Življenje ni niti pravično niti krivično, pač pa nepristransko in predvidljivo. Ne moremo ga okriviti za svojo nesrečo niti mu pripisovati zaslug za svojo srečo, kajti življenje je objektivni proces z zakonitostmi, ki veljajo enako za vse, je v Zlati knjigi življenja zapisala Mateja Kunc.
Mateja, katere so te univerzalne življenjske zakonitosti, zaradi katerih je, kot trdite, življenje nepristransko in predvidljivo?
Najprej naj povem, da je bil zame verjetno najpomembnejši miselni preboj, ko sem po prebiranju različnih virov – od religioznih in filozofskih do biokemijskih in fizikalnih – po dolgoletnem raziskovanju in povezovanju vseh dognanj v zaključeno celoto na koncu prišla do spoznanja, da se življenje ne odvija naključno, brez reda, temveč poteka v skladu z univerzalnimi zakonitostmi in da zaradi njih življenje ni niti pravično niti krivično, ampak je nepristransko in predvidljivo.
Življenjeslovje kot nauk temelji na treh zakonitostih, ki sem jih poimenovala zakon pozornosti, zakon uglašenosti in zakon dvojnosti.
Zakon pozornosti pravi, da ima naša pozornost ustvarjalno moč. Čemur se danes najbolj posvečamo, bo imelo najpomembnejše mesto v naši jutrišnji stvarnosti. Bolj ko o neki stvari razmišljamo, bolj ko si jo na najrazličnejše načine predstavljamo, kolikor večji pomen ji dajemo, čim večja so pričakovanja in močnejša čustva glede nje, tem več svoje pozornosti ji s tem namenjamo. Na ta način povečujemo pomen, ki ga bo posledično imela za nas v prihodnje.
Zakon uglašenosti pravi, da so si najbolj podobne stvari med seboj tudi najbolj uglašene. S svojo pozornostjo smo vedno uglašeni na predmet svoje pozornosti. Ker smo s pozornostjo vedno nekje, iz tega procesa preprosto ne moremo izstopiti. Nenehno nekaj ustvarjamo. Kaj bomo ustvarili, pa je odvisno od tega, na kaj se s svojimi mislimi vibracijsko naravnavamo.
Zakon dvojnosti pa pravi, da se vse v življenju odvija v neprekinjenem vzročno-posledičnem odnosu med ustvarjenim in zamišljenim. Zaradi vzajemnega resoniranja med zamislimi in stvarnostjo, ki ga zagotavlja vibracijska narava vsega, se bo sprememba zamisli odrazila na spremembi vibracijske uglašenosti in posledično na spremenjeni stvarnosti.
Teh treh temeljnih življenjskih zakonitosti se ne da izključiti. Njihovo delovanje je univerzalno, zato njihovi učinki veljajo vedno, povsod in za vse.
Če se vse dogaja po teh treh univerzalnih zakonitostih, kako je potem z našo svobodno voljo? Je imamo vendarle manj, kot bi upali?
Nikakor ne. Nasprotno, brez teh zakonitosti bi bila ideja o svobodni volji brez vsakega pravega smisla. Kaj nam pomaga svobodno odločanje, če ne moremo predvideti posledic svojih svobodnih odločitev?! Ustvarjeni smo, da delujemo s svobodno voljo, univerzalne zakonitosti življenja pa nam jo omogočajo udejanjiti. Ker zaradi univerzalnih zakonitosti lahko predvidimo posledice svojih odločitev, vnaprej vemo, kaj nam bo v prid, kaj pa bolj v škodo.
Za boljšo ponazoritev si lahko pomagamo s prispodobo vožnje in cestnoprometnih predpisov. Predstavljajmo si, kako bi bilo brez njih na prometni cesti. Kako bi potekal promet, če bi vsak lahko poljubno vijugal po cestišču, po mili volji menjal stran in smer vožnje, hitel po naseljih brez omejitev hitrosti, zavijal, kjer bi se mu zdelo ...
Čeprav bi lahko svobodno počeli, kar bi hoteli, bi takšno nekoordinirano svobodo brez pravil, ki bi nas varovala, zelo verjetno hitro obžalovali. Pri čemer se prometnih predpisov lahko držimo ali ne. Zakonitosti življenja pa hočeš nočeš delujejo vedno in povsod, enako za vse, podobno kot fizikalne zakonitosti.
Za gravitacijski zakon je jasno, kako deluje, zato lahko vemo, kaj moramo v določeni situaciji storiti, da nam bodo učinki gravitacije koristili in ne škodovali.
Univerzalne zakonitosti življenja nam ne jemljejo svobode, odpravljajo pa nepredvidljivost našega početja in s tem našo negotovost.
Če povežemo vse tri zakone: Zakon pozornosti pravi, da z osredotočanjem na določeno stvar in z intenzivnostjo osredotočanja vplivamo na frekvenco in jakost vibracije, ki jo oddajamo, s tem pa na to, kaj bo prisotno v našem življenju in kako močno bo prisotno. Zakon uglašenosti gre dalje in pravi, da se s frekvenco vibracije svojih misli lahko uglasimo bodisi na stvari, ki bodo resonirale z našim videnjem priložnosti, ali pa na stvari, ki bodo resonirale z našim videnjem problema. V obeh primerih gre za učinkovanje istega zakona, a z zelo različnimi posledicami.
Zakon dvojnosti pa zaokroža prva dva in uči, da s spremembo razmišljanja o svoji realnosti spreminjamo svojo vibracijsko frekvenco, s tem pa po načelu vibracijske uglašenosti ustvarjamo drugačno bodočo realnost. Zato lahko rečemo, da nam je svobodno upravljanje s prihodnostjo dobesedno uzakonjeno z univerzalnimi zakoni življenja.
Bi lahko z razumevanjem teh zakonitosti prišli tudi do odgovora na večno vprašanje, zakaj se dobrim ljudem dogajajo slabe stvari?
Življenjeslovje uči, da v luči življenja kot objektivnega procesa ne obstajamo dobri in slabi ljudje. Življenje naših dejanj ne sodi, o njih ne razsoja in nas zanje ne obsoja. V okviru njegovih zakonitosti smo v svojem ustvarjanju povsem svobodni, hkrati pa smo tudi v celoti odgovorni za vse, kar ustvarjamo.
Univerzalne zakonitosti delujejo po principu vključevanja, nikoli izključevanja. To pomeni, da vse, kar s svojo pozornostjo zaobjamemo, takoj in nepreklicno vključimo v svojo vibracijo. Tega se moramo še zlasti zavedati, kadar se osredotočamo na situacije, ki jih nočemo in se zato z njimi borimo, v upanju, da se jih bomo nekako "odrešili". A se v resnici žal prav s pozornostjo, ki jim jo namenjamo, nanje vibracijsko še bolj uglašujemo. Zato se nam ponavljajo podobne situacije. Zaradi zakonov pozornosti in uglašenosti preprosto ne moremo usmerjati pozornosti k stvarem, ki se jih bojimo oziroma nam predstavljajo problem, in hkrati pričakovati, da z njimi ne bomo imeli več opravka.
Slabe stvari se nam torej ne dogajajo, ker bi se nekaj izven nas zarotilo proti nam, ampak ker se premalo zavedamo učinkov univerzalnih zakonitosti življenja in zato predolgo ohranjamo pretemen pogled na preveč stvari.
Z razmišljanjem o problemih se torej lahko ujamemo v resonanco s situacijami, zaradi katerih postaja naš problem še večji. Toda če s pozornostjo, s katero se osredotočamo na problem, ustvarjamo še večji problem, kako naj ga potem rešimo? Naj se pretvarjamo, da ga ni? Naj ga enostavno prezremo?
Nikakor ne, zanikanje in pretvarjanje nikoli ne vodita k rešitvi. Res je, da se problemu ne moremo posvečati, ne da bi ga s tem še bolj poglabljali. Tu gre za zakonitost. Toda – eno je situacija, drugo pa je naše dojemanje problema.
Situacije so objektivna dejstva, problemi pa naše subjektivno dojemanje situacij. Problemi sami po sebi ne obstajajo, obstajajo pa lažje in težje situacije. Vseh, tudi najtežjih situacij se lahko lotevamo na dva načina. S pogledom naprej in razmislekom, kaj nam je v dani situaciji storiti, da nam bo čim prej lažje in da se nam podobne situacije ne bodo več dogajale. Ali z obupavanjem nad sabo in situacijo, kar nas onesposablja za kakršen koli tehtnejši razmislek v smeri rešitve.
Predvidljivo je, da je obupavanje zaradi učinkov zakonov pozornosti in uglašenosti najslabše, kar si lahko storimo. A se nam to tako rekoč serijsko dogaja, ker se premalo zavedamo povezanosti misli in čustev in ne razumemo dejanskega vpliva naših prepričanj in pričakovanj na potek situacije. Dodatno težavo predstavlja v zadnjem času vedno bolj razširjeno razmišljanje, češ da nekaj izven našega nadzora in volje, znotraj nas, deluje proti nam in onemogoča našo srečo in uspeh. Kot da bi bili ločeni od svojih možganov ali srca in brez nadzora nad lastnimi mislimi ali čustvi.
Premik od doživljanja ujetosti v problem k razmišljanju o rešitvi bo v duhu zakona dvojnosti povzročil, da se bomo vibracijsko uglasili na okoliščine, ki se bodo najbolj ujemale z našo zamislijo rešitve.
Sliši se lepo, vprašanje pa je, koliko nam uspe v najtežjih situacijah, ko nam je najhuje, v to verjeti.
Ponotranjenje zakona dvojnosti od nas nedvomno terja korenit miselni preobrat. Spoznanje, da imajo naše zamisli odločilen vpliv nad potekom situacije, spreminja pogled tako rekoč na vse, kar smo si doslej mislili o življenju in v kar smo verjeli. Po eni strani nam nalaga popolno odgovornost za vse, kar se nam dogaja, po drugi pa nam omogoča popolno svobodo.
Odstira nam novo perspektivo sveta in pojasnjuje tudi najbolj zagonetna vprašanja, ki so bila doslej brez prepričljivih odgovorov. A ne zato, ker bi bila vprašanja sama po sebi zapletena, temveč ker odgovorov nismo iskali v pravi smeri.
Da se življenje odvija kot vzajemni vzročno-posledični odnos med stvarnostjo in zamislimi o njej, še zdaleč ni nekaj novega. Vedski filozofi so si to razlagali skozi dve pranačeli, purušo in prakriti. Puruša pomeni duh oziroma tistega, ki ustvarja, prakriti pa snov oziroma tisto, kar je ustvarjeno. Globoko domišljeno razlago dvojnosti in cikličnosti kozmosa najdemo pri starodobnih kitajskih filozofih, v njihovem zakonu jina in janga.
Biblija govori o troedinem Bogu in "besedi, ki je meso postala". V zahodni filozofiji poznamo dialektični pogled na svet, po katerem se vsi procesi odvijajo po principu teze in antiteze, ki vodita v sintezo.
Epigenetika kot ena od sodobnejših vej znanosti je prišla do odkritja, da je vsaka celica našega organizma pod vplivom naših misli in čustev. In ne nazadnje, zelo poenostavljeno povedano, kvantna mehanika ve, da je dogajanje, ki ga opazujemo pri objektu, pod vplivom pričakovanj subjekta.
Kaj pa, ko gre za travme, ki nas lahko globoko zaznamujejo in vplivajo na naše duševno in telesno funkcioniranje. Kako je takrat z našim nadzorom nad učinki zakonitosti, o katerih govorite?
S travmami so bili sprva mišljeni izjemno hudi dogodki, ob katerih lahko čutimo močna čustva strahu, nemoči, groze. Med takšne dogodke najpogosteje sodijo: hude naravne ali prometne nesreče, vojne, ujetništvo, ugrabitve, mučenje, zlorabe, telesni napadi, resne poškodbe sebe ali drugih, rop, uboj, izrazito zanemarjanje, nenadna izguba bližnjega, posilstva, soočenja z diagnozo življenjsko nevarne bolezni, smrtna ogroženost.
V zadnjem času pa se je začel izraz travma uporabljati precej širše. Namesto o travmatičnih dogodkih govorimo o travmatičnih izkušnjah, pri čemer lahko za travmatično šteje tako rekoč vsaka izkušnja, ki nam "težko pade". Po novem zlasti pogosto govorimo o travmah iz otroštva, ki naj bi nas negativno zaznamovale tudi v odraslosti. Če je bilo otroštvo težje, kot bi si želeli, smo pripravljeni sprejeti zaključek, da smo žrtve nepredelanih travm iz tega časa, ki so vzrok našim poznejšim neuspehom in razočaranjem v življenju.
Toda dokler svoje težje izkušnje dojemamo kot nekaj, česar ne moremo spremeniti in kar naj bi nas dolgoročno zaznamovalo ter delalo nesrečne, prestrašene, nemočne, otopele in podobno, žal zaradi delovanja zakona uglašenosti še dodatno poglabljamo svojo uglašenost na situacije, ki jih bomo doživljali kot nove travmatične izkušnje.
Ko to dejansko doživimo, nam ni težko sprejeti razlage, da nepredelana travma ostane zapisana v našem spominu in telesu, kjer živi še naprej, zato je čas ne celi, ampak kvečjemu poglablja.
A življenjeslovje uči drugače. Ko razumemo pravi odnos med mislimi in čustvi ter se zavedamo svoje vibracijske narave in učinkov zakonitosti življenja, postane logično, da noben dogodek, niti najtežji, ne pogojuje travmatične izkušnje in nima sam po sebi moči, da bi se razvil v travmatično izkušnjo. Kako travmatičen bo za nas, je odvisno od tega, koliko in kako bomo o njem razmišljali še potem, ko je že mimo.
Ampak če doživimo nekaj res težkega, najbrž ne moremo pričakovati, da bomo lahko kar utišali svoj spomin in nas ne bodo več mučile misli na dogodek?
Življenjeslovje uči, da je to dvoje neločljivo povezano. Čim bolj o svojem težkem dogodku razmišljamo, tem bolj živ ostaja spomin nanj in obratno – čim bolj živ ostaja spomin nanj, večkrat nam bo dogodek prišel pred oči in večjo težo bo imel v našem odnosu do sebe in življenja. Zanikanje dogodka bi bilo del problema, ne rešitve. Tudi najtežjega bo treba sprejeti kot posledico naše pretekle uglašenosti. Ob tem pa poskrbeti za to, da čim prej in čim bolj zmanjšamo svojo vibracijsko uglašenost na podobne dogodke.
Sami odločamo o tem, koliko pozornosti bomo namenjali minulim težkim dogodkom, kako živi bodo zato v našem spominu in kaj si bomo zaradi njih mislili o sebi. Ko se zavedamo svoje vibracijske narave in razumemo učinke zakonov pozornosti, uglašenosti in dvojnosti, postane jasno, da zmanjšanje osredotočenosti na težko izkušnjo in obremenjevanja z njo zanesljivo pomeni zmanjšanje vibracijske uglašenosti na nove težke dogodke. To je najboljši mogoč motiv, da se zavestno ne ujamemo v težo dogodka in ga ne razvijemo v travmatično izkušnjo.
Kaj se je za vas najbolj spremenilo, ko ste ponotranjili delovanje univerzalnih zakonitosti življenja?
Iz tega obdobja je moj znani stavek, da se vse spremeni, ko spremeniš pogled na vse. Ko sem ozavestila, zakaj naše življenje ni nepredvidljivo in kaj nam daje moč, da sami upravljamo z njim, me strah nikoli več ni ohromil in spravil na kolena. Pred tem sem šla skozi težko življenjsko izkušnjo in za nekaj časa celo povsem izgubila voljo do življenja. Spomnim se, da sem razmišljala, ali bom sploh še kdaj v življenju imela razlog, da se bom lahko smejala. Upokojencem sem zavidala njihovo, po mojem takratnem dojemanju preskrbljeno, brezskrbno, nestresno življenje.
S takšnim strahom, obupavanjem, brezvoljnostjo in izčrpavanjem se danes ne srečujem več. Čeprav seveda še vedno doživljam vso paleto čustev, vedno vem, kako lahko ne glede na situacijo takoj izboljšam svoje čustveno stanje, in predvsem, zakaj je zame dobro, da to čim prej storim.
Vas torej ni strah za svoje duševno zdravje?
Ne. Z razumevanjem življenjeslovja sem prišla do spoznanja, da čutimo kot čutimo, ker mislimo kot mislimo. Ker nam nihče ne more vcepiti svojih misli, nam tudi čustev ne more povzročiti. Nobena, niti najintenzivnejša čustva se nam ne dogajajo sama po sebi kot motnje izven našega nadzora. Ne povzroča nam jih kar koli od zunaj, niti situacije niti ljudje. Vsa svoja čustva čutimo zaradi pomena, ki ga mi pripisujemo svojemu dogajanju.
Misli in čustva niso snovna, da bi bila tako kot naše telo podvržena škodljivim vplivom zunanjih dejavnikov, ki bi nam povzročala poškodbe, okvare, obrabe … Do težkih čustev lahko pride samo na en način – zaradi naših težkih misli, ki jim namenjamo veliko svoje pozornosti. Za dobro duševno počutje se moramo v čim večji meri ogibati takšnih misli in se zavedati, da smo mi tisti, ki upravljamo s svojimi čustvi, in ne obratno, da bi čustva upravljala z nami.
Pravite, da naše duševno zdravje ni podvrženo škodljivim vplivom zunanjih dejavnikov. Kaj pa stres, ki ga dnevno doživljamo in več kot očitno vpliva na naše duševno počutje?
Po uveljavljeni definiciji stres pomeni stanje, ko se ne počutimo dobro, stresorji kot povzročitelji stresa pa so tako široko zajeti, da lahko mednje sodi dobesedno kar koli, zaradi česar smo jezni ali prestrašeni.
Če na stres pogledamo v luči univerzalnih zakonitosti življenja in odnosa med mislimi in čustvi, postane razumljivo, da sam po sebi ne obstaja. Ne obstaja v smislu obstoječe zunanje nevarnosti, ki bi prežala na nas in nas ogrožala.
Obstaja pa naš stresni odziv na dogajanje. Ta je tisti, ki nas ogroža. V stresu smo, ko dlje časa čutimo hudo prestrašenost, vznemirjenost, utesnjenost, obremenjenost, razdraženost, zaskrbljenost in podobna težja čustva.
Dokler bomo doživljanje stresa pripisovali zunanjim okoliščinam, ki jih doživljamo, ne pa našemu dojemanju teh okoliščin, se bomo doživljali kot žrtve okoliščin, ki nam povzročajo veliko mero stresa. Tako se bomo doživljali tudi, če bomo imeli vsa svoja neprijetna občutja za simptome stresne motnje, proti kateri smo sami brez moči.
Nesporno dejstvo je, da je dolgotrajno doživljanje stresa zelo izčrpavajoče ter življenjsko nevarno za naše duševno in telesno zdravje. A nesporno dejstvo je tudi, da si stres ustvarjamo sami, s svojim pogledom na situacijo, in da se ga lahko na enak način in samo na takšen način tudi rešimo – s spremenjenim, drugačnim, pozitivnejšim pogledom na dogajanje. Drugi so nam pri tem lahko le v oporo in pomoč.
Kako vi razumete "epidemijo" depresivnih motenj v trenutnem svetu?
Res je zanimivo vprašanje, kako to, da danes govorimo o pravi epidemiji depresije, še nedolgo tega pa je tako rekoč nismo poznali? Nas lahko prepriča odgovor, da se nekoč zanjo še ni vedelo? Je mogoče, da bi se včasih ljudje ob doživljanju neuspehov in izgub počutili tako bistveno drugače, kot se danes? Mislim, da je obakrat odgovor ne.
Poglavitni razlog za današnji razmah depresije vidim v tem, da se danes kot družba neprimerno bolj ukvarjamo s čustvi kot nekoč ter jih v težnji po nadziranju, obvladovanju in žal tudi komercializiranju na veliko diagnosticiramo in problematiziramo. S tem smo prišli v situacijo, ko že skoraj vsako manj prijetno čustvo obravnavamo kot simptom depresivnosti.
Beremo lahko, da je depresija duševna motnja, ki jo poleg žalosti označujejo tudi pobitost, zagrenjenost, črnogledost, obupanost, pomanjkanje notranjih spodbud, dolgotrajna brezvoljnost, nemirnost, strah, občutek krivde, razdražljivost, praznost, utrujenost, manjvrednost, tesnoba ali otopelost, spremembe apetita in izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih smo nekoč uživali.
Če bi poskusila strniti navedeno, bi rekla, da se najpogosteje počutimo depresivne zaradi trajnejše brezvoljnosti ob neuspehih in obupanosti ob izgubah. Skupni imenovalec obeh je negotovost in hromeč strah, ki nam jemljeta moč za spremembe in veselje do življenja. Včasih se je temu reklo brezvoljnost, v težjih primerih obupanost, po novem pa je to depresija.
Žalost, denimo, je naravno čustvo, ki nam sporoča, da smo nekaj, kar je minilo, doživeli kot izgubo. Gre za čustvo, ki je staro toliko kot človeštvo, le da zdaj velja za simptom depresije, če traja več kot štirinajst dni. Danes skoraj ni več mogoče, da bi bili žalostni ali otožni, ne da bi nas kdo imel za depresivne.
Pozabljamo, da nas žalost opominja na najpomembnejše vprašanje, ki si ga moramo zastaviti ob izgubi: "Kaj najbolj pogrešam?" Če bomo sledili temu vprašanju, bomo kmalu ugotovili, kje nam je izguba pustila največjo praznino.
Od obupavanja, da smo z izgubo nepovratno izgubili del svojega življenja, se bomo premaknili k spoznanju, da so okoli nas še drugi ljudje in druge stvari, ki lahko zapolnijo praznino. Na ta način bo tisto, kar je minilo, dobilo svoje mesto v našem spominu, žalost pa bo sama od sebe sčasoma izzvenela. Bolj natančno, izzvenela bo zato, ker bo izguba vedno manj zaposlovala naše misli. Zdrav odziv na izgubo ne pomeni, da ne bomo pogrešali, kar smo izgubili, je pa zagotovilo, da bomo izgubo preboleli brez uničujočega in nepotrebnega trpljenja.
Če se bomo borili proti žalosti, ker jo bomo imeli za negativno čustvo ali celo sindrom depresivne motnje, se bomo težko pobrali po izgubah. Namesto da bi bilo žalovanje proces pogrešanja, skozi katerega se bomo korak za korakom vračali v življenje in se znova ozirali k vsemu, kar nam ponuja, bomo žalovanje doživljali kot proces trpljenja in izgubljanja volje do življenja v razmišljanju o dokončni usodnosti naše izgube. Tako bomo iz ene izgube naredili dve – dodatno se bomo morali soočiti še z izgubo svojega duševnega miru. Slednje bo imelo za nas dosti bolj usodne posledice kot prvotna izguba sama po sebi.
Če bomo naravno žalost dojemali kot depresivno motnjo, bomo zagotovo pri sebi vsi hitro našli vsaj katerega od množice različnih simptomov depresivnosti. Dojemanje depresije pa je zelo drugačno od dojemanja žalosti. Žalosti ne povezujemo s tem, da je z nami nekaj narobe, depresijo pa. Zaradi žalosti ne pomislimo na zdravljenje in zdravila, zaradi depresije pa. Na žalost gledamo kot na nekaj, kar bo sčasoma samo po sebi prešlo, depresijo pa imamo za bolezensko stanje, ki zahteva strokovno pomoč in v večini primerov tudi antidepresive.
Seveda je dobro, da si najdemo pomoč, kadar jo potrebujemo, in takšno, ki nam lahko koristi. V zelo težkih situacijah, ko nas ob misli nanje stisne v želodcu in se nam zašibijo noge, ko od težkih misli ne moremo spati in izgubljamo voljo do življenja, so lahko antidepresivi prva pomoč, ki dobesedno rešuje življenje. Toda le kot prva pomoč, dokler je doživljanje situacije najbolj intenzivno. Nikakor pa jih ne bi smeli imeti za zdravila, ki naj bi nas dolgoročno zdravila depresije.
Veliko škode si lahko naredimo, če začnemo svoja lastna čustva imeti za motnjo, ki ji sami nismo kos in nas mora zato "popraviti" nekdo ali nekaj od zunaj. Vsa naša čustva, prijetna ali neprijetna, so posledica naših misli, svoje misli pa lahko mislimo in spreminjamo le sami. Zato si vsa čustva povzročamo sami in le sami jih lahko tudi spreminjamo. Tudi tista čustva, ob katerih se ne počutimo dobro, kot so strah, žalost, potrtost, razočaranje, jeza in zaskrbljenost, so naša in so naravna, vsako s svojim sporočilom.
Sleherno čustvo je naša priložnost in pomoč, da se lahko bolj zavedamo svojih misli. Kajti čustva lahko čutimo, medtem ko misli mislimo, ne moremo pa jih čutiti. Šele ob čustvih, ki jih čutimo, se lahko zares zavemo misli, ki jih mislimo. Če se zavedamo svojih misli in če se ob tem, seveda, zavedamo tudi vpliva, ki ga imajo na razvoj situacije, nam bo zanesljivo uspelo izboljšati svoje mišljenje in odzive. Zaradi učinkov univerzalnih zakonitosti življenja in naše vibracijske narave se bomo s tem uglasili na izboljšanje situacije, v izboljšani situaciji pa bodo tudi težja čustva sama po sebi izzvenela.
Kaj bi nam svetovali na koncu?
Če ste se našli v povedanem, boste nove poglede dosti lažje ponotranjili ob spodbudah in podrobnejših razlagah iz moje Zlate knjige življenja. Prepričana sem namreč, da celo najpomembnejša življenjska spoznanja za nas niso dosti vredna, dokler jih ne ponotranjimo. Ostajajo zgolj teorija, ki nas ne prepriča dovolj, da bi si z njo v svojem primeru znali pomagati.
Ponotranjiti življenjska spoznanja pomeni, da razumemo njihov pomen, se z njimi strinjamo, jih sprejmemo za svoje, jim damo osebno noto in, kar je najpomembnejše, živimo v skladu z njimi. V knjigi je na enostaven način razloženo najpomembnejše, kar moramo vedeti o sebi in življenju, da bomo znali živeti ustvarjalno, izpolnjeno in osmišljeno. Med drugim je v knjigi tudi veliko govora o djotišu in njegovi izjemni vrednosti za sodobnega človeka. Skozi simboliko devetih planetov sem podrobno razložila naših devetih temeljnih želja, ki nas motivirajo za devet temeljnih ravnanj skozi zaporedje devetih življenjskih korakov. Gre za sistem zanesljivih napotkov, ki nas uspešno vodijo od začetka do konca vsake naše izkušnje.
Se pa zavedam, da je za marsikoga knjiga eno, življenje pa nekaj povsem drugega, in da branje pri marsikom ne more odtehtati vrednosti pogovora. Zato bralke in bralce toplo vabim, da se nam pridružijo v brezplačni pogovorni skupini Življenjski pogovori, kjer se pogovarjamo o tem, kako nova, življenjsko pomembna spoznanja iz Zlate knjige življenja prenesti v prakso. Skupini se lahko pridružijo na moji spletni strani www.IzaQ.si (podstran Brezplačno) ali s skeniranjem QR kode.
Zavedam se, da niti s svojo knjigo niti s pogovori v skupini nikomur ne morem spremeniti življenja, ne glede na to, kako trdno stojim za svojimi spoznanji. Lastno življenje si namreč lahko spremeni zgolj in samo vsak sam. Eno pa lahko obljubim. Kdor bo spoznanja iz knjige in pogovorov vzel za svoja in po njih živel, se bo znal razbremeniti vseh prepričanj, ki nas navdajajo z občutki negotovosti, nemoči in strahu; znal bo živeti brez bolezni in duševnih stisk, v lepih odnosih in z uresničenimi življenjskimi ambicijami.
Mateja Kunc je po poklicu diplomirana ekonomistka, po duši pa raziskovalka življenja, utemeljiteljica življenjeslovja, predavateljica v šoli djotiša in življenjeslovja IzaQ, avtorica Zlate knjige življenja, voditeljica tedenskih Življenjskih pogovorov, motivatorka in svetovalka.
Spraševala: V.F.