"Draga Slovenija, država, ki sem jo začela klicati dom, a me vsak dan znova – nehote ali hote – spominja, da sem nekdo, ki je prišel 'od drugod'," začenja svoj zapis Sanskriti Kumar, ki živi in ustvarja v Ljubljani.
Letos mineva 20 let, odkar sem pristala na letališču Brnik, z velikimi očmi, polnimi upanja in srcem, ki je čutilo ljubezen na prvi pogled. Ne le moj oče, ki se je nekoč zaljubil v Mariborčanko – tudi jaz sem se takoj zaljubila v to deželo: v njeno naravo, v njen jezik, sočutne ljudi, v staroslovensko modrost in tiho, zemeljsko lepoto, ki jo nosi s sabo. Čutila sem, da spadam tukaj, četudi nimam slovenske genetike.
Zlivala sem se s tem prostorom – z zgodbami slovenske babice o partizanih, njenem izgnanstvu in OF, radiu Kričač in njenih prvih potovanjih po Evropi. Požirala sem zgodbe mladosti moje druge (nebiološke, slovenske) mame, polni "čag" v sedemdesetih in razcvetom kulture v Ljubljani. Ob pesmih, kot so Hej brigade in Vstala Primorska, sem kar dobila mravljince.
Nekje vmes pa so začeli prihajati tudi dnevi, ko sem začela izgubljati zaupanje, da enkrat ne bom "tujka". Da kakšen dan morda ne bom izstopala.
Vprašanja, kot so:
»Vi pa niste od tukaj, kako ste prišli sem? Kdaj pa greste nazaj domov? Se je bilo težko naučiti slovensko?«
»A so v Indiji krave res svete? Potem ne jeste goveje juhe?«
»Ali še imate kaste? Verjetno živite v Indiji v veliki revščini? «
»Tam dol res posiljujejo ženske, ne? Tudi vi nosite pike sredi čela?«
... so dobesedno postala stalnica mojega vsakdana. Že 20 let.
Službe, kjer sem bila prva rjava ženska v popolnoma "belem" kolektivu. Ogledi stanovanj, kjer sem morala prepričevati, da sem “poslovenjena” in “normalna priseljenka”. Srečanja, kjer sem čutila, da sem na preizkušnji – da moram zaslužiti svojo prisotnost.
Vse to me je naučilo pomembne resnice: zgodba priseljenca je zgodba razpetosti. In te spremlja celo življenje. Vedno boš malo od tu, malo od tam – in na koncu nekaj povsem svojega. Breme in privilegij hkrati.
Danes, Slovenija, ti želim povedati, da te imam neskončno rada. In sem ponosna nate. Ne zaradi tega, ker sva ti ali jaz popolni, temveč zato, ker si postala del mene – in jaz del tebe. In te kličem dom. In ne grem nikamor. In vedno bom – malo tvoja, malo samosvoja. V imenu vseh nas "priseljencev": hvaležna, da me nosiš. In hvaležna, da sem tukaj.
Naj bomo čuječi do tebe, naj te negujemo z odgovornostjo in pogumom, da boš lahko dom in zgled še komu, ki ni rojen iz tvoje zemlje – pa vendar raste iz nje.
Sanskriti Kumar (psihološka astrologinja, voditeljica ženskih krogov in učenka telesno usmerjene psihoterapije)
