Večvrednostni kompleks je na prvi pogled sicer lahko videti kot samozavest, odločnost ali celo karizma, toda pod površjem se pogosto skriva nekaj povsem nasprotnega.
Kaj je večvrednostni kompleks?
Večvrednostni kompleks je obrambni mehanizem, pri katerem občutek nadrejenosti služi prikrivanju ali zakrivanju globljega občutka manjvrednosti. V določenem smislu gre za paradoks, saj večvrednostni kompleks izhaja iz manjvrednostnega kompleksa, ki ga spodbuja nizka samopodoba.
Izraza »večvrednostni kompleks« in »manjvrednostni kompleks« je skoval avstrijski psiholog Alfred Adler. Menil je, da vsi ljudje v življenju doživljamo določeno stopnjo manjvrednosti, kar je lahko tudi koristno, saj nas spodbuja k uspehu in doseganju ciljev.
Vendar pa je Adler trdil, da se lahko posameznik, ko ga preplavijo pričakovanja okolice, zateče v eno od dveh skrajnosti: v nizko samospoštovanje, značilno za manjvrednostni kompleks, ali v pretiran občutek lastne pomembnosti, značilen za večvrednostni kompleks.
Posamezniki z večvrednostnim kompleksom se lahko znajdejo v zmedi in ne zmorejo več jasno razlikovati med osebo, kakršna bi želeli biti, in osebo, kakršna v resnici so. Čeprav se vedejo, kot da so boljši od drugih, v to tudi dejansko verjamejo.
Pomembno je razlikovati med večvrednostnim kompleksom in zdravo samozavestjo. Posameznik, ki je na določenem področju zares uspešen, bo pri opravljanju svojih nalog izkazoval samozavest. Oseba z večvrednostnim kompleksom pa ima nerealno predstavo o svojih sposobnostih, razkazuje talente, ki jih v resnici nima, in verjame, da je ta podoba o sebi resnična.
Kako ga prepoznati?
1. Stalno poudarjanje lastne superiornosti
To je oseba, ki bo morda želela, da jo vedno nazivate z nazivom doktor. Oseba z večvrednostnim kompleksom pogosto namreč čuti močno potrebo, da izpostavlja svoje dosežke, znanje, status ali moralno premoč. Pogovor pa se hitro obrne k njej – k temu, kaj je dosegla, koliko ve, kako drugačna ali boljša je od drugih.
Značilno je:
- popravljanje drugih tudi, ko to ni potrebno
- pokroviteljski ton
- zmanjševanje pomena dosežkov sogovornikov
- potreba po tem, da ima vedno zadnjo besedo
V ozadju je pogosto strah pred tem, da bi bila spregledana ali ocenjena kot nepomembna. Zato si nadrejenost ustvarja z besedami ali vedenjem.
2. Težave pri priznavanju napak
Zrela samozavest dopušča napake, večvrednostni kompleks pa jih težko prenese.
Takšna oseba:
- redko prizna, da se je zmotila
- odgovornost prelaga na druge
- kritiko dojema kot napad
- se ob najmanjši ogroženosti odzove obrambno ali napadalno
Ker je njena identiteta zgrajena na predstavi o lastni superiornosti, vsaka napaka ogroža notranjo konstrukcijo. Zato je lažje krivdo projicirati navzven kot pa se soočiti z ranljivostjo.
3. Pomanjkanje resnične empatije
Čeprav je lahko navzven prijazna ali celo šarmantna, oseba z večvrednostnim kompleksom pogosto težko vzpostavi globoko, enakovredno povezavo. Druge ljudi doživlja kot občinstvo, tekmece ali orodje za potrjevanje lastne vrednosti.
To se kaže kot:
- minimalno zanimanje za čustva drugih
- instrumentalno sklepanje odnosov (kaj lahko kdo prinese)
- hitro razvrednotenje ljudi, ki se z njo ne strinjajo
Resnična empatija zahteva notranjo varnost. Kadar je ta šibka, nadomestek postane nadzor ali občutek nadrejenosti.
Pomembno je razlikovati med zdravo samozavestjo in večvrednostnim kompleksom. Zdrava samozavest ne potrebuje stalnega potrjevanja in ne gradi svoje vrednosti na poniževanju drugih. Večvrednostni kompleks pa je pogosto glasen in krhek hkrati.
Za tem vedenjem se velikokrat skriva nepredelan sram, občutek nevrednosti ali izkušnja, da si je bilo treba ljubezen in priznanje zaslužiti. Nadrejenost postane maska, ki varuje ranljiv del osebnosti.
