Zapis indijanskega poglavarja Seattla ameriški vladi, ko je v 19. stoletju hotela kupiti zemljo njegovega plemena.
KAKO LAHKO KUPIŠ ALI PRODAŠ NEBO?
Predsednik v Washingtonu mi pošilja besedo, da želi kupiti našo zemljo. Toda kako lahko kupiš ali prodaš nebo? Kako lahko prodaš Zemljo? Ta misel je za nas čudna. Če mi nismo lastniki svežega zraka in bistre vode, kako jo vi lahko kupite? Vsak delček zemlje je mojemu ljudstvu svet. Vsaka bleščeča borova iglica, vsak peščen breg, vsaka meglica v temnih gozdovih, vsak travnik, vsaka brenčeča žuželka. Vse to je sveto v spominu in doživetjih mojih ljudi. Poznamo drevesni sok, ki potuje po deblih, kot poznamo kri, ki nam kroži po žilah.
Preberite še:
Smo del zemlje in ona je del nas. Dišeče rože so naše sestre. Medved, jelen, veliki orel, to so naši bratje. Skalnati grebeni, travniški sokovi, toplota ponijevega telesa in človek, vsi pripadajo isti družini. Lesketajoča voda, ki teče v potokih in rekah, ni samo voda, ampak kri naših prednikov.
Če vam prodamo zemljo, ne smete pozabiti, da je sveta. Vsak odsev duha v čistih jezerskih vodah govori o dogodkih in spominih mojega ljudstva. Mrmranje vode je glas očetovega očeta. Reke so naše sestre. Gasijo nam žejo. Nosijo nam kanuje in hranijo otroke. Zato morate biti do rek prijazni kot do sester.
Če vam prodamo zemljo, pomnite, da nam je zrak dragocen, ker deli svojega duha z vsem življenjem, ki ga podpira. Veter, ki je vdihnil našemu dedu prvi vdih, sprejme tudi njegov zadnji vzdihljaj. Veter daje tudi našim otrokom duha življenja. Če vam torej prodamo zemljo, jo morate ohraniti posebej in sveto kot kraj, kamor gre človek lahko okušat veter, oslajen s travniškimi cveticami.
Boste učili svoje otroke, kar smo mi učili svoje? Da je zemlja naša mati? Kar doleti zemljo, doleti vse njene sinove. Nekaj vemo: zemlja ne pripada človeku, človek pripada zemlji. Vse stvari so povezane kot kri, ki nas vse združuje. Človek ni spletel mreže življenja, ampak je le nit v njej. Karkoli stori mreži, stori sebi.
Preberite še:
Eno vemo: naš Bog je tudi vaš Bog. Zemlja je zanj dragocena, in kdor jo rani, kopiči zaničevanje do njenega stvarnika. Vaša usoda je za nas skrivnost.
Kaj se bo zgodilo, ko boste poklali vse bizone? Ukrotili divje konje? Kaj se bo zgodilo, ko bodo skriti gozdni kotički postali težki od vonja človeške množice in bodo pogled na zrele griče umazale govoreče žice? Kje bo goščava? Ne bo je več. Kje bo orel? Ne bo ga več.
In kaj bo, ko se boste poslovili od hitrega ponija in lovskih revirjev? To bo konec življenja in začetek preživetja. Ko bo izginil zadnji Rdeči človek s svojo divjino in bo spomin nanj samo senca oblaka, ki potuje čez prerijo, ali bodo ti bregovi in gozdovi še tu? Ali bo ostalo še kaj duha mojega ljudstva?
Mi ljubimo to zemljo kot novorojenček ljubi utrip materinega srca. Če vam torej prodamo to zemljo, jo ljubite, kot smo jo zmeraj ljubili mi. Skrbite zanjo tako, kot skrbimo mi. V mislih ohranite spomin na zemljo, kakršno ste prejeli.
Ohranite jo za vse otroke in jo ljubite, tako kot Bog ljubi vse nas. Kot smo mi del zemlje, ste del zemlje tudi vi. Ta zemlja nam je dragocena. Dragocena je tudi vam.
Eno stvar vemo: samo en Bog je. Noben človek, naj bo Rdeči človek ali Beli človek, ne more biti ločen od drugih. Navsezadnje smo bratje.
(prevedla Jana Cedilnik)
