Beseda »starost« v naši družbi pogosto vzbuja strah. Toda niso sivi lasje in gube tisto, kar je strašljivo – ti pridejo k vsakomur in so lahko lepi na svoj način. Strašljivo je, ko človek na zunaj še živi, znotraj pa je že »ugasnil« – ko izgubi samostojnost, bistrino misli in sposobnost uživanja v vsakodnevnih stvareh.
Prava starost pomeni ostati samostojen, z jasnim umom in s sposobnostjo, da cenimo drobne stvari.
Mnogi se sprašujejo: ali je mogoče predvideti, kakšno starost bomo dočakali? Odgovor ni povsem nejasen. Obstajajo znaki, ki jasno nakazujejo nanjo – človek, ki v starosti še vedno hodi po dvorišču, se ukvarja s hobijem in ne sedi brezciljno pred televizorjem, bo najverjetneje starost doživel z dostojanstvom.
1. Še vedno so aktivni
Takšne ljudi pogosto srečamo, saj so pogosto v gibanju. Še vedno gredo sami po kruh, se sprehajajo, zalivajo rože ali pomagajo sosedom. Ti ljudje staranje dočakajo na nogah in ohranjajo radovednost ter življenje. To ni vprašanje genetike, temveč navade, da telo ne obmiruje.
Fizična aktivnost je morda najboljša »tableta proti staranju«. Hoja spodbuja krvni obtok, ohranja mišice in bistri um. Ljudje, ki sedijo ure in ure, stagnirajo – ožilje slabi, sklepi izgubljajo gibljivost, misli postajajo počasne. Zaradi tega pride do možganskih in srčnih kapi, pogosto »nenadnih«, a v resnici so se pripravljale že leta prej.
Dolgožive osebe so večinoma aktivne – kopljejo vrt, popravljajo ograjo ali se sprehajajo po vasi, kjer poznajo vsako drevo in psa. Dokler se gibljemo, smo živi.
2. Še vedno čutijo strast in imajo svoje priljubljene dejavnosti
Majhni, vsakodnevni hobiji – vrtnarjenje, branje, risanje ali pletenje – ohranjajo možgane in telo v formi. Kot je dejal Bernard Shaw: »Ne nehamo se igrati zato, ker se postaramo. Postaramo se zato, ker se nehamo igrati.«
Tisti, ki imajo priljubljeno dejavnost, ostajajo angažirani in radovedni. Naučiti se nečesa novega pri sedemdesetih, zbirati redke predmete ali raziskovati – vse to jih dela dvakrat bolj živahne kot tiste, ki sedijo brezciljno. Hobiji so radost in vadba hkrati, tam, kjer obstaja smisel, ni praznine.
3. Skrbijo za zdravje
Normalen krvni tlak, telesna teža in raven holesterola so ključni za dolgo življenje. Ljudje pogosto spregledajo te »malenkosti« – hipertenzijo, odvečne kilograme, visok holesterol – misleč, da niso pomembni. A prav te malenkosti lahko v trenutku spremenijo življenje: možganska ali srčna kap lahko aktivno osebo spremenita v nepokretno.
Redna skrb za zdravje in odgovoren odnos do telesa pa tudi do medicine, ko je potrebna, niso znak šibkosti, temveč modrosti. Kot je dejal Avicena: »Bolezen je lažje preprečiti kot zdraviti.«
- Preberite si še: Zapis, ki ga morajo prebrati vse mame: "Mama, če mi res želiš pomagati – poskrbi zase!"
4. Sposobni so se sprostiti in odpustiti
Najbolj subtilen, a morda najpomembnejši znak zdrave starosti je notranja lahkotnost. Ljudje, ki znajo sprostiti napetost in ne nosijo bremena preteklih krivic, starajo počasneje in bolj zdravo. Zmožnost sprostitve – pa naj bo to z dihanjem, meditacijo, sprehodom ali preprosto trenutkom tišine – telesu omogoči, da se regenerira, um pa se zbistri. Dolgotrajen stres je eden glavnih pospeševalcev staranja, medtem ko notranja mirnost podaljšuje vitalnost in izboljšuje počutje.
A pri odpuščanju ne gre le za zavestno odločitev: »odločim se, da odpustim«. Pogosto gre za daljši proces predelave zamer, ki vključuje soočenje s čustvi, priznanjem bolečine in sprejemanjem, da preteklosti ni mogoče spremeniti.
Šele ko človek resnično predela in integrira boleče izkušnje, lahko pride do notranjega olajšanja in svobode. Kot pravijo psihologi, pot do sprave s seboj ne pomeni pozabe, temveč sposobnost, da travmatične spomine odložimo iz srca in jih ne nosimo več kot breme.
Kot je dejala Malala Jusufzai: »Zamera je kot strup, ki ga popiješ v upanju, da bo umrl nekdo drug.« Osvoboditev od teže preteklosti – skozi sprostitev, refleksijo in iskreno predelavo bolečine – neposredno vpliva na zdravje in kakovost starosti. Tisti, ki najdejo pot do notranjega miru, imajo več možnosti, da bodo tudi v pozni starosti živeli z nasmehom, jasnim umom in občutkom smisla.
Starost ni le stanje telesa, temveč tudi duha. Jasna, bistra in vedra duša prinaša vedro starost. Življenje na koncu poti je pogosto preprosto: sprehod po ulici, pečenje pite, negovanje rož – toda z jasnim umom, močjo in sposobnostjo uživati v vsakem trenutku, tudi pri devetdesetih letih.
Kaj pa, ko vse to ne drži?
Obstajajo ljudje, ki počnejo vse »pravilno« – skrbijo za telo, um in duha – pa vendarle umrejo prezgodaj. In obstajajo drugi, ki kljub nezdravim navadam dočakajo visoko starost. To nas spominja, da je nad vsem našim trudom še vedno nekaj večjega, kar presega naš nadzor.
Usoda, skrivnost in veličina življenja so pogosto nerazumljivi, a prav ta skrivnost nam daje ponižnost in spoštovanje do vsakega trenutka. Četudi ne moremo podaljšati življenja, lahko s hvaležnostjo in notranjim mirom naredimo, da je polno in vredno – ne glede na njegovo dolžino.
