Zakaj je bilo pred nekaj desetletji lažje dihati?
Včasih se ozremo nazaj v devetdeseta in zgodnja leta po 2000 ter se sprašujemo, zakaj je bilo življenje takrat videti lažje, mirnejše, srečnejše... Pa čeprav smo imeli manj? Vendar manj je bilo tudi hrupa v glavi, manj je bilo pritiska, da moramo biti ves čas v koraku, manj je bilo motenj, ki bi nas odvlekle od trenutka, v katerem smo živeli.
Takrat nismo tako hiteli s srečo. Pustili smo ji, da pride počasi, da se usede in tudi da dlje ostane. Čakanje je dajalo stvarem pomen. Dolgčas nas je delal ustvarjalne. Prisotnost je navadne trenutke spreminjala v nepozabne. Danes, ko je vse na voljo ves čas, zadovoljstvo spolzi skozi prste, še preden ga sploh opazimo.
Morda problem danes torej ni v tem, da je življenje postalo težje – morda je postalo samo glasnejše. In morda sreče ne najdemo tako, da dodajamo vedno več, ampak tako, da nežno odstranimo tisto, kar nam krade pozornost od tega, kar je pomembno.
Morda potrebujemo manj odprtih zavihkov, manj pritiska, da je treba vse dokumentirati, ter več trenutkov, ki jih nihče ne potrdi. Potrebujemo več navadnih prizorov, ki postanejo posebni samo zato, ker smo v njih prisotni.
In morda se prav tam začne tista lahkotnost, ki je nekoč delovala tako samoumevno. Naj življenje ponovno dobi pravico biti tiho, naj sreča dobi pravico priti počasi, človek pa naj ima spet pravico potrebovati manj.
Vir:
View this post on Instagram
