Vsi imamo dneve, ko smo utrujeni, razdraženi ali preprosto brez volje. Duševno zdravje pa se praviloma ne poslabša čez noč. Pogosteje se začne tiho, z drobnimi spremembami v počutju, energiji, spanju, odnosih in zanimanjih. Ker so ti znaki lahko sprva neopazni ali jih pripišemo stresu, jih včasih prepoznamo šele, ko se že dalj časa ponavljajo.
Spodaj je pet pogostih znakov, ki lahko nakazujejo, da ste pod večjim notranjim pritiskom, da se vam kopičijo stiske ali da bi bilo smiselno poiskati dodatno podporo. Namen ni dajanje diagnoz, temveč orientacija in povabilo k nežni in iskreni samorefleksiji.
1. Pogosta jeza in povečana razdražljivost
Jeza sama po sebi ni “slabo” čustvo. Je signal, ki sporoča, da je bila prekoračena meja, da je prisoten občutek krivice, nemoči ali preobremenjenosti. Ko pa je jeze več kot običajno, ko se hitro vname tudi ob malenkostih ali ko vas spremlja stalna napetost, je to lahko znak, da je vaš živčni sistem v stanju preživetja.
Razdražljivost se pogosto pojavi, ko ste dalj časa pod stresom, ko ne spite dovolj, ko potlačite žalost ali strah, ali ko se v vas nabere preveč neizrečenega. Včasih je jeza tudi “pokrov” za občutke ranljivosti, ki si jih težje priznamo.
Če opažate, da se hitreje odzovete ostro, da vam zmanjkuje potrpežljivosti ali da se po izbruhu počutite krive, je to pomemben znak za upočasnitev in razmislek, kaj se dogaja v ozadju.
2. Nepotreben nemir in tesnoba
Tesnoba se lahko pokaže kot notranji nemir, nenehno premlevanje, črni scenariji, težje sproščanje ali občutek, da morate biti stalno pripravljeni na “nekaj”. Morda opazite, da se telo težje umiri, da je dihanje plitvejše, da vas spremljajo napetost v prsih, vozli v želodcu ali tresenje. Včasih se tesnoba preobleče v pretirano organiziranje, stalno preverjanje, nadzorovanje ali potrebe po popolnosti.
Če se nemir pojavlja brez jasnega razloga ali če se zdi, da se na “normalne” situacije odzovete pretirano, je to lahko znak preobremenjenega živčnega sistema. Takrat pogosto pomaga, da tesnobe ne poskušate prepričati, naj izgine, temveč jo obravnavate kot sporočilo: “preveč je”, “premalo je varnosti”, “nekaj potrebujem”.
3. Več težav s spanjem kot običajno
Spanje je eden najbolj občutljivih pokazateljev psihičnega ravnovesja. Stiska se lahko pokaže kot težko uspavanje, prebujanje sredi noči, zgodnje jutranje prebujanje ali občutek, da se zbudite še bolj izčrpani kot zvečer. Pri nekaterih se pojavi tudi nasprotno: pretirana potreba po spanju in beg v posteljo, ker je realnost pretežka.
Ko možgani in telo ne dobijo dovolj kakovostnega počitka, se okrepijo občutljivost, razdražljivost, tesnoba in negativne misli. Pogosto nastane začaran krog: slab spanec poveča stisko, stiska pa še poslabša spanec. Če se težave s spanjem vlečejo več tednov, je to znak, da si zaslužite podporo in jasen načrt, kako živčnemu sistemu vrniti občutek varnosti.
4. Občutek oddaljenosti od prijateljev in sorodnikov
Ko se človek psihično počuti slabše, se pogosto začne umikati. Ne zato, ker mu ljudje ne bi bili pomembni, ampak ker je stik z drugimi naporen, ker se pojavi sram, občutek, da ste v breme, ali prepričanje, da vas nihče ne razume. Včasih imate manj energije za pogovore, včasih pa vas preplavijo čustva, zato se raje izolirate.
Oddaljenost se lahko pokaže tudi subtilno: manj se oglašate, odlašate z odgovori, odpovedujete druženja ali ste prisotni, a čustveno “odsotni”. Če opažate, da vam bližina drugih ne prinaša več topline, ampak napetost ali praznino, je to signal, da se v vas nekaj dogaja in da je vredno to vzeti resno.
5. Izguba zanimanja za aktivnosti, ki so vas nekoč veselile
Ko se duševno zdravje zamaje, pogosto izgine notranja iskra. Kar vas je nekoč sproščalo ali navduševalo, postane odveč, naporno ali nesmiselno. Lahko se pojavi občutek otopelosti, apatije ali praznine. To je pogost znak depresivnega razpoloženja, izčrpanosti ali izgorelosti, lahko pa tudi posledica dolgotrajnega stresa.
Pomembno je opaziti, ali gre za kratkotrajno fazo (npr. po težkem obdobju) ali pa se izguba zanimanja vleče in vpliva na vsakdan. Ko se človek odreže od stvari, ki ga hranijo, se stiska pogosto še poglobi, zato je nežno vračanje k majhnim virom ugodja lahko pomemben del okrevanja.
Kaj lahko storite, če se prepoznate v teh znakih
Če pri sebi opazite enega ali več znakov, to še ne pomeni, da je z vami “nekaj narobe”. Pomeni le, da vaše telo in psiha sporočata, da potrebujeta več pozornosti, podpore in morda drugačen tempo. V pomoč so lahko naslednji koraki:
- poimenujte, kaj se dogaja: zapisovanje počutja, misli in telesnih občutkov pogosto prinese večjo jasnost
- preverite osnovne stebre: spanje, prehrana, gibanje, stik z naravo, redni obroki, manj stimulansov
- pogovor z zaupanja vredno osebo: včasih že iskren pogovor razbremeni notranji pritisk
- razmislite o strokovni podpori: psihoterapevt, psiholog ali zdravnik vam lahko pomaga oceniti stanje in oblikovati načrt
- bodite nežni do sebe: stiska ni sramota, ampak del človeške izkušnje
Če so prisotne misli o samopoškodovanju ali če imate občutek, da ne zmorete več, je pomembno, da takoj poiščete pomoč v bližini (nujna medicinska pomoč, dežurna psihiatrična služba ali zaupna telefonska podpora). Tudi takrat niste sami.
Če je vaša stiska zelo huda in drugi viri pomoči niso na voljo, se lahko obrnete tudi neposredno na:
- dežurnega zdravnika,
- dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice,
- reševalno službo (112) ali
- urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (01/4750 670).
Ali pokličite katerega od telefonov za pomoč v stiski, kjer boste ostali anonimni:
- Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
- Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24 ur/na dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
- Društvo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55 (vsak dan, 24 ur na dan).
- TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro) Klic je brezplačen.
Duševno zdravje ni nekaj, kar “imamo ali nimamo”. Je odnos do sebe, do življenja in do notranjih občutkov – in ta odnos se lahko izboljšuje. Prvi korak je pogosto prav ta: da si priznate, da se nekaj dogaja, in da si dovolite podporo.
