V naših krajih so 23. ali 24. aprila praznovali poseben praznik.
Etnolog Janez Bogataj je v svoji knjigi Sto srečanj z dediščino na Slovenskem zapisal, da je praznik sv. Jurija nadomestek za neko starejše praznovanje božanstva, čigar zasluga je bila vsakoletna vnovična ozelenitev narave.
Omenjeno praznovanje je po njegovem povezano z davnimi pastirskimi šegami, saj se je v tem času marsikje spet začela paša in so sklepali pogodbe s pastirji.
Dan godovanja sv. Jurija se v cerkvenem in navadnem koledarju za dan razlikuje oziroma v Sloveniji po katoliškem koledarju velja, da je to 23. april, medtem ko je bil v deželah oglejskega patriarhata Jurijev god dan kasneje, 24. aprila.
Razliko v datumu praznovanja - jurjevo namreč v Beli krajini praznujejo 24. aprila, na Hrvaškem pa dan pred tem - je Dušica Kunaver v svoji knjigi Bela krajina v ljudskem izročilu pojasnila z legendo, po kateri je "zeleni Jurij na belem konju prijezdil do Kolpe, a je ni mogel prebroditi. Denarja za brodnino ni imel, brodar ga ni hotel brezplačno pripeljati čez Kolpo. Moral je en dan zanj delati, da je odslužil brodnino. Tako je zeleni Jurij prišel v Belo krajino z enodnevno zamudo," je zapisala.
Po podatkih metliškega Belokranjskega muzeja naj bi bil zeleni Jurij mitološki sin najvišjega slovanskega boga Peruna, zaščitnik živine in konj. Ščiti tudi pred kačami, prinaša rodovitnost in v dvoboju premaga sovražnika.
Zeleni Jurij je v slovenskih predstavah bajeslovni lik, jezdec na zelenem ali belem polju. Če je jurjevo zeleno, je prijezdil na zelenem konju, če je bil še sneg, pa na belcu. Jurij se je na travniku udaril oziroma spopadel z Raboljem, mladeničem, ki je oblečen v slamo in pooseblja zimo. "Podoba Jurija je tako povezana z bojem med zimo in pomladjo, med mrazom in toploto, med jalovostjo in rodovitnostjo" so še zapisali v Metliki.
Na praznik jurjevanja so enega od moških oblekli v zelene veje in ga poimenovali Zeleni Jurij. Ta je hodil od hiše do hiše in na vrata zatikal vejice, ki so vasi in družinam prinašala srečo in zagotovilo, da bo to leto dobra letina.
V slovenskih jurjevskih pesmih so bile z likom Zelenega Jurija in kasnejšega svetega Jurija povezane predstave prihoda pomladi, prebujanja narave, odpiranja zemlje, pojava zdravilne rose in vsakovrstne plodnosti. Zato so ta dogodek spremljali številni svečani obredi: kurjenje kresov, skakanje čez ogenj, petje in rajanje, obhodi, setev, krašenje pastirjev, živine in domov s cvetjem in prva paša. (Vir in več na: staroverci.si)
Jurjevanje je bilo včasih razširjeno po vsej Sloveniji, vendar največkrat slišimo to oznako za oblike jurjevanja v Beli krajini. Pri črnomaljskem jurjevanju so izbranega mladeniča odeli v sveže zelenje. Dekleta so v tem času okrasila mlado brezo s pisanimi trakovi in rožami. Nato se je skupina napotila v mestno jedro. Na čelu so stopali fantje, ki so piskali na frule in trobili na tule. S tem so simbolično odganjali zle sile, ki so hotele preprečiti prihod pomladi.
Za njimi so šli fantje, ki so nosili okrašeno drevo – mlaj. S trakovi in pisanim cvetjem okrašeno drevo so fantje prislonili na graščino, kjer so na oknih čakala dekleta. Le ta so iz drevesa osmukala pisane trakove in cvetje. Tačas so juraši odpeljali Zelenega Jurija do mosta in vrgli zeleni koš v vodo reke. S tem je bilo obredja konec. Takšna oblika obredja je zamrla že v drugi polovici 19. stoletja.
Vir in več na: fs-zelenijurij.si
Danes lahko tudi v odtrgate kakšno cvetlico, zeleno vejico ali okrasite svoj dom ter naprosite za srečo in dobro leto!
- Poglejte si še: Jože Munih in stara svetišča naših prednikov: "Imamo svojo lastno zgodovino in korenine stare že tisočletja."
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
