V življenju sem imela zelo malo zares globokih ženskih prijateljstev, a ogromno moških. Dolgo sem verjela, da je to pač moj način. Danes pa vem, da je bilo v ozadju nekaj drugega.
Že kot deklica sem močno zaznavala tekmovalnost med puncami. Tihe primerjave, rivalstvo, napetosti – pogosto povezane s pozornostjo fantov. Te izkušnje so v meni počasi zgradile nezaupanje. Na neki točki sem se odločila: ženskam ne zaupam več. Preprosto sem se umaknila.
Z moškimi je bilo lažje, bolj preprosto, bolj neposredno in manj zapleteno. Vsaj na prvi pogled. A tudi ta prijateljstva niso bila vedno stabilna – pogosto so se zapletla, ko so se pojavila pričakovanja ali čustva, ki niso bila več zgolj prijateljska. Danes vidim, da pravzaprav nisem nikoli zares našla prostora, kjer bi se lahko počutila varno in sprejeto takšna, kot sem.
Kaj se je zgodilo z nami, ženskami?
Kdaj smo postale druga drugi tekmice? Zakaj se ob drugi ženski tako hitro počutimo ogrožene? In zakaj nam je včasih lažje tekmovati kot podpirati?
Šele v zadnjem obdobju sem se zavestno odločila, da dam ženskim prijateljstvom novo priložnost. Kolikor mogoče brez starih projekcij in čim bolj brez pričakovanj. Bila sem presenečena.
Srečala sem žensko, ob kateri nisem čutila niti kančka tekmovalnosti. Nobene potrebe po dokazovanju. Le mir, toplino in nežnost. In takrat sem prvič zares začutila, kako zdravilna so lahko ženska prijateljstva.
Žal mi je, da pogosto ne znamo bolje druga z drugo. Da si ne znamo ponuditi varnosti, podpore in občutka vrednosti. Kot da ni dovolj, da nas svet nenehno opominja, da nismo dovolj – potem to počnemo še same med seboj.
Veliko tega izhaja iz odnosa, ki ga imamo do sebe. Če ne spoštujemo sebe, težko spoštujemo drugo. Če v sebi nosimo občutek pomanjkanja, bomo iskale potrditev zunaj – tudi na načine, ki nas oddaljujejo druga od druge. In vendar obstaja tudi druga pot.
Pot, ki jo začutimo v preprostih trenutkih – ko skupaj hodimo po naravi, nabiramo zelišča, si izmenjujemo znanje, ustvarjamo, se pogovarjamo, smejimo in tudi jokamo. Ko ni potrebe po primerjanju, ampak zgolj občutek povezanosti, mehkobe in prisotnosti.
To ne pomeni, da moramo biti vedno nežne, mirne ali popolne. Nasprotno. Močna ženska je tudi ranljiva. Zmore pokazati čustva, priznati strah, reči »ne zmorem« in hkrati ostati zvesta sebi. To je ženska prava moč.
Tudi sama še vedno iščem ravnotežje in ugotavljam, da ni pravil, kakšne bi morale biti. Morda bi bilo dovolj, da začnemo z majhnimi koraki. Morda si lahko podarimo nekaj, kar vse v resnici iščemo – občutek, da smo dovolj. In potem tekmovanje zagotovo ne bo več potrebno.
