Pokojni zagrebški psihiater in nevrolog dr. Stanislav Feldman je pojasnjeval, kaj ločuje ljubezen od zaljubljenosti in spolne želje, ter opozarjal na zmote, ki nam lahko povzročajo težave v partnerskih odnosih.
Ko gre za zdravljenje duševnih težav, ki se pojavljajo v povezavi s partnerskimi odnosi, je imel dr. Stanislav Feldman bogate izkušnje. Ugledni psihiater in nevrolog se je vrsto let ukvarjal s psihoterapijo ljudi, ki so imeli težave v ljubezenskih odnosih – ne samo na Hrvaškem, temveč tudi v Švici, kjer je bila njegova ordinacija zelo priljubljena med mladimi.
Širša javnost ga je bolje spoznala šele po upokojitvi, ko je napisal knjigo Ljubezen na drugi pogled, v kateri pojasnjuje razliko med ljubeznijo, zaljubljenostjo in spolno željo ter analizira zmote, v katere se sodobni ljudje pogosto ujamemo v odnosih.
"Težave v ljubezenskem odnosu nastanejo zaradi neizpolnjenih pričakovanj. Ko se človek zaljubi, pričakuje, da ga bo to osrečilo, najobičajnejše življenjske izkušnje pa nam kažejo, da ni vedno tako," pravi dr. Feldman.
"Ljubezen je nesebična želja osrečiti partnerja"
"Ljubezen je nesebična želja osrečiti partnerja, ne glede na to, kaj boste dobili v zameno. Ljubezen je v prvi vrsti nesebična. V filmu Casablanca je čudovit prizor, v katerem Humphrey Bogart, ko spozna, da ona ljubi drugega moškega, Ingrid Bergman reče: 'Nama ostane Pariz.' Njemu torej ostane čas, v katerem sta bila skupaj srečna, hkrati pa je srečen tudi zato, ker je zdaj srečna ona, ne glede na to, da je z drugim. To je prava ljubezen," je pojasnil Feldman in dodal, da je zaljubljenost nekaj povsem drugega.
"Zaljubljenost je kratkotrajna motnja uma"
Po Feldmanovih besedah je zaljubljenost v nasprotju z ljubeznijo posesivna in pogosto temelji na napačnih temeljih – fizičnem videzu partnerja, negotovosti in potrebi po dokazovanju lastne vrednosti.
"Zaljubljenost je neke vrste posesivnost in nadomeščanje nečesa, kar nam je manjkalo v otroštvu. Nastane pod vplivom nezavednih pričakovanj, za katera želimo, da bi se v našem življenju uresničila. Nato jih projiciramo na drugo osebo, ker smo prepričani, da je to 'tista prava', ki nam bo prinesla srečo v ljubezni."
Feldman zaljubljenost opiše zelo neposredno: "Zaljubljenost je 'prehodna neumnost' in 'kratkotrajna motnja uma'. Celoten proces pretvarjanja in idealiziranja partnerja je stanje, ki nima nobene zveze z resničnostjo. Ko smo nekega dne prepričani, da partnerja imamo, potreba po pretvarjanju izgine, maske padejo kot na maškaradi opolnoči in takrat ostaneta dve osebi, ki se pravzaprav sploh ne poznata. To seveda privede do velikega razočaranja."
"Resnično ljubi lahko samo zrel in uresničen človek"
"Resnično ljubi lahko samo zrel in uresničen človek, nikakor pa ne nekdo, ki je negotov vase."
Feldman je zrelega človeka opisal kot osebo, ki potrditve lastne vrednosti ne potrebuje nenehno od drugih.
"Zrel človek je tisti, ki nima potrebe po tem, da bi mu drugi ljudje potrjevali njegovo vrednost, in se ne sramuje svojih pomanjkljivosti, saj ve, da popolni ljudje ne obstajajo. Ni človeka, ki ne bi imel kakšne pomanjkljivosti. Če to sprejmemo in obenem vemo, da smo kljub temu vredni ljudje, potem smo zreli. Nezrel človek tega občutka nima. Potrditev mora dobiti od drugih."
Ali nam družba vsiljuje napačno predstavo o srečnem življenju?
Feldman je opozarjal tudi na družbena pričakovanja, ki jih ponotranjimo že v otroštvu.
"Družba nam vsiljuje pravila, ki so včasih v nasprotju z zdravo pametjo. Živimo v patriarhatu in eno od patriarhalnih pravil, ki se jih naučimo v otroštvu, pravi, da je smisel našega življenja najti partnerja, ga osvojiti ter z njim ustvariti zakon in družino. Če nam to ne uspe, se v naši podzavesti pojavi občutek krivde, občutek, da nam je v življenju spodletelo – in to ne glede na uspeh na poklicnem področju."
Po njegovem mnenju lahko takšna ponotranjena pričakovanja prispevajo tudi k psihičnim stiskam.
"Žal nas že od malih nog učijo pravil, za katera se skozi življenje pokaže, da ne držijo, in to je potem vzrok za najrazličnejše psihične težave."
Feldmanov pogled na ljubezen je tako precej drugačen od romantične predstave, ki smo je vajeni. Po njegovem zaljubljenost še ni dokaz globoke ljubezni. Šele ko idealizacija začne izginjati in pred seboj zagledamo resničnega človeka – z njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi – se lahko pokaže, ali smo sposobni nečesa globljega.
