Zgodba iz predavalnice, ki vas bo spodbudila k razmisleku o pravičnosti.
Na enem od univerzitetnih predavanj je profesor stopil v predavalnico, kjer so ga pričakovali študentje, pripravljeni na novo uro akademske razprave. Nekaj trenutkov je s pogledom preletaval razred, dokler se njegove oči niso ustavile na študentki v drugi vrsti. Obrnil se je k njej:
"Ti, v drugi vrsti, v modri jakni … Kako ti je ime?"
"Aleksandra," je zmedeno odgovorila študentka.
"Aleksandra, prosim, zapusti mojo predavalnico. Ne želim te več videti na nobenem svojem predavanju."
"Ne razumem," je rekla še bolj zmedeno.
"Ne bom ponavljal. Hvala."
Aleksandra je vstala in tiho zapustila prostor. Zrak v predavalnici je postal težek. Študentje so profesorja opazovali z očitajočimi pogledi, a nihče ni rekel niti besede.
Profesor se je zazrl vanje in s strogim glasom vprašal:
"Zakaj obstajajo zakoni? Kakšen je njihov namen?"
Prvi študent je previdno vprašal: "Za vzdrževanje družbenega reda?"
Druga študentka je dodala: "Za zaščito osebnih pravic?"
Tretji študent: "Da lahko zaupamo vladi?"
Četrti študent: "Pravičnost."
Profesor je odobravajoče pokimal in dal vedeti, da je zadovoljen z zadnjim odgovorom:
"Hvala. Povejte mi zdaj, ali sem bil nepravičen do vaše sošolke?"
Soglasno so prikimali. "Da, bil sem nepravičen," je priznal. "Zakaj potem nihče od vas ni protestiral? Zakaj me nihče ni ustavil in poskušal preprečiti to krivico?"
V predavalnici je zavladala nelagodna tišina.
Profesor je nadaljeval: "Pravkar ste doživeli lekcijo, ki je ne bi razumeli v tisoč urah predavanj, če je ne bi izkusili na lastni koži. Ostali ste tiho, ker vas ni osebno zadevalo – in prav ta ravnodušnost govori proti vam, in tudi proti življenju. Mislite, da ni vaša stvar, zato se ne vpletate. A zapomnite si – če ne boste pomagali graditi pravičnosti, boste nekoč tudi sami občutili krivico. In takrat morda ne bo nikogar, ki bi se postavil za vas."
Dodal je še: "Resnica in pravičnost živita skozi vse nas. Boriti se moramo zanju. Toda mi živimo drug ob drugem namesto drug z drugim. To ni dovolj. Vsak dan se dogajajo krivice – v poslu, športu, na ulici … Zanašati se, da bo za to poskrbel nekdo drug, ni dovolj.
Naša dolžnost je, da se postavimo za druge, da dvignemo glas, ko oni tega ne morejo. Tukaj sem, da vas naučim moči vašega glasu. Želim, da se naučite kritično razmišljati in si upate stati za tem, kar je prav – tudi če to pomeni, da greste proti toku."
Po kratkem premoru je odločno vzkliknil: "Začnimo!"
Svet ne potrebuje zgolj tihih opazovalcev, temveč pogumne posameznike, ki so pripravljeni stopiti iz množice in ukrepati. Potrebuje ljudi, ki si drznejo postati glas tistih, ki so bili utišani, in se postaviti v bran resnici. Kajti le z močjo besed, s srčnostjo dejanj in neomajnim pogumom lahko skupaj tkemo pravičnejši, sočutnejši in svetlejši svet – za vse.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v reviji Sensa februar/marec 2025; v prodaji od 7. februarja
