Že od začetka obstoja moškega in ženske obstaja želja po zlitju na eni in konflikt na drugi strani

Svet, v katerem živimo, je svet dvojnosti. Verjetno se je nekje, nekoč inteligenci, ki je ustvarila vse, kar obstaja, porodila ideja, da bi vse razdelila na nasprotna dela. Tako se je iz združene enosti rodila dvojnost, nastalo sta ločeno zgoraj in spodaj, levo in desno, črno in belo, vroče in hladno …

Že od začetka obstoja moškega in ženske obstaja želja po zlitju na eni in konflikt na drugi strani (foto: pexels) pexels
15. 10. 2020

Ta neverjetna in brezmejna inteligenca je tako ustvarila razmere za igro življenja in njene neskončne možnosti rojevanja različnih oblik. Rodile so se različne energije, različne kreacije, ki se na igrišču med obema skrajnostma igrajo življenje in se preizkušajo v različnih vlogah in vedno novih možnostih ter oblikah življenja. Življenje sta oba pola in vse tisto vmes.

In tako si je v tej igri verjetno omislila človeka in že na začetku ustvarila levo in desno – moško in žensko. Ta skrbna in vsemogočna inteligenca je že vnaprej poskrbela, da nam v naši vlogi človeka ne bo dolgčas. Moškim je za preganjanje dolgčasa podarila ženske in ženskam – moške. Poskrbela je, da med sabo vzajemno ustvarjamo situacije, zaradi katerih je življenje vedno pestro, novo in zanimivo.

Drug drugemu smo neskončna, vedno sveža in zanimiva tema za razmišljanje, pogovor, raziskovanje, doživljanje. In kot kaže, smo oboji dodobra doumeli in sprejeli svojo vlogo. Če poslušamo povprečno sproščeno moško družbo, so glavna tema – ženske. Pred nogometom. In če bi poslušali, o čem se stikajočih se glav tako zaupno pogovarjajo ženske – v večini primerov so tema moški. Pred modo in najnovejšim parfumom, ki je prišel na trg. Po moje je ta veleinteligentna inteligenca poskrbela, da ostajamo eni in drugi na ta način v stiku z resničnim življenjem, z resničnimi živimi bitji in s tistim, kar v življenju resnično šteje.

Ženska se je spoznala za žensko, ko je ugotovila, da obstaja nekaj podobnega, a drugačnega  od nje – moški. In ravno tako je moški ozavestil in začel spoznavati sebe, ko je uvidel obstoj ženske. Drug drugemu smo bili in smo še ogledalo, ki odseva enakost in različnost.

Že omenjena inteligenca je, tako kot je poskrbela za razcep enosti v dvojnost, ustvarila tudi obraten proces. Oba pola je dobro namagnetila in tako poskrbela, da se neustavljivo privlačita in hrepenita po zlitju in vnovični združitvi. In tako je še danes … Zato nas, drage gospe in gospodične, tako vleče k njim. In spet zato, dragi gospodje, vas tako neustavljivo nevidna sila vedno znova vleče v žensko naročje.

In ker je ta inteligenca pač inteligenca vseh inteligenc, je kar tako, spotoma, poskrbela še za en pomemben detajl – zase. Osvobodila  se je večne, naporne in odgovorne službe ustvarjanja novih oblik in poskrbela, da se poslej življenje ustvarja samo. Skozi popolnoma spontan proces zadovoljitve hrepenenja po združitvi se rojeva novo življenje. Nove generacije novih moških in žensk, ki spet poskrbijo za nadaljevanje vrste ... In tako v neskončnost. Res inteligenten načrt, ni kaj!

No, pa se vrnimo na začetek. Torej, imamo dve vrsti človeških bitij, moške in ženske. Drugi do drugih čutijo neustavljiv privlak in hkrati opažajo različnost. Eni in drugi si želimo spoznati se v svoji različnosti, naravna magnetna sila privlaka med poloma dela svoje. In verjetno bi se ta igra hitro končala, levo bi se združilo z desnim in postalo spet celota, žensko bi se združilo z moškim in postalo popolno … če ne bi narava ali vseobsegajoča inteligenca poskrbela za en pomemben element, ki podaljšuje igro in zaradi katere je še bolj zanimiva. V naše gene je vnesla samoohranitveni nagon in tako moškim kot ženskam vcepila prepričanje, da je njihova vrsta boljša, superiorna, pomembnejša …

In tako smo v svojih genih podedovali neustavljivo silo večnega privlaka, na drugi strani pa močno silo odboja, ki nas vedno znova vrača iz točke zlitja, zlate sredine, nazaj v naš pol, kjer spet lahko varno in popolnoma potrdimo svojo identiteto. Na vzhodu bi dejali temu ego.

In tako od samega začetka obstoja moškega in ženskega obstaja želja po zlitju na eni in konflikt na drugi strani. Igra se je skozi zgodovino obdržala vse do današnjih modernih časov. Te neskončne, vedno sveže in zanimive igre smo deležni tudi mi. V neskončnost ustvarjamo vedno nove interakcije, se občudujemo, privlačimo, kritiziramo, sodimo, ljubimo, tekmujemo, se bojujemo ... Večinoma vse to v eni sapi.

Vendar se nekje globoko v sebi vsi zavedamo končne in prvinske resnice – da smo vsi del enega, v najgloblji resnici nedeljivega. Da smo eni in drugi samo različna pojavnost, kreacija, oblika iste snovi, iste prvinske energije. In ko se bomo vsak zase in vsi skupaj spomnili tega najglobljega in neovrgljivega dejstva, bo življenje doseglo novo raven zavedanja. Vedeli bomo, da smo zaradi pestrosti in neskončnih možnosti in kreacij sicer navidezno različni, v svoji resnični biti, svoji esenci pa smo še kako eno in še kako povezani v neskončni mreži obstoja. In ko bomo to dejstvo spet vsak zase in vsi skupaj doumeli na res globoki ravni, se bo marsikateri konflikt med spoloma (medgeneracijski, medržavni, medrasni, medreligijski in še marsikateri drugi 'medkonflikt') rešil sam. Ko bomo doumeli, da je življenje neskončna igra in preplet navidezno nasprotnih in različnih si oblik, bo naše bivanje postalo lepše in lažje, človeštvo pa bolj spoštljivo do sebe in do celotne eksistence.

In prav vsak trenutek, tudi ravno ta zdaj je možnost za ozaveščanje naše enosti in povezanosti … Prihodnost se za nas lahko začne že v sedanjosti. Je le stvar naše osebne zavestne odločitve!

In naša nepogrešljiva neskončna inteligenca se verjetno nekje tam zgoraj na kakem oblaku prav pošteno zabava, ko opazuje božansko komedijo, ki jo je nekoč ustvarila ter se zdaj ustvarja in poustvarja sama. In morda si prav potihoma želi, da se v vsem skupaj prav iz srca začnemo zabavati tudi mi, njeni igralci! Da v resnici dojamemo, kot je nekoč dejal od vrhovne inteligence navdihnjeni Sheakspeare, da je ves svet samo oder …

Nekoč sem imela čas in priložnost prisostvovati pogovoru vrhunskih slovenskih dramskih umetnikov. Strinjali so se, da je najtežje odigrati najbolj tragične prizore, ko pretresena publika globoko in zgroženo sočustvuje ter dramatično pričakuje razplet. In takrat, tako pravijo igralci, je na odru najteže ostati resen. Zgodilo se je že, pravijo, da sredi največje tragike kdo od njih, običajno tisti, ki je moral odigrati najbolj tragično vlogo, ni več mogel nadzorovati smeha, ki ga je povzročilo globoko razumevanje nesmisla drame in srce parajoče tragičnosti … Nemogoče je bilo zadržati nebrzdan smeh, ki se ga je počasi nalezel ves igralski ansambel in nato še občinstvo. Tragedija se je prelevila v komedijo. In morda, samo morda je v resničnem življenju enako …

Dijana Tara Sever

Poglejte si še: Spolnost naj bi bila izraz največje iskrenosti

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri