Zdrav duh v zdravem telesu – ali živimo le še za spektakel? Piše Žiga Valetič.
Živimo v časih, ko nobena umetnostna zvrst bistveno ne prevladuje nad drugimi. V zgodovini umetnosti ni bilo še nikoli tako, tudi če se ozremo le v preteklost dvajsetega stoletja. Vedno so bila obdobja, ko je neka kulturno-umetnostna panoga doživela svoj vrh, vsakič pa je bilo to pogojeno s kombinacijo dostopne tehnologije in aktualne politike.
V vseh vzhodnoevropskih socialističnih državah so oblasti po drugi svetovni vojni na primer zagnale humoristične časopise, skozi katere so ljudstvu plasirale svoje ideje na bolj sproščen način, pisatelji pa so se širom po svetu mojstrili v umetnosti satire, parodije in humorja. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je tako cvetel humor v pisani besedi, saj so ga pisali za časopise in tudi za knjige.
Po drugi strani je danes humoreska žanr, ki tako rekoč ne obstaja več, zato pa imamo stand-up komedijo. Ampak to je šele prvi primer ... V ZDA je v sedemdesetih letih na primer vzcvetel novi filmski val in navrgel množico prelomnih filmov, osemdeseta pa so z razvojem računalnikov, ritem mašin, sintesajzerjev in videa rodila številne nove žanre v takrat vseprisotni in močno politični pop-rock glasbi.
- Poglejte si tudi: Dr. Klemen Lah: "Človek v šoli ni zato, da zadosti potrebam trga, temveč zato, da se razvije kot človek."
Pa literatura? Ta je na prelomu tisočletja denimo prinesla globalni razmah fantazijskih žanrov (Harry Potter, Pesem ledu in ognja itd.), medtem ko so bile zadnji masovni kulturni trend povsod po svetu resne, visokoprodukcijske televizijske nadaljevanke. To je le nekaj primerov.
Tehnologija je prišla do točke, ko se danes ukvarjamo z umetno inteligenco, mladi pa niso računalniški geniji, temveč brskajo po »pametnih« telefonih. Svetovna politika je v najbolj zagatni situaciji po koncu druge svetovne vojne, saj vsi proti vsem napenjajo oboroževalne mišice.
V takšni konstalaciji tehnologije in politike nobena umetnostna panoga več ne doživlja prevladujočega zgodovinskega trenutka, in vse bolj se zdi, da se je znaten del refleksije sveta in istočasnega eskapizma prenesel iz knjig, glasbe, filmskih platen ali gledaliških odrov na … športna igrišča.
Hja, točno tja!
Šport je postal globalno najbolj spremljana stvar na planetu, vrhunski športniki in športnice pa veliko bolj popularni od filmskih igralk in igralcev, kaj šele od pisateljic in pisateljev ter od rock zvezdnic in zvezdnikov.
Tudi zaslužki so se po letu 2010 obrnili v prid športnikom. Vse dotlej so bili filmski igralci krepko v prednosti, medtem ko danes v povprečju letno zaslužijo trikrat manj od najbolj plačanih športnikov.
Živimo torej v času, ko se zadovoljujemo s sloganom »kruha in iger«, ko verjetno čutimo, da pravega vpliva na lokalno ali globalno politično dogajanje nimamo. Živimo pod pretnjo novih vojn, atomskih bomb, celo konca sveta, ob tem pa moramo kakor najbolje vemo in znamo skrbeti za družine, za delo, za denar in seveda za lastno telesno in duševno zdravje. Težka naloga!
Knjige ali resni film se marsikomu zdijo dodatno breme, ki odpira nove težave in skrbi, teh pa nam itak že v svojem življenju ne manjka. Za pravi miselni odklop nam posledično pride prav športna identifikacija z vsemi »našimi« športniki, ki enkrat zmagajo, drugič izgubijo.
Dokler zmagujemo in izgubljamo, smo še vedno v območju obstoja, še vedno živimo. Ko več ne bomo mogli izgubljati, bo pomenilo, da nas več ni.
Nekako v tem duhu je prijatelj Esad Babačić napisal knjigo Priročnik za neuspešne, v kateri je bridkost povezal s humorjem. Tak je tudi trend na televiziji: nekdanje sitcome (situacijsko-komične serije) so že pred časom zamenjali sadcomi (žalostno-komične TV serije), in podobno je tudi v literaturi, kjer je čisti humor zrel le še za muzejsko obravnavo.
Po drugi strani šport dobiva vse več pozornosti, kar smo prvič zelo izrazito občutili v koronskem obdobju. Spomnimo se … na oblasti je bila (radikalna) desnica, država pa je bila na več načinov notranje razcepljena. Edino, kar nas je takrat povezovalo, so bili uspehi športnic in športnikov.
Številne države gredo skozi enaka obdobja notranjega razcepa, in to ne velja le za Zahod, zato na primer ne čudi, da liberalna hollywoodska smetana, ki spričo Trumpovih dejanj kljub enormnemu bogastvu občuti poraz in nemoč, množično roma in se prikazuje na velikih športnih dogodkih, kar je v trenutku, ko tole pišem, na primer teniški turnir US Open.
Šport je preprosto postal večji entertainment, večja zabava od filma, knjig, glasbe ...
Kako se bo to razpletlo ali v kaj se bo razvilo, je zelo težko napovedati. Zdi se, da je živ športni dogodek nekaj, kamor umetna inteligenca ne more seči. Segla je že na področje glasbe, videa, knjig, ne more pa skočiti v višino kot Tina Šutej in Lia Apostolovski, ne more preplezati stene kot Janja Garnbret in Mia Krampl, ne more zadeti košev, kot jih zadevata Luka Dončić in Klemen Prepelič. In za ogled takšne pristnosti smo očitno pripravljeni plačati veliko več kot za ogled filma ali nakup knjige. Več – v času in v denarju.
Cene športnih dogodkov so skokovito narasle, za ogled omenjenega teniškega turnirja so se podvojile v pičlih treh letih. Ko bo Luka s svojimi LA Lakersi naslednjič gostoval v New Yorku, bo povprečna vstopnica stala 800 €, dvorana pa bo razprodana. To je bizarna cena pristnosti v času modernega gladiatorstva.
In prav za gladiatorstvo gre.
Enoletna poškodba športnika Lukovega kova lahko klub stane na desetine milijonov evrov. Na enega vrhunsko plačanega nogometaša ali kolesarja pride na tisoče podplačanih, razočaranih, takšnih, ki jim nikoli ne uspe. Šport je postal panoga, kjer je treba za uspeh včasih prodati dušo hudiču.
Cilj prepogosto posvečuje sredstva, in če do vrhunskih rezultatov pridemo s fizičnim nasiljem, tudi prav. Tako gre vsaj razumeti nove in nove afere o agresiji, nasilju in celo o spolnih zlorabah nad mladimi športnicami in športniki s strani njihovih trenerjev (in zvez, ki molčijo).
Klube financirajo starši, ki družinske urnike prilagajajo vožnjam otrok na treninge, v upanju, – ne da se bodo otroci rekreirali in se razbremenili šolskih obveznosti – temveč, da bodo nekoč prišli do športnega kruha ali celo zaslužka. Breme na breme.
Šport se je prelevil v mašinerijo za kovanje uspeha, in trajne, vseživljenjske poškodbe, ki jih marsikdo prejme v času mladostnega razvoja, so zaradi prenapornih treningov samo stranski učinek te norije.
V takšnem trenutku se moramo neizbežno vprašati, kje v tej zgodbi smo mi – ljudje, ki želimo ne samo preživeti, ampak od življenja tudi kaj imeti? Kako jaz lovim svojo pristnost? Se zadovoljim s tem, da spremljam predstavnike svojega naroda, svojega plemena, in se identificiram z njihovimi dosežki, z njihovimi podvigi, z njihovimi zaslužki? V kakšni meri me res predstavljajo?
Nekaj že, ampak se res lahko istovetim z njimi do točke, ko je moje dnevno razpoloženje odvisno od tega, ali bo Tadeju Pogačarju uspel nov veliki met, in kaj bo z mojo dobro voljo potem, ko bo Janja Garnbret, na katero lahko računam vedno znova, kariero zaključila? Kdo na koncu koncev navija zame? Komu je mar za moje zdravje, za moje dobro počutje, za moj mir?
Množičnim družbenim trendom se je težko upirati, mogoče pa se vseeno lahko naslonimo na principe, ki so jih ljudje doumeli že davno tega.
Rimski pesnik in satirik Juvenal, ki je živel pred skoraj dva tisoč leti, je geslo »kruha in iger« razumel kot izgubo politične svobode množic oz. kot posledico vse večjega prepada med vladajočimi elitami in ljudstvom, ki mu vladajo. Taisti mož je v svoji deseti Satiri zapisal tudi znameniti rek »zdrav duh v zdravem telesu«, s katerim ni meril samo na to, da naj ljudje skrbimo za svojo fizično kondicijo, temveč tudi za duševno-duhovno pripravljenost, ki se ne uklanja hedonističnemu udobju.
Tole bi bila lahko njegova rešitev tudi za današnji čas ...
Molite za zdrav duh v zdravem telesu.
Prosite za pogumno srce, ki se ne boji smrti,
in ima dolžino dni za najmanjši dar narave,
ki lahko prenese kakršno koli delo,
ne pozna ne jeze ne poželenja, in meni,
da so Herkulove tegobe in težka dela boljša
od ljubezni, gostij in puhastih blazin Sardanapala.
Kar vam priporočam, si lahko poklonite sami;
kajti edina pot do mirnega življenja je zagotovo krepost.
Žiga Valetič
POGLEJTE SI TUDI PODKAST: