V nekaterih partnerskih odnosih se sčasoma vzpostavi dinamika, v kateri eden od partnerjev prevzame vlogo starša, drugi pa vlogo otroka. Čeprav se takšno vedenje pogosto začne z dobrimi nameni, lahko postopoma načne medsebojno spoštovanje, bližino in celo spolno privlačnost.
Ko ženska v partnerskem odnosu prevzame materinsko vlogo, pogosto začne čutiti, da mora za vse poskrbeti sama. Partnerja opominja, usmerja, nadzoruje in namesto njega rešuje težave. Sčasoma se lahko začne počutiti bolj kot njegova skrbnica kot pa enakovredna partnerka.
Takšna dinamika lahko vpliva tudi na to, kako doživlja svojega moškega. Če ima občutek, da se nanj ne more zanesti, lahko začne izgubljati zaupanje v njegove sposobnosti, posledično pa tudi občutek varnosti in privlačnosti. Težava ni v skrbi za partnerja, temveč v tem, da skrb postopoma preraste v prevzemanje odgovornosti za njegovo življenje.
Včasih je takšno vedenje zelo očitno, drugič pa se pojavlja v povsem vsakdanjih situacijah, ki se na prvi pogled zdijo nedolžne.
7 znakov, da ste v odnosu prevzeli vlogo njegove mame
- Nenehno ga opominjate, naj nekaj poje, se spočije ali poskrbi zase. Ne gre za občasno pozornost, temveč za občutek, da morate ves čas nadzorovati njegove osnovne potrebe.
- Preverjate, ali je primerno oblečen. Skrbi vas, ali ga bo zeblo, ali ima primerna oblačila in ali je pripravljen na vse okoliščine, kot da tega ne bi znal presoditi sam.
- Namesto njega urejate njegove obveznosti. Dogovarjate se za zdravniške preglede, sestanke in druge opravke, čeprav bi jih lahko brez težav uredil sam.
- Odgovarjate namesto njega. Ko mu nekdo postavi vprašanje, se pogosto oglasite prvi, ker menite, da boste vi bolje pojasnili situacijo.
- Nenehno ga opozarjate, kaj mora spremeniti. Imate občutek, da bi bilo vajino življenje veliko lažje, če bi bil bolj organiziran, odgovoren, odločen ali samostojen.
- Prevzemate vlogo njegove terapevtke. Nenehno analizirate njegove občutke, mu pojasnjujete njegove vzorce vedenja in poskušate rešiti njegove notranje stiske, tudi kadar za to ne prosi.
- Rešujete težave, za katere bi moral poskrbeti sam. Kadar nekaj pozabi, odlaša ali se izogne neprijetni nalogi, na koncu posredujete vi, ker veste, da sicer stvari morda ne bodo urejene.
Zakaj takšna dinamika škoduje partnerskemu odnosu?
Ko eden od partnerjev prevzame večino odgovornosti, drugi pa se začne zanašati nanj, lahko odnos postopoma izgubi občutek enakovrednosti. Ženska, ki nenehno skrbi za partnerja, se lahko začne počutiti izčrpano, osamljeno in obremenjeno. Namesto da bi v njem videla človeka, na katerega se lahko opre, ima občutek, da mora skrbeti še zanj.
Po drugi strani se lahko moški ob nenehnem opominjanju, popravljanju in nadzorovanju počuti nesposobnega ali nespoštovanega. Nekateri se zato še bolj umaknejo in postanejo pasivni, kar lahko dodatno okrepi partnerkino potrebo po nadzoru.
Tako nastane začaran krog: bolj ko ona prevzema odgovornost, manj je prevzema on. Manj ko je prevzema on, bolj ima ona občutek, da mora za vse poskrbeti sama.
Sčasoma lahko takšen odnos začne spominjati na odnos med staršem in otrokom, ne pa na partnerstvo dveh odraslih ljudi.
Ena od posledic takšne dinamike je lahko tudi zmanjšanje spolne privlačnosti.
Težko je namreč ohranjati občutek romantične bližine, kadar partnerja vse pogosteje doživljamo kot nekoga, ki ga moramo vzgajati, nadzorovati ali zanj skrbeti. Privlačnost pogosto temelji tudi na občudovanju, medsebojnem spoštovanju in občutku, da imamo ob sebi samostojnega odraslega človeka. Če eden od partnerjev nenehno prevzema vlogo skrbnika, lahko za spontanost, igrivost in intimnost ostane vse manj prostora.
Toda ali je za takšno dinamiko res odgovorna samo ženska?
Pomembno je poudariti, da se takšen odnos ne razvije nujno zato, ker bi bila ženska pretirano nadzorujoča. Včasih se začne prav nasprotno: ker partner ne prevzema odgovornosti, pozablja na dogovore, prelaga obveznosti ali se izogiba neprijetnim nalogam.
Ženska zato postopoma prevzame vse več dela, dokler ne postane samoumevno, da bo za vse poskrbela ona. V takšnem primeru rešitev ni preprosto v tem, da preneha skrbeti zanj. Pomembno je, da tudi partner prevzame svoj del odgovornosti.
Zdrav partnerski odnos namreč ne pomeni, da eden od partnerjev vodi, drugi pa sledi, temveč da oba aktivno sodelujeta pri ustvarjanju skupnega življenja.
Kako izstopiti iz vloge mame in ponovno postati partnerka?
Prvi korak je prepoznavanje vzorca. Vprašajte se, ali partnerju pomagate zato, ker si to želi in ker je pomoč obojestranska, ali zato, ker imate občutek, da brez vas ne bo zmogel. Pomembno je tudi, da mu dovolite, da določene stvari opravi po svoje, četudi jih ne bo naredil natanko tako, kot bi jih vi.
Toda prav tako pomembno je, da se s partnerjem odkrito pogovorite o razdelitvi odgovornosti in o tem, kaj oba potrebujeta, da bi se v odnosu počutila spoštovana.
Ljubezen ne pomeni, da moramo namesto drugega človeka nositi njegovo odgovornost. Pomeni tudi zaupanje, da je sposoben samostojno sprejemati odločitve, se učiti iz napak in prispevati k skupnemu življenju.
7 točk povzetih po: Jake Woodard