Skoraj je odbila polnoč in bolnišnični hodniki so bili nenavadno mirni. Pravkar sem od začetka do konca prebral staro številko športne revije. »Čakanje je res mučno,« sem pomislil. »Zakaj nisem prinesel knjige?«
Sedel sem tiho, z zaprtimi očmi, in komaj sem zaznal mehak šepet, ki je prihajal iz bližnje sobe. »Dolgo sem ga čakala! Moj vnuk je tukaj! Prosim, dovolite mu vstop.« Več momljanja ... »Prosim, prosim... sestra, pripeljite ga k meni.«
V trenutku je sestra priletela iz sobe in presenečena me je opazila, kako čakam v hodniku. »O, tukaj ste!« je zavpila. »Oprostite, sem medicinska sestra in zadnjih 24 urah sem pazila na vašo babico. Včeraj je vztrajala, da jo boste prišli obiskat, a sem vas zaman iskala po bolnišničnih hodnikih. Ko mi je danes zvečer povedala, da boste spet prišli, sem si mislila, da si samo domišlja, ker ji spomin že močno peša ...«
»No, jaz ...«
Prekinila me je. »Ampak vesela sem, da ste tukaj. Vztrajala je, da bi se rada poslovila od vas. Res je pravi čudež, da še lahko govori, saj se njeno telo hitro izčrpava. Zdravnik ji je pred približno 24 urami dal le še 24 ur življenja.«
»To je res ....«
Spet me je prekinila. »Gospod, še enkrat, iskreno mi je žal. Sanjalo se mi ni, da tukaj čakate. Prosim, pojdite z menoj.«
Vstal sem in sestra me je usmerila v sobo. »Vaš vnuk je tukaj,« je napovedala. Starki so se zasvetile oči. »Oh, milost ... Oh, veselje!« Pogledala me je naravnost v oči in z vso močjo, ki ji je ostala v krhkem telesu, se je nasmehnila. »Vedela sem, da boš prišel.«
Sedel sem ob njeni postelji, položil roko na njeno in jo nežno stisnil. Ona mi je stisnila roko nazaj. Poskušala je spregovoriti, vendar je bila preveč utrujena. Namesto tega je strmela naravnost v moje oči in se še nekaj minut smehljala, medtem ko sva še naprej držala roke. Končno je zaprla oči in počivala.
Skoraj eno uro se nisem premaknil. V tišini sem jo nežno držal za roko. Potem se je počasi sprostila in njeno dihanje se je upočasnilo. Za trenutek sem mislil, da se pogreza v še globlji spanec, vendar se je dihanje popolnoma ustavilo.
Spustil sem njeno roko in pritisnil na gumb za nujno pomoč, da sem poklical medicinsko sestro. Sestra je hitro prišla, pokrila telo z belo tkanino, naredila nekaj zapisov na svojem notesniku in nato izrekla sožalje.
»Iskreno mi je žal za vašo izgubo,« je dejala. »Ste že uredili pogrebne aranžmaje?«
»Saj niti ne vem, kako ji je ime,« sem odgovoril.
»Kako to mislite?« je vprašala. »Vaša babica je!«
»Ne, ni,« sem odvrnil. »Preden sem stopil v sobo, je nisem še nikoli srečal. V bolnišnici sem, ker čakam na svojega cimra, ki potrebuje nekaj šivov na bradi.«
Bila je čisto zmedena. »Ne razumem. Če je ne poznate, zakaj niste takoj povedali? Zakaj ste zadnjo uro sedeli ob njej?«
Nasmehnil sem se. »Takoj sem vedel, da ni moja babica. Ampak ko ste mi omenili, koliko časa še ima, sem predvideval, da njen pravi vnuk ne bo prišel. Bil sem radoveden in sem šel za vami v sobo. Ko me je videla in se mi nasmehnila, sem spoznal, da ima zelo slab vid in da me je v resnici zamenjala za svojega vnuka. Ko sem videl, kako obupno si želi nekoga ob sebi, sem se odločil, da preživim uro z njo.«
Določite vrednost vsake ure
Naša življenja se merijo po vrednosti, ki jo nudimo drugim. Ker je čas merjen v urah, je vrednost našega življenja enaka vsoti vrednosti ur, ki jih preživimo.
Priložnosti za ustvarjanje vrednosti so povsod. Nekatere lahko predvidimo, medtem ko nas druge nepričakovano presenetijo sredi noči. Ali bomo te priložnosti izkoristili ali ne, pa je odvisno od nas.
Kako pa boste vi preživeli naslednjo uro svojega življenja?
Povzeto po Marcandangel.com
Preberite tudi:
- 10 razlogov, zakaj ste bogatejši, kot mislite
- Zakaj je pomembno, da pomagamo drugim ljudem? Preberite si POMEMBNO ZGODBO!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
