Hipohondrija – danes jo strokovno imenujemo zdravstvena anksioznost – ni “pretiravanje” ali “iskanje pozornosti”, kot jo pogosto označujemo v vsakdanjem govoru. Gre za resnično stisko, v kateri posameznik svoje telo doživlja kot vir nevarnosti, ne pa kot zaveznika.
Kako torej prepoznati, da ne gre več zgolj za skrb za zdravje, temveč za nekaj, kar vas omejuje?
1. Vsako telesno spremembo razumete kot znak bolezni
Občasno zbadanje, glavobol ali utrujenost so normalen del življenja. Če pa ob vsakem takem občutku pomislite na najhujši možni scenarij – od resnih bolezni do življenjske ogroženosti – in se teh misli ne morete otresti, je to lahko prvi znak zdravstvene anksioznosti.
2. Pogosto “googlate” simptome in vas to še bolj prestraši
Namesto da bi vas informacije pomirile, vas branje o simptomih pogosto potisne v spiralo skrbi. En klik vodi v drugega, dokler ne pridete do najhujših diagnoz, ki se začnejo zdeti presenetljivo verjetne.
3. Kljub zdravniškim pregledom ne občutite olajšanja
Tudi ko zdravnik potrdi, da je vse v redu, vas to pomiri le za kratek čas – ali pa sploh ne. Dvomi se hitro vrnejo: “Kaj pa, če so kaj spregledali?” ali “Kaj, če se je šele začelo?”
4. Nenehno preverjate svoje telo
Opazujete srčni utrip, dihanje, madeže na koži, spremembe v telesu … in jih analizirate. Bolj kot opazujete, več zaznavate in več ko zaznavate, bolj ste zaskrbljeni. Nastane začaran krog.
5. Strah pred boleznijo vpliva na vaše življenje
Morda se izogibate določenim situacijam, preiskavam ali celo pogovorom o zdravju. Lahko pa ravno obratno – nenehno iščete potrditev, hodite od pregleda do pregleda in razmišljate o zdravju večino dneva.
Kdaj je čas za podporo?
Razlika med zdravo skrbjo in hipohondrijo je v tem, koliko prostora zavzame v vašem življenju. Če vas misli o zdravju izčrpavajo, omejujejo ali povzročajo stalno napetost, je smiselno poiskati strokovno pomoč.
Pomembno je vedeti, da ne gre za to, da “si stvari izmišljujete”, temveč za to, da vaš živčni sistem deluje v stanju povečane ogroženosti.
Potrebno je vzpostaviti nov odnos s telesom na način, da ga ne boste več dojemali kot sovražnika. Pogosto telo potrebuje več občutka varnosti. Gre za proces, ki traja. In včasih prvi korak ni odgovor na vprašanje “kaj je spet narobe z mano?”, temveč “kaj v meni se počuti tako ogroženo?”
