Civilne žrtve vojn so postale "kolateralna škoda". Podjetja ne odpuščajo – zgolj "klestijo stroške". Izogibanje davkom je postalo "optimizacija". Klavnice - "obrati za predelavo". Besede se spreminjajo, resničnost za njimi pa ostaja ista.
Kako natanko zloraba jezika uničuje naš moralni kompas?
Kolumna dr. Klemna Laha je bila prvotno objavljena v tiskani Sensi, zaradi aktualnosti pa jo ponovno izpostavljamo v rubriki Izbrano.
Španski inkvizitor Bernard Gui, znan tudi kot "gorjača heretikov", je bil vseskozi prepričan, da služi najvišjemu dobremu. Kot "ponižno orodje resnice" je vneto iskal "kačo herezije, kjerkoli gnezdi", ne da bi kdaj podvomil, ali stopa po pravi poti: ker se je opiral na formalni sodni postopek, ki je terjal zapisnik, dokaze in priznanje osumljenca, končno sodbo pa je nato izreklo šele posvetno sodišče, je trdno verjel, da na koncu nihče ni obsojen po nedolžnem. Ni mu bilo sicer ljubo, da se je moral včasih "zatekati k sredstvom, ki jih je Cerkev vedno grajala, če jih je uporabljala posvetna oblast", toda hkrati se je zavedal, da so v boju s pretkanim Luciferjem dovoljena vsa sredstva, "dokler ni priznanje popolno, prostovoljno in očiščujoče."* Smrt, na katero so bili praviloma obsojeni krivoverci, je videl kot dejanje usmiljenja in odrešenje, ki bo obsojencu odprlo pot do zveličanja. Kot majhno ceno za rešitev pred večnim pogubljenjem.
Ime rože
Neizprosnega inkvizitorja v romanu Ime rože (1980) je Umberto Eco upodobil po zgodovinski osebi; Bernard Gui (tudi Guidoni), dominikanski menih iz 14. stoletja in eden najvplivnejših inkvizitorjev svojega časa, je vodil številne procese proti domnevnim krivovercem ter v svojih priročnikih pedantno utemeljeval, zakaj je potrebna neizprosna obramba resnice. Eco ga je v romanu povzdignil v simboličnega predstavnika intelektualnega totalitarizma, tj. prepričanja, da obstaja le ena resnična razlaga sveta. Gui verjame, da je njegova razlaga vere edina zveličavna; vse drugo je le takšna ali drugačna oblika krivoverstva in bogoskrunstva. Kot tak je utelešenje zla, ki se rodi iz popolne gotovosti: iz slepe vere, da je njegov prav edini pravi in da je vsako vprašanje, ki to izpodbija, zgolj špranja, skozi katero lahko smukne kriva vera.
S takim odnosom do vprašanj nas Gui posredno opominja: nič ni bolj nujnega, kot da se neprestano sprašujemo o vsem, zlasti pa o naravi dobrega in zla – le tako lahko (p)ostanemo dobri.
Kar je vse prej kot lahka naloga. Vprašanje zla je eno najstarejših, najtežjih in najbolj izmuzljivih vprašanj, kar si jih je človeštvo kdaj zastavilo. Odgovor poskušamo ujeti v mrežo besed, odkar smo sapiensi, a se vedno znova pokaže, da je zlo kot voda: še tako gosta mreža besed ga ne zadrži. Naše besede so preprosto premalo goste za zlo. In ne moremo reči, da nismo poskušali: antični misleci so ga iskali v napačnih presojah in odločitvah, srednjeveški teologi v odpadu od Boga in božjega reda, moderni filozofi v strukturi razuma ali v družbenih mehanizmih, psihologi v travmah in motnjah osebnosti … če zelo popreprostim. A vsak poskus razlage, ki je predpostavljal, da je zlo nekaj, kar lahko dokončno opredelimo, je slej ko prej zapeljal v slepo ulico. Nikdar bolj kot tedaj, ko je bil kakšen nov Gui prepričan, da zdaj natanko ve, kaj zlo je: prav takrat se je po navadi zmagoslavno vrnilo v drugačni obliki, pogosto takšni, ki je ni bilo mogoče prepoznati.
Spomnimo se npr. francoske revolucije. Velik del revolucionarjev je bil prepričan, da so v absolutistični monarhiji končno prepoznali izvor vsega zla: kralja, aristokracijo, podedovane privilegije … Verjeli so, da so zlo dovolj jasno razkrili in razložili, da jih ne more več presenetiti.
A trenutek največje gotovosti je, kot smo videli pri inkvizitorju, tudi trenutek največje zaslepljenosti: zlo se je hitro vrnilo v svoji najljubši preobleki – kot boj proti zlu. V imenu boja proti zlu je giljotina delovala noč in dan, borci proti zatiranju pa so sami postali to, proti čemur so se borili – zatiralci.
Zlo v imenu absolutne resnice
Zlo se najraje predstavlja kot "dobro, ki rešuje svet". Kadar začnemo verjeti, da je naš moralni zorni kot absolutna resnica, lahko zakrivimo zlo, prepričani, da delamo dobro. Zato je vprašanje zla tako trd oreh: ne gre zgolj za spraševanje o tem, kaj je zlo, temveč tudi o tem, kako razumemo svet, komu verjamemo, katere zgodbe živimo in katere vrednote nas vodijo.
Preden se prikrade v naše misli in dejanje, se skrije v našo zaverovanost, da dobro razumemo, kaj je zlo in kdo je zlobnež.
A čeprav zla ne znamo natančno opredeliti, nekaj vendarle vemo: kako se pojavi in pojavlja. Joseph Brodsky je v knjigi Less Than One (1986) zapisal:
"Misliš, da bo zlo vstopilo v tvoj dom v velikih črnih škornjih. Ne pride tako. Poglej jezik. Začne se v jeziku."
Ta misel se morda sliši abstraktno, a v vsakdanjem življenju deluje na izjemno konkretni ravni – najraje skozi jezik. Britanski pisatelj C. S. Lewis je leta 1942 izdal roman Zgodbe izkušenega hudiča (The Screwtape Letters), satirično in duhovito teološko delo v obliki pisem, ki jih starejši hudič Screwtape pošilja svojemu nečaku Wormwoodu – mlajšemu demončku, zadolženemu za to, da človeka spelje s poti. Lewis prek te vražje perspektive razkriva različne moralne pasti, ki prežijo na človeka: pohlep, lenobo, ponos, samozadostnost, izgubo vere.
Screwtape v enem izmed pisem razkrije nenavadno, a izjemno učinkovito peklensko orožje: zaimek moj/a/e.
Drobna besedica, s katero si lahko prisvojimo skoraj vse: "moja" obleka, "moje" kolo, "moj" računalnik … A Screwtape predlaga še nekaj veliko temnejšega: "moj" naj se razširi tudi na ljudi, odnose, živali, celo na abstraktne pojme. Naj "moj čas", "moja večerja", "moja žena", "moj pes" zvenijo enako kot "moj denar" – kot da imamo nad vsem tem popoln nadzor. Pravico.
Zlo v imenu svojine
Sporočilo je nedvoumno: kadar začnemo ljudi ali odnose obravnavati kot last, pozabimo, da ne gre za imetje, temveč za odnos; da nam je nekaj zgolj dano, ne pa dano v last. In kadar nam nato življenje uhaja iz rok in ga ne moremo več nadzorovati (kar je neizogibno), se svet zazdi krivičen … Od tod do tega sklepa, da se imamo pravico braniti, tudi z nasiljem, če je treba, ni daleč. Kolikokrat smo v črni kroniki že brali stavek: "Če ne bo moja, ne bo od nikogar!"
V zaimku moj se skriva hudič.
Pod tem pa se skriva še nekaj globljega: kadar rečemo "to je moje", ne govorimo več le o lastnini, temveč tudi o tem, kdo smo. Prek prisvajanja krepimo občutek nadzora ("moj čas"), pripadnosti ("moja domovina"), identitete ("moja najljubša pevka") in še česa.
Vse to je lahko neproblematično, dokler se ne začnemo dojemati predvsem skozi to, kar imamo, in ne skozi to, kar smo. Humanistični psiholog Erich Fromm je v knjigi Imeti ali biti (1976) opozarjal, da družba, ki temelji na načelu imeti, neizogibno zdrsne v odtujenost, nasilje, tekmovalnost, potrošništvo in duhovno praznino. Prava človeškost, poudarja, se lahko uresničuje v biti: v odnosu, ne v posedovanju. Marsičesa preprosto ne moremo imeti: lahko le smo z njim ali v odnosu do njega.
Za vse, ki govorimo slovenski jezik, je dobra novica, da nas slovenščina ščiti pred takimi vražjimi skušnjavami. V angleščini lahko rečemo to have love, faith, hope, power; v slovenščini pa ljubezni ne moremo "imeti", lahko le ljubimo (ali imamo radi).
Znanja ne moremo "imeti", lahko pa znamo, vemo ali se učimo. Moči ne moremo "imeti" – lahko pa smo močni. Vere ne moremo "imeti", lahko le verujemo. In človeka še najmanj lahko "imamo"; lahko pa smo z njim v odnosu. Slovenski jezik nas naravno vodi od imeti k biti.
Ni naključje, da je Lewis knjigo posvetil prijatelju in duhovnemu sopotniku, znamenitemu angleškemu pisatelju Tolkienu, avtorju Gospodarja prstana. Sauronov prstan moči v tem slavnem romanu je ena najlepših prispodob zmotne vere, da se da imeti vse – da lahko zaimek moj zavlada svetu. Kako nevarna utvara.
Zloraba jezika v imenu moči
Lewis in Brodsky nas natančno opozarjata, kje preži največja nevarnost: v subtilnih pomenskih premikih v besedah, ki jih uporabljamo za označevanje stvari, bitij, procesov in pojmov. V prikriti normalizaciji jezika, zaradi katere smo manj občutljivi in bolj brezbrižni do olepševanja in ali opravičevanja nasilja.
Ko se borimo proti zlu, je zato dobro vedeti, da ga je najlažje zatreti v kali: ko se porodi v jeziku. Takrat nemalokrat zadostuje že to, da nasilje poimenujemo s pravim imenom, in tako opozorimo, da se jezik ne uporablja kot sredstvo (spo)razumevanja, ampak kot orodje moči.
Kadar je jezik zlorabljen, ne razkriva več resničnosti, začne jo megliti. Postane orodje manipulacije, ki namesto resnice ponuja samo še izpraznjene retorične floskule; namesto da bi zmote razkrival in preganjal, ji samo še utrjuje. Taka zlonamerna raba jezika, opozarja Sokrat, pogubi dušo.
Ljudje ne zgrešimo, kadar kdo govori resnico. Ko je, na primer, predsednica Nataša Pirc Musar leta 2025 v Evropskem parlamentu jasno in glasno izrekla pravo besedo – da v Gazi poteka genocid – so njene besede v dvorani sprožile stoječe ovacije.
Naj so pozneje številni minimalizirali, relativizirali ali zanikali veljavnost izgovorjenega, to resnice ni več moglo vrniti v steklenico: kadar stvari poimenujemo s pravo besedo, se ji lahko posmehujejo ali ignorirajo, a izrečenega ni več mogoče izničiti.
Tega se je še posebej dobro zavedati v času, ko so jezik preplavili evfemizmi (olepševalnice) kot eden najbolj pogostih primerov manipuliranja z jezikom in našim doživljanjem stvarnosti: kadar neprijetnih resnic ne zmoremo ali nočemo izreči, jih olepšujemo.
Otroci po svetu ne umirajo več zaradi lakote, temveč zaradi podhranjenosti oziroma pomanjkanja dostopa do ustrezne hrane. V ZDA so leta 2006 kategorijo "food insecurity with hunger" preimenovali v nevtralnejšo "very low food security". Podjetja ne odpuščajo – zgolj klestijo stroške. Civilne žrtve vojn postanejo kolateralna škoda, čeprav umirajo skoraj izključno civilisti. Zvišanje cen je prilagoditev inflacijskim gibanjem. Ubijanje živali je odstrel, množični pokol rejnih živali depopulacija. Krčenje socialnih pravic je vitka država. Izogibanje davkom postane optimizacija. Industrijske farme se ponašajo z oznako živalim prijazna reja, klavnice pa promovirajo humani zakol. In da je mera polna: klavnice niso več klavnice – so obrati za predelavo.
Težko si predstavljam večji poklon inkvizitorju Bernardu Guiu, mojstru olepševalnic, kot je sodobni olepševalni jezik: tudi zanj je bila usmrtitev le odrešenje, mučenje razkrivanje resnice, kazen varovanje vere, grmada dejanje usmiljenja … Gui je razumel nekaj, kar razumejo vsi sistemi, ki si želijo neomejene oblasti: ljudje sprejmejo skoraj vse, tudi najhujše nasilje, če ga je oblasti uspelo prikazati kot neizogibno pot v lepši svet. Kot vrednoto. To pa je mogoče le z zlorabo jezika.
V imenu prave besede
Psiholog Steven Pinker je za ta pojav izbral posrečeno metaforo – tekalna steza: tako kot se tekač na njej ne premakne niti ped, naj se še tako napreza, se tudi mi ne premaknemo nikamor. Naj se še tako naprezamo. Napredek je v takem primeru utvara: ker se zaradi drugačnih besed popači pogled na resničnost, smo prepričani, da smo storili korak naprej, v resnici pa vseskozi stopicamo na mestu. In v tem se, tako kot v zaimku moj, skriva hudič.
Zaradi premišljenega jezikovnega inženiringa, namenjenega načrtnemu preoblikovanju pojmov – ko npr. zakolu živali rečemo human zakol – se sicer zdi, da smo moralno napredovali, toda resničnost ostaja za živali enako kruta.
Enako je v drugih primerih: nič se ne spremeni, načet je le naš moralni kompas – zaradi spremenjenih označevalcev smo zmedeni do te mere, da se nam na koncu zdijo bolj resnične besede, ki opisujejo stvarnost, kot stvarnost sama. V takem primeru je na koncu vsaka smer prava. In to je ves namen.
Naj ponovim: ker olepševalnice v jeziku poskušajo preoblikovati naša moralna izhodišča in tako normalizirati zlo, je toliko pomembnejše, da stvari imenujemo s pravimi besedami. Vsak dan znova. Prav zato: ker se zavedamo, da med tem, kar želimo povedati, in tem, kar dejansko izrečemo, zeva vrzel, ki jo lahko premostimo le z neprestanim dopolnjevanjem, parafraziranjem in popravki.
To nikoli ni potrata časa: iskanje prave besede je etični poskus vzpostaviti most med pomenom in resničnostjo, kolikor nam to jezik sploh dopušča. Zato si dovolimo preklicati izrečeno, priznati, da smo se izrazili nerodno ali premalo natančno – ter poskusiti znova in, kot bi rekel Beckett, zamočiti bolje. V takih trenutkih se najjasneje pokaže, da naš trud ni toliko jezikovne kot moralne narave.
Ničesar večjega, nič boljšega ne moremo storiti. Celo moja, s sarkazmom prepojena duša si težko predstavlja bolj posvečen namen bivanja, ko je iskanje prave besede.
Tudi ko sem pisal tale prispevek, sem se neštetokrat vračal k posameznim besedam in preverjal, ali jih lahko izboljšam. Ne da bi za trenutek podvomil, da je to dobro. To je ena tistih redkih stvari, o katerih res ni treba dvomiti. V tem moramo biti vsi podobni Bernardu Guiu. A samo in zgolj v tem.
*Citati so iz romana Ime rože Umberta Eca v prevodu Srečka Fišerja.
Tekst: dr- Klemen Lah, literarni zgodovinar, pisatelj, leksikograf, publicist, univerzitetni učitelj, novinar
