Učenec je mojstra prosil za odgovor – to, kar mu je povedal, mu je za vedno spremenilo življenje

»Povej mi,« je rekel, »kaj je strup?«

Mojster se je rahlo nasmehnil.

»Strup je vse, česar je več, kot potrebuješ,« je odgovoril. »Tudi stvari, ki jih imaš za dobre – moč, bogastvo, ambicija, celo želje. Ko presežejo mero, začnejo jemati namesto dajati.«

Učenec je za trenutek umolknil, nato pa vprašal:

»Kaj pa strah?«

»Strah,« je rekel mojster tiho, »je nesprejemanje negotovosti. Želiš vedeti, kaj bo, želiš nadzorovati. A ko sprejmeš, da ne veš – se vse spremeni. Takrat negotovost postane avantura.«

»Kaj pa zavist?«

Mojster ga je pogledal naravnost v oči.

»Zavist je nesprejemanje dobrega v drugih. Ko verjameš, da nekaj, kar ima nekdo drug, zmanjšuje tvojo vrednost. A ko to sprejmeš, se zgodi preobrat – to, kar te je bolelo, te začne navdihovati.«

Učenec je prikimal.

»In jeza?«

»Jeza je nesprejemanje stvari, ki jih ne moreš nadzorovati,« je odgovoril mojster.
»Boriš se proti temu, kar je. Ko pa to sprejmeš, se rodi toleranca. Z njo pa mir.«

Zadnje vprašanje je učenec izrekel skoraj šepetaje:

»Kaj pa sovraštvo?«

Mojster je za trenutek utihnil.

»Sovraštvo,« je rekel, »je nesprejemanje človeka takšnega, kot je. Ko ga želiš spremeniti, zavrniti, izbrisati. A če ga lahko vidiš, brez potrebe, da ga popraviš – se prostor odpre za nekaj drugega.«

»Za ljubezen?«

Mojster je le prikimal.

Tistega dne je učenec doumel, da večina človekovih notranjih bojev ne nastane zaradi sveta, ampak zaradi našega lastnega odpora do njega.