Gotovo se vam je že zgodilo, da ste se obupno trudili ogniti se očesnemu stiku s prijateljem, saj ste vedeli, da bosta sicer oba takoj bruhnila v smeh. Ali pa tisto, ko hkrati rečeta isto stvar in se potem skupaj čudita naključju?
Pogosto se zdi, kot da naši prijatelji vedo, kaj mislimo, ali zrcalijo naše misli in reakcije. V nedavni študiji, objavljeni v Nature Communications, so raziskovalci zdaj dokazali, da to ni daleč od resnice.
Skupina socialnih in kognitivnih nevroznanstvenikov je ugotovila, da so se možgani prijateljev aktivirali na podobnih področjih, ko so v njihovem laboratoriju skupaj gledali iste posnetke. Raziskovalci so lahko celo predvideli, kako blizu sta si dve osebi zgolj na podlagi tega, kako podobni so bili njuni odzivi možganov.
Isti ptiči skupaj letijo
Njihove ugotovitve se ujemajo s konceptom, imenovanim homofilija, ki v bistvu pomeni, da podobnost prinaša povezavo. In to velja za skoraj vsako razmerje, ki si ga lahko zamislite: ljubezensko razmerje, prijateljstvo, pri delu, v terapiji in drugo. V romantičnih razmerjih se je celo izkazalo, da ljudje izbirajo partnerje, ki so podobni njihovim bratom ali staršem, pa tudi takšne, ki so zelo podobni njim samim.
"Vemo, da tudi prijatelji ustrezajo temu vzorcu. Našim prijateljem smo podobni po številnih lastnostih: višini, zapisanosti športu, veri, politiki, etnični pripadnosti, izobrazbi, še in še," pravi Nicholas Christakis, sociolog in zdravnik na univerzi Yale, ki sicer ni sodeloval pri izvedbi študije.
Na drugi strani pa vodja študije Carolyn Parkinson zdaj dodaja, da študija pričenja odgovarjati na vprašanje, ali podobnosti med prijatelji morda niso celo globlje od teh demografskih kategorij. "Kaj pa, če tudi svet dojemamo, se nanj odzivamo in si ga razlagamo na podoben način kot prijatelji?"
Študenti z Dartmoutha
Da bi to ugotovili, sta Parkinson in njena skupina popisala socialne povezave vseh 279 študentov v podiplomskem programu na univerzi Dartmouth. Vsakega študenta so vprašali, s kom prijateljuje, in začrtali socialno mrežo na podlagi medsebojnih prijateljstev.
Nato so s pomočjo funkcijskega slikanja z magnetno resonanco (fMRI) opazovali nevronske odzive 42 študentov, medtem ko so ti gledali različne posnetke, kot so glasbeni videi in prizori iz dokumentarcev.
Videoposnetki so bili izbrani tako, da so zajeli številne teme – od politike do prisrčnih videoposnetkov in komedije. Tako so lahko opazovali zares široko plejado odzivov, ki so se od osebe do osebe lahko zelo razlikovali. Slike možganov so namreč jasno kazale, kateri deli njihovih možganov se aktivirajo med gledanjem, med drugim tudi, kaj od videnega posameznika navdušuje in kaj dolgočasi.
Parkinson in njena ekipa so nato družno ugotovili, da so si bili nevronski odzivi prijateljev precej bolj podobni kot med ljudmi, ki so bili drug od drugega bolj oddaljeni v njihovem socialnem omrežju.
"Prijatelji so se odzvali bolj podobno kot ljudje, ki so 'le' prijatelji prijateljev, ti pa so si bolj podobni kot prijatelji prijateljev prijateljev," je poročala soavtorica študije Thalia Wheatley. Učinek je ostal viden tudi, ko so nadzorovali demografske podatke, kot so starost, spol, narodnost in etnična pripadnost.
Parkinsona dodaja, da bi bile zaznane podobnosti lahko povezane s tem, 'kako posamezniki vidijo, si razlagajo in čustveno reagirajo na svet okoli sebe'.
Magnetna sila, ki nas vleče skupaj
Nagnjenost k prijateljevanju z ljudmi, ki so nam podobni, je nato raziskovalce pripeljala do širšega biološkega vprašanja: "Zakaj bi to počeli?"
Predhodna študija Nicholasa Christakisa pokazala tudi, da so si prijatelji tudi genetsko bolj podobni. Ob tem je ugotavljal, da ker 'moji geni ne morejo vplivati na vaše gene' in 'če so si naši geni podobni', je to zato, ker smo iskali drug drugega.
Ta ugotovitev je raziskovalce nato pripeljala do bolj abstraktnega razmišljanja: Zakaj sploh imamo prijatelje? Če izbiramo prijatelje, ki so nam genetsko, nevronsko in fizično podobni, ali obstaja kakšna evolucijska sila, ki nas k temu sili?
"Ni težko razložiti, zakaj ljudje sklepamo dolgotrajne reproduktivne zveze z drugimi člani naše vrste, z drugimi besedami, zakaj seksamo z njimi,« pravi Christakis. "Pri prijateljstvih pa ljudje počnemo nekaj drugega, kar je v živalskem kraljestvu izjemno nenavadno. Z drugimi člani naše vrste oblikujemo dolgotrajne nereproduktivne zveze, namreč imamo prijatelje. In zelo malo je živali, ki to počnejo."
V svoji raziskavi iz leta 2014 je ugotovil, da naši prijatelji sicer niso naši sorodniki, a so nam verjetno tako genetsko podobni, kot če bi bili naši bratranci iz tretjega ali četrtega kolena.
"To je zame zelo zanimivo," ve povedati Chirstakis in nadaljuje: "To nakazuje, da je naravna selekcija igrala vlogo pri procesih, s katerimi oblikujemo naša prijateljstva. Nove ugotovitve o nevronskih odzivih pa zdaj dodajajo še eno plast pri tej podobnosti."
Evolucijski pomen prijateljstva
Christakis se nato vpraša, v čem je evolucijska prednost prijateljstva, če 'z njimi ne bomo imeli otrok', in ugotavlja, da prijateljevanje s tistimi, ki imajo podobne gene kot vi, pomaga k ohranitvi edinstvenih genetskih različic.
"Predstavljajte si, da ste prva oseba na planetu, ki je razvila sposobnost govorjenja. Od teh genov ne boste imeli nobene koristi, razen če imate nekoga za pogovor, ki ima podobno gensko mutacijo."
Parkinson pravi, da se poleg teh temeljnih genetskih motivov, ljudje preprosto počutimo bolje, če smo v bližini ljudi, kot so takšni kot mi: "Biti v bližini ljudi, ki so vam podobni, lahko okrepi vaše lastne vrednote, mnenja in interese," pravi. "To je lahko že samo po sebi koristno."
Če si torej naši prijatelji genetsko in nevronsko podobni kot vi, smo si jih torej sploh zares izbrali sami ali nas je skupaj potegnila neko močna biološka sila?
Christakis pravi: "Naši izsledki nakazujejo, da je pri sklepanju prijateljstev manj svobodne volje, kot smo verjeli. Po drugi strani pa to ne pomeni, da te sploh nimamo. Naravna selekcija nas je pač opremila z 'okusom homofilije', zato njenih učinkov ni mogoče pripisati naključju, po drugi strani pa ta ne razloži prav vseh prijateljstev, ki se spletejo tam zunaj v svetu."
"Dejstvo, da imajo prijatelji v povprečju nekoliko bolj podobne nevronske odzive, nam ne pove, da prijatelji nikoli nimajo tudi drugačnih odzivov. Ugotovili smo tudi, da so si prijatelji v povprečju nekoliko bolj genetsko podobni drug drugemu kot naključnim drugim ljudem, kar pa ne pomeni, da ljudje s popolnoma različnimi genomi prav tako včasih ne stkejo močnih prijateljstev," za konec pove še Dan Belsky, asistent na univerzi Duke in soavtor raziskave, ki je genetske podobnosti med prijatelji našla že pri mladostnikih.
Povzeto po Vice.
Preberite si tudi:
- Kako spoznati nove prijatelje kot odrasli (in zakaj je to pomembno)
- Kaj je platonska ljubezen in zakaj je več kot 'samo prijateljstvo'
- Kdo je naš prijatelj, ni zgolj naključje – to dokazuje tudi GENETIKA