"Obnašava se kot poslovna partnerja, ne več kot ljubimca": strokovnjakinja pojasnjuje, zakaj v zvezi ugasne strast

Vprašanje, zakaj z leti v dolgotrajni zvezi pogosto usiha spolna želja, čeprav je partnerski odnos sicer dober in stabilen, si zastavljajo številni pari.

Ravno to je na hrvaškem portalu jutarnji.hr vprašala tudi bralka Mirna. Njeno vprašanje je bilo preprosto: "Zakaj z leti izgine želja po spolnosti, čeprav je v zvezi sicer vse v redu?"

Na njeno vprašanje je odgovorila Petra Pinjuh, svetovalka za partnerske odnose in intimnost ter hipnoterapevtka. Pojasnila je, da je upad strasti v dolgoletnih zvezah precej pogost pojav, vendar to še ne pomeni, da je odnos obsojen na življenje brez intimnosti. Po njenem mnenju se težava pogosto skriva v tem, da partnerja sčasoma postaneta predvsem organizatorja vsakdanjega življenja, medtem ko počasi pozabita negovati vlogo ljubimcev.

Spodaj si lahko preberete njen celoten odgovor.

Zakaj z leti izgine želja po spolnosti?

Odgovor je pravzaprav precej preprost.

Pri delu s pari in skozi lastne življenjske izkušnje sem spoznala nekaj, kar je povsem spremenilo moj pogled na partnerske odnose. Pogosto namreč odnos začnemo jemati kot nekaj samoumevnega. Obenem pa od partnerja danes pričakujemo skoraj nemogoče.

Želimo si, da bi bil naš najboljši prijatelj, največja opora, oseba, ki nam daje občutek varnosti, in najboljši starš našim otrokom. Hkrati pa pričakujemo, da bo prav ta ista oseba tudi vir vznemirjenja, skrivnostnosti, strasti in spolne privlačnosti. Prav v tem se skriva odgovor na vaše vprašanje.

Varnosti in strasti namreč ne poganjajo enaki mehanizmi. Varnost ima rada predvidljivost, rutino in občutek, da partnerja dobro poznamo. Strast pa živi od presenečenj, skrivnostnosti, raziskovanja in občutka, da v drugi osebi vedno odkrijemo še nekaj novega.

Varnost pravi: "Vem, kdo si." Strast pa šepeta: "Še vedno te odkrivam."

Dolgotrajen partnerski odnos zato temelji na ravnovesju med zaupanjem, predanostjo in občutkom varnosti na eni strani ter strastjo, zapeljevanjem in skrivnostnostjo na drugi.

Zato številni pari iskreno povedo, da se odlično razumejo. In temu verjamem. Pogosto pa je hkrati očitno, da drug drugega ne doživljajo več kot ljubimca, temveč predvsem kot življenjska sopotnika.

Kaj se pravzaprav zgodi skozi leta razmerja?

Na začetku zveze so naši možgani preplavljeni z dopaminom. Vse je novo. Vsak dotik, vsak pogovor in vsak poljub prinašajo vznemirjenje. Ne privlači nas le partner, temveč tudi dejstvo, da ga šele spoznavamo.

Sčasoma pa skrivnostnost začne izginjati. V ospredje stopijo služba, otroci, krediti, računi, gospodinjska opravila in utrujenost. Partner počasi postane predvsem oseba, s katero usklajujemo vsakdanje življenje.

Ste plačali račun? Treba je kupiti mleko. Ste naročili servis za avto? Kam bomo šli na dopust? Otroku je treba kupiti nove športne copate, ker mu je noga skoraj čez noč zrasla za dve številki.

Čez čas se zgodi nekaj skoraj neopaznega. Partnerja se ne pogovarjata več kot ljubimca, ampak kot poslovna partnerja ali sostanovalca. Prav tu pa se skriva največja nevarnost.

Zaupanje, bližina in spolna želja skoraj nikoli ne izginejo čez noč. Izgubljajo se skozi stotine drobnih trenutkov, ko drug drugega nehamo zares opažati.

Ko izginejo majhni rituali povezanosti, iskreni pogovori, komplimenti, nežni dotiki brez posebnega razloga, skupen smeh in občutek, da partnerja še vedno vsak dan znova izberemo, začne počasi ugašati tudi želja po spolnosti.

Ljudje praviloma ne izgubijo spolne želje kot take. Pogosto jo prenehajo čutiti do osebe, ki jim je postala preveč samoumevna.

Zato svojim klientom pogosto rečem, da partnerja ne postaneta manj privlačna zato, ker bi se spremenila. Privlačnost začne bledeti predvsem zato, ker drug za drugega postaneta popolnoma predvidljiva.

Strast je mogoče znova prebuditi

Ob tem bi rada delila tudi svojo osebno izkušnjo. S partnerjem sva skupaj osemnajst let, poročena pa šestnajst let. V tem času nama je večkrat uspelo znova zgraditi nekaj, za kar sva bila v določenih obdobjih prepričana, da je za vedno izgubljeno.

Nekatere krize so trajale nekaj dni, druge več mesecev, nekatere celo več let. Doživela sva dve zahtevni nosečnosti. Najina otroka sta se skoraj šest let večkrat na noč prebujala, kar je pomenilo dolgotrajno izčrpanost. Soočala sva se z resnimi zdravstvenimi težavami, finančnimi stiskami, poslovnimi pritiski, dolgimi delavniki ter številnimi vzponi in padci.

Bila so obdobja, ko sva imela občutek, da življenje zgolj preživljava, namesto da bi ga zares živela.

Najnevarnejše pri takšnih krizah je, da redko pridejo nenadoma. Ne opozorijo nase z velikim pretresom. Človeka počasi izčrpavajo. Dan za dnem. Teden za tednom. Leto za letom.

Nekega dne se zazreta drug v drugega in ugotovita, da se ne pogovarjata več kot ljubimca, ampak le še usklajujeta urnike otrok, račune in vsakodnevne obveznosti. Navzven pa je videti, kot da je vse v redu.

Priznam, tudi sama sem se v določenih obdobjih spraševala, ali bova še kdaj našla pot drug do drugega. Ali bova znova občutila tisto, kar naju je nekoč povezovalo. Ali bova spet par, ne le mama in oče.

Danes pa lahko z gotovostjo rečem nekaj, v kar iskreno verjamem. Nobena od teh kriz naju ni uničila. Uničilo bi naju le to, da bi drug nad drugim obupala.

Zaupanje sva gradila znova. Ljubezen sva gradila znova. Tudi strast sva gradila znova. Ne čez noč in ne z eno samo odločitvijo.

Začelo se je z zavestno odločitvijo, da drug drugega ne bova nehala izbirati. Sledile so stotine, morda celo tisoče drobnih vsakodnevnih dejanj. Pogovori, čeprav nama ni bilo do njih. Objemi, ko sva bila utrujena. Odpuščanje, čeprav bi bilo lažje zameriti. Pogledi, čeprav bi bilo preprosteje obrniti glavo stran.

Danes vem, da trdni zakoni ne nastanejo zaradi velikih romantičnih gest. Gradijo jih majhne, skoraj nevidne vsakodnevne odločitve, ki partnerju sporočajo: "Tudi danes izbiram tebe."

Zato svojim klientom rada povem, da je odnos mogoče ponovno oživiti. Ne zato, ker bi to prebrala v knjigi, ampak zato, ker sem to doživela sama. Seveda pa je za to potreben en pomemben pogoj: da si to iskreno želita oba partnerja.

Televizija ni vaš zaveznik

Pri delu s pari opažam še nekaj zanimivega.

Ko jih vprašam, kdaj znova začutijo privlačnost do partnerja, skoraj nihče ne odgovori: "Ko skupaj gledava televizijo."

Pa vendar prav to številni pari najpogosteje počnejo. Ali pa vsak zase brezciljno brskajo po telefonu.

Veliko pogosteje slišim odgovore, kot so:

"Ko ga opazujem pri delu, ki ga res veseli."

"Ko ga vidim med drugimi ljudmi."

"Ko me preseneti."

"Ko ga doživim v povsem drugačni vlogi."

Ker partnerja takrat znova vidijo kot edinstveno osebo. Ne le kot moža ali ženo, temveč kot moškega ali žensko. Prav takšni trenutki ponovno prebudijo privlačnost.

Zato namesto večerov pred televizijo ali z mobilnim telefonom raje ustvarjajte nove skupne izkušnje. Presenečajte drug drugega, preizkušajte nove dejavnosti in si dovolite partnerja ponovno odkrivati.

Včasih je prav občutek, da drugega še vedno ne poznamo povsem, tisti, ki v odnos vrne iskrico.

Prirejeno po: jutarnji.hr