneš.
Uživaj na soncu v travi.
Pij vodo in poišči senco, ko je vroče.
Ko si srečen, to pokaži s celim telesom.
Veseli se dolgega sprehoda.
Bodi zvest.
Ne pretvarjaj se, da si nekdo drug.
Če je nekaj pomembnega zakopano – izkoplji.
In če ima nekdo slab dan, se preprosto tiho usedi poleg njega – in bodi tam.
