"V zavetišču za živali smo za dobre rezultate kaznovani," so zaskrbljeni v Zavodu za zaščito in dobrobit živali Muri.
Zgodba belo-oranžnega mačka Dustyja bi lahko bila ena izmed tistih, ki vlivajo upanje. V nekaj dneh so mu pri Zavodu Muri pomagali, da so ga iz popolne kome in bližine smrti spravili v stanje, ko je ponovno igriv, prijazen in... živ! Takšne zgodbe so dokaz, kaj zmorejo predanost, znanje in srce ljudi, ki delajo v zavetiščih.
Pa vendar so v zavetišču razočarani, kar opisujejo v svoji objavi na Facebook profilu:
"Zavetišča opravljamo dejavnost, kjer smo za dobre rezultate pravzaprav kaznovani," pravijo. "Namesto da bi bili na občini ponosni, da smo uspeli v nekaj dneh iz popolne kome spraviti mačka v stanje, ko je razigran, prijazen in zdrav."
Vse se namreč konča pri denarju. Ob izdaji računa v višini 888 evrov, ki so ga – kot poudarjajo – izdali pošteno in celo zmanjšali za del stroškov, so na občini naleteli na nerazumevanje.
"Račun je bil izdan le do dneva, ko je lokalna veterinarka predlagala evtanazijo. Strošek oskrbe na kliniki smo odšteli. Pa še vedno ni prav." Zakaj? "Zato, ker bojda ni prav, da sploh živi."
Ta stavek razkrije bolečo realnost. V sistemu, kjer naj bi bila skrb za živali samoumevna, se še vedno pojavljajo prakse in razmišljanja, kjer je življenje živali podrejeno ekonomiki. "Po njihovem bi morali Dustya uspavati, ker nima lastnika."
Zavetišča se vsakodnevno soočajo z posledicami neodgovornega ravnanja ljudi in vendar jasno povedo: "Mi na način izločevanja najbolj ranljivih, zato da bi oskrbovali lepe, mlade in zdrave, ne delujemo. Obravnavamo žive živali, ne številke."
Vsaka žival ima svojo zgodbo in prav tiste, ki so najbolj ranljive, najbolj bolne ali najbolj spregledane, so pogosto tiste, ki najbolj potrebujejo pomoč.
Ob tem pa zavetišča opozarjajo na realne pogoje delovanja, saj je sistem financiranja omejen. Novi zakon pa dodatno otežuje položaj manjših zavetišč: "Plačilo dolgotrajne oskrbe (nad 180 dni) dobimo le za živali iz pogodbenih občin. Za vse ostale, ki so prišle iz različnih krajev Slovenije, ne dobimo nič – čeprav so bile sprejete pred uveljavitvijo zakona."
Majhna zavetišča se tako znajdejo v skoraj nemogočem položaju: preveč živali, premalo sredstev in vse več administrativnih omejitev. V ozadju vsega pa ostaja širša problematika: neodgovorno lastništvo, zapuščanje živali in sistem, ki pogosto ne dohaja realnosti na terenu. Zavetišča niso rešitev problema, so njegov poslednji odraz.
Dokler bodo ljudje zapuščali živali, jih ne bodo sterilizirali in se izogibali odgovornosti bo pritisk na zavetišča ostajal. In čeprav se pogosto govori o stroških, se redkeje govori o vrednosti življenja.
"Dokler bomo imeli podporo dobrih ljudi, bo šlo z donacijami. Ko tega več ne bo, smo pripravljeni tudi na zaprtje zavetišča."
Na koncu pa ostane preprosto dejstvo: "Ampak Dusty je tukaj. Ni mrtev. Je živ. Zato, ker smo se mi odločili tako. In za to odločitvijo tudi trdno stojimo."
Zavetišča tako pogosto stojijo na meji med sočutjem in sistemom, ki tega sočutja ne zna ali ne želi vedno podpreti. Medtem pa – kot opozarjajo – se za številne druge stvari denar vedno najde: "Za vsako lovsko družino, za divje prostoziveče živali, za vsak šotor na veselici in nova službena vozila vedno najde denar."
Koliko pa je vredno eno življenje – če nima lastnika?
Če jih pri odločitvi, da Dusty danes živi, podpirate, jim lahko namenite del dohodnine. Več tukaj.
