Občutek ogroženosti ni vedno povezan z resnično nevarnostjo. Pri nekaterih ljudeh gre za notranji občutek, ki se nenehno ponavlja ne glede na okoliščine – svet dojemajo kot nevaren prostor, ljudje okoli njih pa se jim zdijo vir potencialne grožnje. Zakaj se to zgodi?
Oseba pride v službo in šef mimogrede reče: »Danes bi se morali še malo pogovoriti o tistem projektu.« Za večino ljudi je to nevtralna informacija.
Za nekoga s stalnim občutkom ogroženosti pa se lahko sproži cela veriga:
- »Naredil/-a sem nekaj narobe.«
- »Zagotovo me bodo kritizirali.«
- »Mogoče bom izgubil/-a službo.«
Telo reagira z napetostjo v prsih, pospeši se srčni utrip in po celem telesu zavlada nemir. Oseba potem ves dan razmišlja o tem, analizira vsako podrobnost in se težko zbere. V pogovor vstopi že prestrašena ali obrambna. In ko pogovor končno pride, je lahko povsem normalen – a notranja izkušnja je bila ves čas, kot da gre za resno grožnjo.
Še en tipičen primer je, ko partner ne odgovori na sporočilo nekaj ur.
Namesto misli: »Verjetno je pač zaseden,« se sprožijo grozeče misli: »Nekaj ni v redu.«, »Mogoče se oddaljuje.«, »Sem naredil/-a kaj narobe?«
In občutek ogroženosti se stopnjuje, čeprav realnega razloga morda ni.
Zakaj se nekateri ves čas počutijo ogrožene?
1. Telo je nenehno v pripravljenosti
Pri občutku ogroženosti ne gre le za misli, temveč tudi za telesni odziv. Naš živčni sistem ima nalogo, da nas varuje – zaznava nevarnost in sproži odziv »boj ali beg«. Če je bil človek dlje časa izpostavljen stresu, lahko ta sistem postane preobčutljiv.
To pomeni, da zazna nevarnost tudi tam, kjer je ni, reagira hitreje in intenzivneje ter težje preide nazaj v stanje umirjenosti. Telo se torej obnaša, kot da mora biti ves čas pripravljeno.
2. Zgodnje izkušnje in občutek varnosti
Temeljni občutek varnosti se oblikuje zelo zgodaj. Če otrok odrašča v okolju, kjer so odnosi nepredvidljivi, hladni, konfliktni ali celo nasilni, se nauči, da svet ni varen prostor. Kasneje se to lahko kaže kot nezaupanje do ljudi, strah pred zavrnitvijo, stalno preverjanje, ali je vse v redu. Tudi če je odraslo okolje varno, notranji občutek tega pogosto ne dohiti.
3. Naučeni vzorci razmišljanja
Nekateri ljudje razvijejo miselne vzorce, ki krepijo občutek ogroženosti:
- »Nekaj bo šlo narobe.«
- »Ljudje me bodo razočarali.«
- »Moram biti previden/-na.«
Gre za način razmišljanja, ki je nekoč imel funkcijo zaščite, danes pa postane omejujoč.
4. Pretekle travme
Izkušnje, ki so bile čustveno močne ali boleče (npr. izguba, izdaja, ponižanje), lahko pustijo globok pečat. Tudi če so se zgodile pred leti, lahko telo in psiha še vedno reagirata, kot da se nevarnost lahko ponovi.
Zato majhni sprožilci povzročijo močne reakcije, občutek ogroženosti ni sorazmeren s situacijo in človek težko zaupa, da je zdaj drugače.
5. Vpliv okolja in časa, v katerem živimo
Ne gre zanemariti tudi širšega konteksta. Mediji, družbena omrežja in stalna izpostavljenost negativnim novicam lahko okrepijo občutek, da je svet nevaren.
Ko je človek vsakodnevno izpostavljen konfliktom, krizam in grožnjam se njegov notranji občutek ogroženosti lahko še dodatno poglobi.
Ali je mogoče iz tega izstopiti?
Da. A ne z zanikanjem občutka, temveč z razumevanjem.
Prvi korak je prepoznati da občutek ogroženosti ni vedno enak realnosti, da ima svoje korenine in da je bil nekoč smiseln.
Pomaga lahko postopno grajenje občutka varnosti v odnosih, učenje regulacije telesa (dihanje, umirjanje živčnega sistema), ozaveščanje miselnih vzorcev in psihoterapija.
Ljudje, ki se ves čas počutijo ogrožene, niso šibki ali pretirano občutljivi. Pogosto gre za ljudi, ki so se naučili preživeti v okoliščinah, kjer je bila previdnost nujna. Njihov sistem še vedno dela – le da v okolju, kjer nevarnosti morda ni več, še ni dobil sporočila, da se lahko končno umiri.
