Britanec Paul Bradbury ni načrtoval, da bo nekoč svoj dom našel na Hvaru. Na Hvaru je nato preživel trinajst let. Tam je spoznal svojo bodočo ženo, se naučil dalmatinskega načina življenja, sodeloval pri trgatvah in obiranju oljk, dobil vzdevek »Ludi Englez« ter odkril, da sreča pogosto ni povezana z velikostjo hiše ali višino bančnega računa, temveč z občutkom pripadnosti, preprostostjo in časom za ljudi.
Kako je "Ludi Englez" pristal na Hvaru?
Danes imam 53 let in lahko rečem, da nikoli nisem bil človek, ki bi veliko načrtoval. Moji otroci se pogosto čudijo, da sem po vseh dogodivščinah sploh še živ. Poslušali so zgodbe o letalskih nesrečah, puškah, uperjenih v mojo glavo, in celo o tem, kako sem po nesreči zašel sredi strelskega obračuna na Zahodnem bregu. Res je, da me je družinsko življenje precej umirilo, a pred tem ...
Leta 2002 sem zaradi svoje običajne spontane narave delal kot koordinator projektov civilne družbe v precej nevarnem delu Somalije, kjer so takrat domovali razvpiti pirati.
Večino časa sem preživel v Hargeisi, prestolnici Somalilanda, ki je bila presenetljivo mirno mesto. Sam sem si ob koncu dneva pogosto pripravil gin tonik in se povzpel na streho hiše. Nekega večera sem izvedel, da se je moja hiša v Veliki Britaniji uspešno prodala. Denar je bil na računu in prvič sem začutil, da lahko dokončno prekinem vezi z Anglijo ter si kupim dom nekje v Evropi. Vedel sem le eno: želel sem živeti ob morju.
Načrtoval sem nadaljevati humanitarno delo, želel pa sem si kotiček, kjer bi imel svoje knjige in kamor bi lahko prihajali prijatelji. Ko sem šel po novo pijačo, so moji sostanovalci igrali scrabble, na televiziji pa je bil prižgan CNN – edini program, ki smo ga lahko spremljali. Ravno sem dodajal led v kozarec, ko se je na zaslonu pojavila reklama.
»Hrvaška – Mediteran, kot je nekoč bil.«
Bil sem očaran. Turistična organizacija Hrvaške očitno ni pričakovala, da bo njihov oglas gledal nekoliko predebel Britanec v severni Somaliji, vendar je marketinška kampanja zadela v polno.
Nekaj tednov pozneje sem sedel v Sarajevu na pivu s prijateljico iz Kanade, ki je prav tako delala v humanitarnih organizacijah. Med obleganjem Sarajeva je živela v mestu, za oddih pa je pogosto odhajala na hrvaško obalo.
Hrvaško je odlično poznala. Predlagala je, da izbereva kraj, nato pa se naslednji konec tedna skupaj z njenim bosanskim fantom odpravimo tja pogledat nepremičnine. Zamisel se mi je zdela odlična.
Ker Hrvaške skoraj nisem poznal, je vzela list papirja in začela sestavljati seznam desetih krajev, ki bi bili zame primerni.
»Številka ena – Dubrovnik, biser Jadrana. Številka dve – Split, mesto Dioklecijanove palače. Številka tri ...«
Bil je topel poletni večer, pivo je prijetno teknilo, mimo pa so hodile izjemno lepe Sarajevčanke. Priznam – prenehal sem poslušati. Tako kot človek, ki nekoga vpraša za pot, potem pa po prvih dveh stavkih neha slediti razlagi. Morda bi se moral preseliti kar v Sarajevo?
»Številka deset – otok Vis. Nekdanji vojaški otok, ki je bil za tujce zaprt vse do leta 1991. No, to je vseh deset. Kateri kraj ti je najbolj všeč?«
Postalo mi je nerodno, ker nisem poslušal. Zato sem zaprl oči in naključno položil prst na seznam. Številka šest – Hvar.
»Odlična izbira! Saj veš, da je to otok?«
Iskreno? Nikoli prej še nisem slišal zanj. Še danes njegovega imena ne izgovorim povsem pravilno. »Seveda,« sem odgovoril samozavestno. »In zelo lep je, kajne?« Če je na njenem seznamu, sem sklepal, da gotovo mora biti.
Kako je bilo živeti na Hvaru?
Prvi tedni so bili čista idila. Na otok sem se preselil sredi septembra in naivno pričakoval, da bo živahno turistično vzdušje trajalo vse leto. (Sem že omenil, da nikoli ne načrtujem?)
September je bil sicer nekoliko mirnejši od avgusta, a ravno prav živahen. Takrat sem želel izgubiti nekaj odvečnih kilogramov, zato sem si ustvaril vsakodnevno rutino.
Vsako jutro sem ob šestih vstal in se peš odpravil ob morju do čudovite Vrboske. Okrog četrt do sedmih sem si tam privoščil skodelico čaja ob vodi, nato pa se počasi odpravil nazaj domov. Po zajtrku sem si na glavnem trgu v Jelsi naročil kapučino in zavitek s češnjami ter preprosto opazoval življenje okoli sebe. Vsak dan sem tudi plaval na plaži Mina.
Plavati sem se naučil šele štiri leta pred selitvijo, pri devetindvajsetih letih, zato mi je bilo preplavati razdaljo z enega konca zaliva na drugega kar velik izziv. Tehnika je bila obupna, a občutek po končanem plavanju je bil vedno odličen.
Popoldneve sem posvečal pisanju svoje bodoče knjižne uspešnice Lebanese Nuns Don't Ski, večere pa sem skoraj brez izjeme preživljal v Konobi Faros.
Oktober me je prizemljil
Tam so me sprejeli tako prisrčno, da sem se vračal vsak večer. Potem pa je prišel 1. oktober. Vrata konobe so bila zaprta. Naslednje jutro sem natakarja srečal na trgu.
»Vidim, da ste zaprti. Kdaj ponovno odprete?« sem ga vprašal.
»Maja.«
»Maja?«
Sedem mesecev!
Kakšna restavracija je zaprta več kot pol leta? Takšna, ki stoji na otoku, kjer turistična sezona traja približno štiri mesece. Oktober me je prizemljil.
Večina lokalov je zaprla vrata, življenje se je umirilo, noči so postale hladnejše. Začel sem iskati ogrevanje. Hiša ga ni imela. Dobrodošli v Dalmaciji.
Takrat še nisem imel veliko prijateljev in tudi dela ni bilo veliko. Iskreno povedano, me to sploh ni motilo. Nekaj denarja sem imel na računu, prepričan pa sem bil tudi, da bo moja knjiga postala svetovna uspešnica.
Kmalu so me domačini začeli vabiti na trgatev in obiranje oljk. To je bil moj prvi pravi stik z dalmatinskim načinom življenja.
»Dobimo se ob sedmih zjutraj v kavarni. Oditi moramo zgodaj, da ne bo prevroče.«
Ob sedmih sem bil seveda tam. Ostali so prihajali naslednjo uro.
»Najprej bevanda,« je predlagal nekdo. Potem še ena. In še ena.
Ko je bilo obiranje končano, smo odšli v konobo na pečene ribe, svežo zelenjavo in ogromne količine vina iz plastičnih steklenic. Ko se je steklenica izpraznila, ni bilo treba naročiti nove. Preprosto so jo napolnili neposredno iz velikega soda. Na ta čas me veže veliko lepih spominov.
Ko danes pogledam nazaj, se zavedam, kako brezskrbno je bilo tisto obdobje. Takrat Hrvaške sploh še nisem zares poznal. Živel sem v nekakšnem turističnem mehurčku.
Nisem se zavedal, da je bilo od konca vojne minilo komaj sedem let in da so bili tujci, ki so prišli živet na otok, za domačine nekaj posebnega. Narava je bila osupljiva. Življenje pa preprosto.
Pozimi sem ves čas hodil naokrog v kratkih rokavih. Resno. Če odraščaš v internatu na severu Anglije, nato pa preživiš zimo v bližini Sibirije pri temperaturah do –32 °C, se ti dalmatinska zima zdi skoraj pomlad.
Domačini so bili zaviti v več plasti oblačil, jaz pa sem brezskrbno hodil naokrog v majici s kratkimi rokavi. Tako sem dobil svoj prvi otoški vzdevek. Ludi Englez. Nori Anglež. Na otoku namreč nisi pravi domačin, dokler nimaš svojega vzdevka.
Ljudje so me pogosto poklicali kar čez trg: »Ludi Englez!«
To ni bilo žaljivo. Prav nasprotno. Bil je njihov način, da so me sprejeli medse. Drugi izraz, ki sem ga slišal skoraj vsak dan, je bil »kratki rukavi«.
Posebej pozimi, ko je pihala burja. Burjo sem naravnost oboževal. Ko je zapihala, sem razširil roke, se obrnil proti vetru in preprosto užival. Nikoli v življenju nisem doživel tako očiščujočega občutka. Kot da veter odpihne vse skrbi. Domačini so me gledali, kot da sem popolnoma nor. Morda so imeli celo prav.
Življenje v Dalmaciji je iz mene odstranilo še zadnje ostanke zahodnjaškega materializma. Nikoli nisem bil človek, ki bi ga zanimale materialne stvari, toda življenje na Hvaru je to še poglobilo.
Pravzaprav se sploh ne spomnim, kdaj sem si nazadnje kupil kaj, česar res nisem potreboval. No, razen kakšne steklenice vina. O nujnosti tega bi se sicer dalo razpravljati. Navduševalo me je, kako malo je bilo vse skupaj usmerjeno v potrošništvo.
Čeprav se tudi Dalmacija spreminja in jo vse bolj zaznamujeta turizem ter sodobna potrošniška kultura, tam čas še vedno teče precej počasneje kot drugod.
Ko sem se preselil na otok, so božično drevo na glavnem trgu postavili šele 15. decembra. To je bil prvi pravi znak, da prihajajo prazniki. Danes je drugače. Božič pa je bil nekaj zelo preprostega. Vsak je dobil eno darilo, sledilo je dolgo družinsko kosilo, nato pa še sprehod do Vrboske in nazaj.
Po letih življenja v kulturi pretiranega potrošništva je bilo to pravo olajšanje. Otroci na otoku niso imeli veliko igrač. Toda imeli so nekaj veliko dragocenejšega. Jadransko morje kot svoje igrišče. Varen otok. Naravo. Svobodo.
Nekega dne me je po petindvajsetih letih poklical prijatelj iz šole. Postal je zelo uspešen računovodja. Živel je v veliki hiši blizu Londona, imel svojo jadrnico in dobro službo. Prišel je na Hvar z družino.
Dolgo sva se pogovarjala. Jaz sem mu pripovedoval o otoškem življenju. On meni o svojem. Vsak delovni dan je od doma odšel ob šestih zjutraj in se vračal okoli devetih zvečer. V London se je vsak dan vozil več kot uro v eno smer.
En večer na teden sta si z ženo vzela zase, nedelje pa so bile namenjene otrokom. V zameno za ves ta napor si je lahko vsako leto privoščil dva tedna jadranja okoli Hvara.
Bil sem iskreno vesel njegovega uspeha. Verjetno je zaslužil petdesetkrat več kot jaz. Pa vendar svojega življenja na Hvaru takrat ne bi zamenjal za njegovo.
Če poznate zgodbo o ribiču in milijarderju, potem veste, o čem govorim. Vedno bi izbral življenje ribiča.
