Kako biti nenehno v zavedanju sebe, svojega uma in okolice brez stresa?
V 20ih letih prejšnjega stoletja se je na Japonsko preselil nemški profesor Eugen Herrigel. Tja je prišel z namenom poučevati filozofijo na Univerzi v mestu Sendai, nekaj ur oddaljeni od središča Tokija.
Da bi poglobil svoje razumevanje japonske kulture je začel trenirati kjudo, japonsko borilno veščino lokostrelstva. Poučeval ga je znameniti bojevnik po imenu Awa Kenzo, ki je bil prepričan, da mora vsak začetnik, preden dobi v roke lok in puščice, osvojiti osnove in šele nato se lahko loti pravih tarč. In to metodo je predstavil na ekstremni način – Herrigel je v prvih štirih letih učenja smel ciljati le do dva metra, pa še to v balo sena. O pravih tarčah niti sledu.
Ko se je nato pritožil zaradi izredno počasnega tempa učenja, mu je učitelj odgovoril: »Pot do cilja se ne more meriti! Kakšen pomen sploh imajo tedni, meseci in leta?«
Ko je končno dobil dovoljenje za ciljanje na oddaljene tarče, so bili njegovi poskusi jalovi. Puščice so šibale kot pijane in brez prave linije. Z vsakim strelom je postal bolj osramočen. Menil je, da njegova težava ležala v tem, ker je slabo naciljal tarčo.
Kenzo ga je pogledal in mu dejal, da ni pomembno, kako nekdo cilja temveč, kako pristopa k nalogi. To je tisto, kar določi izid. Frustriran nad njegovo izjavo je zavpil: »Potemtakem bi lahko na slepo zadel!«. Kenzo se je za trenutek ustavil in mu odvrnil: »Pridi me pogledat zvečer«.
Prišla je noč in moža sta se vrnila na strelišče. Kenzo se je postavil na svoje stojišče, od koder je večinoma streljal, a tokrat je bila tarča skrita v temi. Nadaljeval je svojo normalno rutino (takšno, ki jo je opravljal podnevi), tesno napel lok in ustrelil prvo puščico nekam v temo.
Herrigel je v svojih zapiskih pisal o tem: »Vedel sem, po zvoku, da je puščica zadela tarčo.«
Takoj za prvo, je v temo ustrelil še drugo. Profesor se je navdušil in stekel po celotnem igrišču da bi preveril tarčo. V svoji knjigi, Zen v umetnosti lokostrelstva, je napisal: »Ko sem s svetilko posvetil na tarčo, sem na svoje presenečenje ugotovil, da je bila prva puščica zadeta v sami center, medtem ko je druga razpolovila prvo in se vgradila poleg nje«.
Knezo je zadel »dvojni bullseye«, čisti center, ne da bi sploh videl tarčo.
Vse je ciljanje
Veliki mojstri lokostrelstva pogosto učijo, kako je ciljanje VSE. Kako se postaviš, kako držiš lok, način dihanja, ko sprožiš strel – vse to določi končni izid.
V primeru Awa Kenza, je bil mojster tako pozoren na proces, kar ga je pripeljalo do natančnega strela, kajti bil je osredotočen le na postavitev, držo in dihanje. Brez da bi videl cilj. Popolna zbujenost telesa in uma v odnosu do cilja - to je ZANSHIN (umirjena budnost, budnost brez napora; v tehnikah borilnih veščin tudi izraz za telesno držo). Dobesedni prevod pomeni: »um brez ostanka«, z drugimi besedami – um popolnoma fokusiran na dejanje in osredotočen na dano nalogo.
Biti nenehno v zavedanju sebe, svojega uma in okolice brez stresa.
V praksi ima zanshin še poglobljeni pomen. Pomeni to, da si sami izberemo življenje in delujemo zavestno, namesto da postanemo žrtev vsega, kar nam pride nasproti.
Izboljšava kot sovražnik
Znani japonski rek pravi: »Po zmagi v bitki zategni svojo čelado«. Povedano drugače, vojna ni končana, ko zmagaš. Konča se takrat, ko postanemo lenobni, ko izgubimo predanost in ko prenehamo slediti in zgubimo pozornost. Tudi to je zashin: živeti budno, ne glede na to, ali je cilj bil že dosežen.
To filozofijo lahko prenesemo na več življenjskih področij:
· Pisanje: bitka ni končana, ko izdamo knjigo. Konča se takrat, ko izgubimo budnost in potrebo, da nadaljujemo svoje poslanstvo.
· Telovadba in zdravi način življenja: bitka ni končana, ko izgubimo kilograme. Konča se, ko izgubimo koncentracijo in preskočimo vadbo ali pa zaključimo z zdravim prehranjevanjem; tudi kadar izgubimo perspektivo in treniramo preveč.
· Podjetništvo: bitka ni končana ko zaključimo pomemben posel. Konča se, ko postanemo prevzetni.
Izboljšanje samo po sebi ni ne uspeh in ne poraz. Sovražnik postane, ko se sprevrže v dolgočasje, utrujenost in pomanjkanje pozornosti. Je pomanjkanje zavezanosti procesu, kajti proces je vse.
Umetnost Zanshina v vsakdanjem življenju
»Vsak naj pristopi k vsem aktivnostim in situacijam z enako iskrenostjo, močjo in budnostjo, kot tisti z lokom in puščico v roki«.
Živimo namreč v svetu, ki je obseden z rezultati. Kjer je izid VSE, kar šteje. Kot profesor Herrigel imamo nagnjenost, da dajemo poudarek na to, ali bo ali ne bo puščica zadela tarče. Če pa damo namesto tega vso moč in osredotočenje v proces kot taki – kako se postaviti, drža telesa, kako primemo lok, dihanje med izstrelkom itd. – je zadetek v center le stranski učinek.
Trik je, da ne smemo skrbeti, ali bomo zadeli, kajti bistvo je, da se zaljubimo v potek samega dejanja in sprejemamo vsak korak kot bistvo vsega.
Kot pravi rek: "Ni pomemben cilj, ampak pot."
Namen zanshina je, da ga nosimo s seboj povsod, kjer smo. Ni tarča tista, ki šteje. Ni ciljna črta tista, ki šteje. Je način, kako pristopamo, ki šteje. VSE JE CILJANJE. Zanshin.
Nina Kirbiš
- Poglejte si še: Lasje - prevodniki kozmične energije
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
