Lani sprejeti zakon o psihoterapevtski dejavnosti je v Sloveniji prvič odprl pot do dostopnejše in brezplačne psihoterapije. A čeprav zakon za mnoge pomeni večjo dostopnost, varnost in jasnejše standarde usposobljenosti, se ob njegovem uresničevanju znova zaostruje vprašanje, ali bodo v ospredju res potrebe pacientov ali interesi posameznih strokovnih skupin?
Državni zbor je pod okriljem Vlade dr. Roberta Goloba lansko leto sprejel zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki v Slovenijo prvič prinaša dostopno in brezplačno psihoterapijo pri poklicnih psihoterapevtih.
Zakona o psihoterapiji so se najbolj razveselili nevladne organizacije in uporabniki, ki psihoterapije niso zmogli redno plačevati. Prav to velja kot največji dosežek tega zakona: da psihoterapija zdaj ne bo več luksuz za bogate, psihoterapevti pa bodo morali ustrezati zelo visokim kriterijem usposabljanja. Za ljudi je to pomenilo predvsem večjo dostopnost, brezplačnost in varnost. Ravno zaradi tega, ker prinaša toliko dobrega za uporabnike, so zakon podprle vse stranke v koaliciji, prav tako pa tudi del opozicije.
Strokovnjaki pa so bili ves čas razdeljeni: psihoterapevti so ga močno podpirali, četudi jih je nenehno in močno višanje kriterijev in pogojev za njihovo delo pustilo z občutkom pirove zmage.
Širši javnosti je bilo znano, da so zakonu že 20 let oponirali in glasno nasprotovali predvsem v zdravniških vrstah, četudi ne vsi. Denimo ravno državna sekretarka, Jasna Humar, tudi zdravnica, je javno izpostavila, da »če si zdravnik še ne pomeni, da imaš kaj znanja o psihoterpiji«, če ga ne dopolniš z izobraževanji.
Tudi sicer mnogo zdravnikov obiskuje psihoterapijo pri poklicnih psihoterapevtih, ali pa jo sami priporočajo svojim pacientom in tako sodelujejo z mnogimi psihoterapevti.
Toda narativ kliničnih psihologov je med javnimi obravnavmi dodobra razburkal medije, saj so zakonu močno nasprotovali že 20 let in trdili, da je psihoterapija zgolj svetovanje, četudi v tem niso imeli strokovne psihoterapevtske podpore. Psihoterapevti pa so jim vrnili, da jim gre samo za ekonomski položaj in lastne privilegije, da jim ni mar za čakajoče porabnike in da niso pripravljeni sprejeti prav nikakršnih kompromisov.
Prav v teh dneh se je ponovno zaključila obravnava uredbe, ki prinaša določitev, kateri vsi pristopi lahko delujejo. Klinični psihologi so ponovno na okopih in ponovno želijo minimalizirati psihoterapevtsko dejavnost zgolj na svetovanje in zdi se, da bi še vedno najraje videli, da v zdravstvu ne bi delal nihče od poklicnih psihoterapevtov. Toda to bi pomenilo, da bi zakon skoraj razveljavili in da uporabniki ne bi dobili dostopne in varne psihoterapije pri poklicnih psihoterapevtih!
Psihoterapevti pa na drugi strani opozarjajo Ministrstvo za zdravje, da je sprejetih pristopov premalo, saj Ministrstvo za zdravje ni predlagalo vseh pristopov, ki jih psihoterapevtih v Sloveniji izvajajo že 20 let. Po podatkih poklicnih psihoterapevtov manjka vsaj pet pristopov, ki jih izvajajo ustrezno izobraženi psihoterapevti.
Psihoterapevti upajo, da se bo pri sprejemu nadaljnih uredb upoštevalo potrebe uporabnikov in da bodo pri presoji pristopov na prvem mestu prav njihove potrebe.
Potrebe tistih, ki so že 20 let uporabljali varne, strokovne in na znanosti podprte storitve si zagotovo zaslužijo to mesto v javni dostopnosti. Javna dostopnost je bila v političnih programih vseh strank, zato psihoterapevtska skupnost upa, da bo tudi po sestavi Vlade javna dostopnost psihoterapije pri poklicnih psihoterapevtih še vedno ena od prioritet.
Pravijo namreč, da je poleg upoštevanja mednarodnih smernic enako pomembno to, da krepimo socialno državo z večjo dostopnostjo znanstvenih psihoterapevtskih storitev za vse, ki zdaj nanje čakajo v enormnih čakalnih vrstah. Kot so zaključili, tokrat bi moralo iti izključno za uporabnike in izključno za njihove interese, ne pa za privilegije ene od strok.
