Pri svojih dvajsetih letih sem bila prepričana, da tam nekje obstaja popoln človek; popolna ženska.
Že, ko se je prebudila je bila čudovita. Nobene zabuhlosti, čista koža, prekrasni lasje. Neustrašna, mirna, samozavestna. V ljubezni je imela srečo. Njeno življenje je bilo... Preprosto. Preganjala me je kot duh. Na vsak način sem želela biti ona.
V tridesetih sem tej podobi pokazala sredinec. Nehala sem se truditi, da bi bila popolna. Odločila sem se, da bom praznovala svojo nepopolnost. Prevzela sem novo identiteto: ZAVOŽEN ČLOVEK.
Vsakomur, ki me je bil pripravljen poslušati, sem oznanila: "Jaz sem ena velika zmešnjava in ponosna sem na to!" Obožujem zavoženo različico sebe; sem ranjena in čudovita.
Žal pa sem še vedno verjela, da obstaja popoln človek in da to nisem jaz. Težava je bila v tem, da sem še vedno verjela v duhove. Namesto da bi stremela k popolnosti, sem se odločila, da ji bom kljubovala.
- Preberite tudi: Ne poskušajte se definirati. Ste mnogo preveč kompleksni, da bi se lahko popredalčkali v točno določene okvirje.
A upor je kletka, tako kot poslušnost.
Pri obeh se odzivamo na tuje zapovedi, namesto da bi kovali svojo pot. Če neki ideji nasprotuješ, nisi svoboden. Svoboda se skriva v kreiranju lastnih idej.
Spoznala sem, da ni problem v tem, da nisem dovolj dober človek; moj problem je v tem, da nisem dovolj dober duh. Ker pa mi ni treba biti duh, v resnici sploh nimam problema. To me je osvobodilo.
Če ste jezni, prizadeti, zmedeni ali če po čem hrepenite, v resnici nimate problema. To samo pomeni, da živite. Biti človek ni težko, če delaš vse narobe. Če se trudiš, da bi poslušal sebe in delal tisto, kar se ti zdi prav, pa postane težje.
To se ne bo nikdar spremenilo, zato se je bolje kar sprijazniti z dejstvom, da življenje ni lahko. Ne bom več govorila, da sem poškodovana, ranjena, da imam napake, da sem nepopolna. Ne bom več preganjala duhov, saj me to utruja. Postala sem ženska, ki v duhove ne verjame več.
Prirejeno po: Glennon Doyle iz knjige Neukrotljiva
