Nisem bila oboževalka Leonarda Cohena. V skladu z mojo uporniško logiko, da ne bom poslušala glasbe, ki jo poslušajo moji starši, sem se mu dolgo časa upirala. Nikdar nisem načrtno poslušala njegove glasbe. Me je pa zasledovala. In prodirala v moj skrivni vrt življenja, ko sem jo najbolj potrebovala.
Spomnim se svojega prvega srečanja s fotografskim objektivom v študentskih letih. Takrat sem se sovražila in se sramovala svoje podobe. Nikakor se nisem mogla sprostiti. Vse dokler ni iz zvočnikov zazvenel umirjen, globok, pomirjajoč, božajoč glas moškega, ki je nežno vabil v njegovo skrivno življenje (In my Secret Life). Razorožil me je. V trenutku sem se počutila sproščeno, zaželeno. Celo lepo.
Spomin na moškega v črnem, ki me je za nekaj trenutkov z glasom pobožal, sem začasno opustila. Dokler mi ni nepravi moški podaril njegove pesniške zbirke. Če bi mi jo podaril pravi, bi se verjetno udomačila v Cohenovih vrsticah. Tako pa sem se (začasno) poslovila od njegovih verzov, še preden bi odplesala do konca ljubezni.
Prepričana sem bila, da je Cohen svojevrsten skrivnostni umetnik, ki ga ne razumem. In v tem je bil problem. Ker sem želela razumeti nekaj, kar je potrebno začutiti.
Namesto, da bi poslušala njegovo glasbo – za razliko od človeka, ki je v študentskih letih več mesecev varčeval, da bi si lahko kupil njegovo ploščo, sem to možnost imela, vendar sem jo nehvaležno zavračala - sem o njem raje brala. Biografija, s katero so pri Mladinski knjigi obeležili 80. rojstni dan pesnika in kantavtorja, me je premamila po zaslugi pomenljivega naslova: Pravi moški zate.
Pomislila sem, kaj pa, če je Cohen pravi moški? Moškega, ki z glasom doseže preobrazbo grdega račka v laboda namreč ne pozabiš nikoli. Globoko pronicljiv potret nadarjenega umetnika z demoni, ki so hkrati uničujoči in navdihujoči, se me je dotaknil. Ko sem knjigo odložila, sem se ponovno prepustila njegovi glasbi in dovolila, da je premaknila meje mojega čustvovanja, jih razširila in poglobila.
Popotovanje po Cohenovem življenju, od zakotnih ulic Mumbaja, preko hotelskih sob, številnih ljubimk, uspehov, izdaj, razočaranj, do umika v samostan, je bilo vsekakor vse, le vsakdanje ne. Zgodba o samosvojem umetniku je počasi, kakor njegove pesmi, zlezla vame. In me prevzela.
Nekaj je bilo na njem. Grdega in lepega. Božajočega in uničujočega. Privlačnega in odbijajočega. Njegov skrivni svet me je vznemirjal. Njegov glas me je umiril, kakor meditacija.
Najbrž nobenega biografija ali zapis ne more povzeti to, kar je Cohen bil. Nihče namreč ne more tako dobro pisati o njem, kot je to storil on sam.
''Storil sem, kar se dalo je,
dotik spoznal, občutkov ne,
verjemi, nisem človek, ki z lažmi utruja.
Čeprav sem čisto vse pognal.
pred Kraljem Pesmi bom obstal
in na mojih ustnicah bo Aleluja.''
V letu, ko se je poslovil, se je njegova glasba končno naselila vame. Postala je moje varno pribežališče. Kadar me je zabolelo, sem posegla po njegovi pesmi Come Healing. V grobost tega sveta je vnesel nežnost in milino. In iz mojega notranjega sveta je odnesel sovraštvo, prezir in samouničevanje, in ga oplemenitil z nežno naklonjenostjo, mehkobo in lepoto.
...in na mojih ustnicah je Aleluja.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
