Obžalovanje in strah sta tatova dvojčka, ki nam kradeta današnji dan.
Nekje v naši podzavesti je skrita idilična slika. Vidimo se na dolgem potovanju čez vso celino. Potujemo z vlakom. Skozi okna vpijamo bežeče prizore avtomobilov na bližnjih cestah, otrok, ki mahajo na železniških prehodih, živine, ki se pase na oddaljenem griču, dima, ki se dviga iz tovarne, polja za poljem koruze in pšenice, nižavij in dolin, gora in strmih pobočij, mestnih obzorij in vaških hiš.
Toda v naših mislih je najpomembnejši končni cilj. Določenega dne ob določeni uri bomo prispeli na postajo. Godbe bodo igrale in zastave plapolale. Ko bomo prišli tja, se nam bodo uresničile številne čudovite sanje in koščki našega življenja se bodo poklopili kot delčki dokončane sestavljanke. Kako nemirno se potikamo po hodnikih, preklinjamo minute zaradi postopanja – čakajoč, čakajoč, čakajoč na postajo. »Ko pridemo na postajo, pa bo!«, kričimo. »Ko bom star 18 let.« »Ko si kupim nov mercedes«. »Ko spravim zadnjega otroka do diplome.« »Ko odplačam hipoteko!« »Ko dobim povišico.« »Ko se bom upokojil, bom živel srečno do konca svojih dni!«
Prej ali slej moramo spoznati, da ni nobene postaje, nobenega kraja, kamor bi prišli enkrat za zmeraj. Prava radost življenja je potovanje. Postaja je samo sen. Vedno je pred nami.
Niso bremena današnjega dne tisto, kar žene ljudi v norost, marveč obžalovanje za včerajšnjim dnem in strah pred jutrišnjim. Obžalovanje in strah sta tatova dvojčka, ki nam kradeta današnji dan. Zato nehajmo postopati po hodnikih in preštevati kilometre. Namesto tega raje preplezajmo več gora, pojejmo več sladoleda, hodimo večkrat bosi, preplavajmo več rek, oglejmo si več sončnih zahodov, smejmo se več... Življenje je treba živeti, ko se vozimo. Postaja bo prišla dovolj kmalu.
Odlomek iz knjige Kurja juhica za dušo, 3.krožnik, Robert J.Hastings
- Poglejte si še: Zaljubiš se takrat, ko tega ne načrtuješ
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
