Astrofiziki menijo, da bi lahko odkritje kemičnih spojin pomenilo "prelomnico" v iskanju nezemeljskega življenja
Velikan med planeti, oddaljen 124 svetlobnih let od Zemlje, je po mnenju astronomov prinesel najmočnejši doslej znani dokaz, da bi lahko nezemeljsko življenje uspevalo zunaj našega osončja.
Opazovanja planeta K2-18 b z vesoljskim teleskopom James Webb so namreč razkrila kemične sledi dveh spojin, ki ju na Zemlji proizvajajo izključno živi organizmi.
Zaznava dimetil sulfida (DMS) in dimetil disulfida (DMDS) sicer še ne pomeni neposrednega dokaza o biološki aktivnosti zunaj Zemlje, vendar po ocenah znanstvenikov močno približa odgovor na eno najstarejših vprašanj človeštva – ali smo v vesolju sami.
- Preberite si tudi: Kaj se zgodi, če mama ni bila FIZIČNO NEŽNA? Gabor Maté razloži na svoji izkušnji
»To je najmočnejši dokaz doslej za biološko aktivnost zunaj Osončja,« pravi prof. Nikku Madhusudhan, astrofizik z Univerze v Cambridgeu, ki je vodil opazovanja. »Zelo smo previdni. Moramo se vprašati tako, ali je signal resničen, kot tudi, kaj pomeni.«
Dodaja:
»Morda bomo čez desetletja pogledali nazaj in spoznali, da je bil to trenutek, ko je postalo živo vesolje dostopno. To bi lahko bila prelomnica, ko smo prvič lahko realno odgovorili na temeljno vprašanje: ali smo sami v vesolju?«
Nekateri znanstveniki so kljub temu previdni in opozarjajo, da razmere na K2-18 b morda niso naklonjene življenju ter da je vprašanje, ali lahko DMS in DMDS, ki ju na Zemlji proizvajajo predvsem morske fitoplanktonske alge, zanesljivo štejemo med biosignature (kemične znake življenja).
Planet K2-18 b, ki se nahaja v ozvezdju Leva, je skoraj devetkrat masivnejši od Zemlje in 2,6-krat večji, kroži pa v bivalni coni okoli svoje zvezde – hladnega rdečega pritlikavca, ki je manjši od Sonca. Ko je teleskop Hubble leta 2019 zaznal vodno paro v njegovi atmosferi, so znanstveniki ta planet označili za »najbolj bivalen svet, poznan izven našega osončja«.
Kasnejša opazovanja so domnevni vodni signal zanikala – šlo je za metan. A Madhusudhanova ekipa je leta 2023 predstavila profil planeta, ki ustreza bivalnemu oceanskemu svetu – ideji, ki ostaja sporna. Še bolj presenetljivo: zaznali so tudi šibek, a obetaven signal DMS.
Ker so planeti zunaj našega osončja preveč oddaljeni za neposredno fotografiranje ali pošiljanje sond, znanstveniki njihovo velikost, gostoto in kemično sestavo ocenjujejo s pomočjo svetlobne spektroskopije – spremljajo, kako planet prehaja pred svojo zvezdo in kako njegova atmosfera filtrira zvezdno svetlobo. Tokratna opazovanja so pokazala značilen padec v valovnih dolžinah, ki jih absorbirata DMS in DMDS.
»Signal je bil močan in jasen,« pravi Madhusudhan. »Če lahko zaznamo te molekule na bivalnih planetih, potem je to prvič v zgodovini človeštva, da smo to kot vrsta sploh lahko storili. Neverjetno je, da je to mogoče.«
Ugotovitve, objavljene v The Astrophysical Journal Letters, kažejo na koncentracije DMS in DMDS, tisočkrat višje od tistih na Zemlji. Statistično je rezultat na ravni tri sigma (0,3 % verjetnosti, da gre za naključje), kar je še pod običajnim fizikalnim standardom za odkritja.
»Morda obstajajo neznani procesi, ki proizvajajo te molekule,« priznava Madhusudhan. »A ne poznamo nobenega, ki bi jih lahko razložil brez vključitve biologije.«
A pogoji na K2-18 b ostajajo predmet znanstvene razprave. Medtem ko ekipa iz Cambridgea zagovarja idejo oceanskega sveta, drugi trdijo, da gre morda za plinasti planet ali celo za planet z oceani iz magme.
Možno je tudi, da so DMS na planet prinesli kometi – čeprav bi za to bila potrebna intenzivnost trkov, ki se zdi zelo neverjetna – ali pa da so nastali ob vulkanih, hidrotermalnih vrelcih ali strelnem razelektrenju v atmosferi skozi eksotične kemične procese.
»Življenje je ena od možnosti – a samo ena med mnogimi,« opozarja dr. Nora Hänni, kemičarka z Univerze v Bernu, katere raziskave so pokazale, da je DMS prisoten tudi na ledenem, neživem kometu.
Nekateri znanstveniki menijo, da atmosferske meritve morda nikoli ne bodo dale dokončnega dokaza za življenje.
»V tem področju je premalo poudarjeno, da bi lahko bile tehnološke sledi – kot je prestreženo sporočilo napredne civilizacije – boljši dokazi, četudi manj verjetni,« pravi dr. Caroline Morley, astrofizičarka z Univerze v Teksasu. Kljub temu priznava, da gre za pomemben napredek.
Tudi dr. Jo Barstow, planetarna znanstvenica z Open University, ocenjuje odkritje kot pomembno, a poudarja:
»Moja skeptičnost glede trditev o odkritju življenja je vedno na najvišji stopnji – ne zato, ker ne verjamem, da tam zunaj obstaja drugo življenje, ampak ker mora biti dokaz za tako temeljno odkritje res izjemno prepričljiv. In mislim, da ta študija še ne dosega te meje.«
Ker je K2-18 b oddaljen 120 svetlobnih let, ni mogoče pričakovati neposrednih opazovanj, a Madhusudhan pravi, da to ni ovira – tako smo odkrili tudi črne luknje in druge kozmične pojave.
»V astronomiji nikoli ne gre za to, da bi tja šli,« pravi. »Skušamo ugotoviti, ali so zakoni biologije univerzalni. Ne gre za to, da bi morali skočiti v vodo, da bi ujeli ribo.«
Prevod: theguardian.com
