Ko mi je zdravnik z urgence izročil odpustnico, sem rekla: 'Če stopim skozi ta vrata, bom umrla.'
Vsak izmed nas ima kakšno zgodbo, ko nas je tisti nenavadni notranji občutek obvaroval ali posvaril pred nečim ali nekom. Nekaterim je ta preblisk nenadne gotovosti rešil celo življenje, njihovo lastno ali njihovih bližnjih.
Ker so takšne zgodbe pomembne lekcije o zaupanju lastnemu občutku, nekaj takšnih delimo v nadaljevanju.
1.
"Rekla sem zdravniku urgence, ko mi je izročil odpustne papirje: 'Če odidem skozi tista vrata, bom umrla.'
Bila sem obupana, saj je bil to moj četrti odpust iz urgence in deveti zdravnik, ki mi je rekel, da je bolečina stopnje 10 v moji glavi, ki se kot elektro šok širi po mojem vratu, samo migrena. 'To ni migrena! Prosim, umiram,' sem jih prosila, naj mi vendarle pomagajo. Vsem sem to povedala.
Potem so me končno sprejeli, a so me pet dni ignorirali, ko sem tam ležala v najhujših bolečinah v svojem življenju. Oči nisem mogla niti premakniti z ene strani na drugo, a so mi dali le Tylenol, preden so mi končno naredili pregled z magnetno resonanco.
Zdravnica me je držala za roke, ko je sporočala novico: močna možganska kap, pljučna embolija. Bila sem tik pred smrtjo in bil je 'čudež', da sem bila še živa. Otresla sem se njene roke in zavpila: 'Vem! Zdaj pa, a lahko prosim dobim presneto tableto proti bolečinam?!'
Sedemdeset odstotkov krvnega pretoka iz mojih možganov je blokiral krvni strdek, ki je zajel celoten obseg mojih možganov, pa tudi celotno desno vratno mišico. Potoval je v moja pljuča in povzročil pljučno embolijo. Vedela sem, da ni migrena." - samanthachurch508
2.
"Ko sva bili v srednji šoli, sva se s prijateljico peljali do njene bodoče fakultete. Večino poti je bila dvopasovna avtocesta. In ko sva se vračali, sva se za las ognili čelnemu trčenju. Vzeli sva si minuto časa, da zadihava in si opomoreva, potem pa se je najina panika spremenila v histerični smeh.
Nadaljevali sva pot navzdol in tam ob poti sem zagledala jezero, za katerega nisem vedela, da obstaja, kar me je takoj pritegnilo. Rekla sem ji, da imam občutek, da se morava tam ustaviti. Kar sva tudi naredili. Pa je bilo čisto običajno jezero.
Ustavili sva se in naslednjih 15 minut in uživali v soncu in poletnem vetriču, ko sva na avtocesti višje zaslišali sirene. Avtocestna patrulja je popolnoma zapirala avtocesto. Zgodila se je grozljiva nesreča. Nekdo je poskušal na avtocesti obrniti in prišlo je do serije trčenj. Če se ne bi ustavili ob jezeru, bi bili takrat ravno sredi te nesreče." - wheezyb
3.
"Pred približno 15 leti, sredi šolskih počitnic, sva se z mamo odločili, da se srečamo z mojo sestro za kosilo blizu njene službe.
Po skupnem kosilu v tisti restavraciji, smo se odločile, da gremo še po nakupih v eno bližnjih trgovin. In od tam, kjer smo bile, sta bili do njene trgovine možni le dve poti: kratka in daljša.
Mami in sestri sem rekla, da moramo iti po daljši poti. Moja sestra, ki je bila pred nama, je že zakorakala v smer krajše poti in bila tik pod zapuščeno stavbo, ko se je smeje obrnila proti meni, da bi se ponorčevala in mi navrgla, da je moja izbira poti daljša ter da je ona že skoraj pri želeni trgovini. Potem pa so natančno v tisti sekundi, ko je bila samo centimetre proč od stavbe, s te na pločnik in zgrmele strešne plošče in stari železni žlebovi.
Če tistega dne ne bi dobila te močne želje po daljši poti, bi vse tri končale pod vsem tem materialom, ki se je odkrušil od razpadajoče stavbe." - rachydoo
4.
"Z bratom sva se tisti vikend pred leti nameravala z vlakom odpraviti v sosednje mestece, da bi obiskala družino najinega dedka. Na spletni strani vlaka sem nameraval rezervirati dve vozovnice za soboto, a iz nekega razloga se mi je zdelo nujno klikniti na petek. Sledil sem temu občutku.
V soboto zjutraj, ko sva bila že doma pri našem dedku, smo potem videli novice na televiziji - vlak, s katerim sva se prvotno nameravala peljati, je trčil z drugim vlakom.
Veliko ljudi je umrlo, še več jih je bilo ranjenih. Bil sem šokiran, zgrožen in nisem mogel niti govoriti. Z bratom sva se nekaj trenutkov samo gledala.
Danes sva srečna, da sva živa, in poskušava še bolj poslušati svojo intuicijo." - ditamaulidau
5.
"Za našo hišo teče majhen potoček, ki teče po grapi, ki je globoka kakšna dva metra in pol. Ko dežuje, zaradi vseh dreves naokoli potok naraste, zato sem vklesal nekaj stopnic v strmino, da lažje zlezemo dol in gor iz grape.
Potem pa sem enkrat po posebej hudi nevihti zaslišal vodo in vedel, da je prišlo do blokade odpadkov. Zgrabil sem grablje in splezal dol, da bi odstranil vse, kar je zapiralo vodi pot. V trenutku, ko sem končal, sem dobil preblisk, sliko sebe, kako hitro plezam iz jarka in se ob tem niti ne trudim uporabiti 'stopnic'. Kar je bilo čudno, saj sem iz grape vedno šel na ta način.
Nekaj časa sem se še otepal tega občutka, da moram takoj iz grape, in ko sem nato le naredil korak proti stopnicam, sem začutil, da se je nekaj dotaknilo mojih las, nato pa me je močno zabolelo v desni lopatici.
Mrtva drevesna veja, dolga več kot 11 metrov, je padla za mano in me usekala čez hrbet. Za las je zgrešila mojo lobanjo.
Takoj sem splezal iz grape in šel naravnost do velikega ogledala v kopalnici, da bi videl, kako hudo je. Na mojem hrbtu je bil ogromen rdeč trak in moje koleno je malo krvavelo.
Zares sem dojel, kaj se je zgodilo, šele naslednji dan. Če se tisti trenutek ne bi premaknil, bi mi ta stvar treščila na glavo, padel bi v nezavest in se utopil v blatnem hudourniku." - lyzzard217
6.
"Rešil sem svojo babico.
Moj oče je umrl v začetku tega leta, zato sem odletel s Floride v Arizono in se odpeljal v Mehiko na njegov pogreb. Nazaj na Florido sem prispel 17. dne.
19. dne se je obnašala zelo čudno. Ni je bilo na Messengerju, kar je vedno bila, in ni odgovarjala na moje klice, kar tudi ni bilo v njeni navadi. Bilo me je strah, čeprav so vsi govorili, da je samo depresivna, ker je ravno izgubila sina. Ampak jaz sem vedela, da je nekaj hujšega.
Poklicala sem policijo, če lahko preverijo, ali je z babico vse v redu, in prosila njenega najemodajalca, da jim odpre vrata. Potem sem klicala še njeno prijateljico, ki je živela v bližini.
Ko so me klicali nazaj, so povedali, da je v groznem stanju in da so poklicali rešilca. Še istega dne so ji v bolnišnici dali serijo infuzij kalija - v krvi in telesu ni imela NIČ kalija.
Zdravniki so rekli, da sem ji rešila življenje in da je babica živi čudež, saj so ji sprva dali le 1 % možnosti, da preživi noč.
Veliko razmišljam o tem in ne vem, ali bi sploh prenesla, če bi mi v samo 12 dneh razmaka umrla tako oče kot babica." - ritavillegas0
7.
"Ko sem bil star 10 let, me je mama ravno čakala, da bi šla v trgovino po njeno gazirano pijačo in cigarete. Iz nekega razloga sem kar naprej odlašal. Bili smo na verandi in začela se je jeziti, Ampak jaz se preprosto nisem želel premakniti. V tistem trenutku je avto s strašno hitrostjo zapeljal s ceste in čez naše prednje dvorišče mimo naše hiše nato nazaj spet na cesto. Če bi šla v trgovino takrat, ko je želela ona, bi se znašla na njegovi poti." - swampdog
8.
"Šla sem po sina v šolo, da bi ga odpeljal na terapijo. Ustavila sem se, da bi se pogovorila z receptorko, in nekaj mi je reklo, da je najin klepet pomemben in da moram stati tam in se še naprej pogovarjati z njo.
Naslednji trenutek, ko sem prišla k sebi, so me zdravniki že nalagali na nosila. Imela sem epileptičen napad in z glavo sem udarila ob tla. Še nikoli prej nisem imela napadov.
Če se tistih 10 minut ne bi pogovarjala z receptorko in bi šla, kot sem načrtovala, takoj v avto in po sina, bi se mi napd zgodil za volanom, ko bi vozila 80 km/h, v avtu pa bi na sedežu za mano sedel moj sin." - velosarahpter
9.
"Ko sem bil stara 12 let, je moja mama šla sama v Pariz na službeno potovanje. Hodila je po ulici, ko je nenadoma začutila močno željo, da bi se ustavila in pogledala v izložbo trgovine. Zamujala je na sestanek, zato se je hotela otresti tega občutka in nadaljevati pot, ampak tisti glas v njej je vztrajal, naj se ustavi in pogleda v izložbo.
Le na kratko je obstala. V tistem trenutku je z balkona v osmem nadstropju padel lonec za rože in jo opraskal po čelu. Če se ne bi ustavila in bi šla naprej, bi ji lonec padel naravnost po glavi. In če bi poslušala svoj prvi instinkt in se ustavila še kakšen trenutek prej, bi jo cvetlični lonec popolnoma zgrešil. Na čelu ima grdo brazgotino, a je še vedno živa." —scerickson
10.
"Nikoli ne kličem v službo, da me tja ne bo. To je zame takšna čudna točka ponosa. Toda nekega dne sem imela res čuden občutek. Odločila sem se, da bom poklicala, češ da sem zbolela, in ostala doma s svojim fantom. Preprosto sem morala. Samo eno uro kasneje je moj fant doživel hud epileptični napad. Še nikoli ga ni imel in je prenehal dihati. Takoj sem poklicala pomoč. Če bi bil doma takrat sam, ne vem, kaj bi se zgodilo." - rohasi
11.
"Z družino smo jedli v tej restavraciji v nakupovalnem središču približno pet minut proč doma, ko smo naenkrat vsi začutili, da bi morali sredi obroka od tam oditi. Zelo hitro smo plačali in odšli. Še pogovarjali smo se, kako čuden je bil ta občutek. Na pol poti domov smo ugotovili, da je oče pozabil denarnico, zato smo se vrnili in imeli kaj videti. V restravracijo se zaletel avto. Naravnost v separe ob oknu, v katerem smo pred tem sedeli mi. Povedali so nam, da se je to zgodilo samo štiri minute potem, ko smo odšli, in na srečo v tistem trenutku tam tudi ni sedel še nihče drug." - GilliansCheekbones
12.
"Šla sem proti avtu in hotela odpreti vrata, ko sem za seboj zaslišala ropot. Človeku, ki je bil videti slaboten, star okoli 60 let, je iz rok padlo nekaj stvari. Opazila sem ga že, ko sem hodila proti avtu.
Že sem hotela stopiti do njega, da bi mu pomagala, ko sem nenadoma v sebi zaslišala glas, ki je rekel: 'Ne obračaj se. Ignoriraj ga. Pojdi v avto.' Poslušala sem glas. In ko sem že sedela v avtu, sem pogledala skozi okno proti možakarju, sem videla, kako je nenadoma povsem zlahka in hitro pobiral stvari s tal. Ni bil več videti slaboten in sključen.
Takoj sem se spomnil zgodb o Tedu Bundyju, zaklenila vrata in se odpeljala, kakor hitro sem lahko.
Še danes se zgrozim, ko pomislim na to situacijo. Bil je tako prepričljiv kot nemočen starec, ki potrebuje pomoč, v resnici pa je bil povsem agilen in se je samo pretvarjal." —cuteclcactus91
Povzeto po BuzzFeed.
