Znašli smo se v začaranem krogu "neprizemljenega duhovnega bluzenja"

"Najboljši pristop za vračanje k osnovam so obredi, " piše Emil Ledenko. 

Znašli smo se v začaranem krogu "neprizemljenega duhovnega bluzenja" (foto: profimedia) profimedia
7. 10. 2022

ZEMLJA, ZRAK, VODA, OGENJ, ETER, ZVOK

V neprestanem iskanju odgovorov smo pozabili na temelj, na čisto osnovo. In to so elementi narave, katerim sem namenoma dodal še zvok.

Mnogi se zavedamo ali pa vsaj čutimo, da je vse, kar potrebujemo, že v nas. Vsi odgovori, ki jih neuspešno iščemo zunaj, so skriti znotraj. Pa vendar, če jih želimo slišati, se je potrebno ustaviti. Ironija iskanja je, da iščemo različne tehnike, hodimo na takšna in drugačna izobraževanja, delavnice in seminarje, da bi končno našli stik s seboj in slišali notranji glas. In v vsem tem neskončnem iskanju se nikoli zares ne ustavimo, da bi ta glas tudi slišali.

Ironično, kako z neprestanim iskanjem ves čas bežimo od njega. Delamo ravno nasprotno od tistega, kar si želimo. To pa zato, ker smo zelo neučakani. Odgovore želimo ne danes, ampak včeraj. In to nas vedno znova žene k fanatičnemu iskanju, ki nas vedno bolj oddaljuje od sebe. Znašli smo se v začaranem krogu "neprizemljenega duhovnega bluzenja." In takrat pozabimo na osnove.

Najboljši pristop za vračanje k osnovam so obredi. Redni vsakodnevni obredi. Zato, ker nas podpirajo na vseh ravneh bivanja, dajo nam strukturo, smisel in občutek varnosti, ki ga najdemo v sebi. Ker nam pomagajo disciplinirati nediscipliniran um.

Čeprav je življenje v osnovi mehko in pretočno, je tudi strogost nujno potrebna. Ker nas prizemlji, vrže v trenutek, v prisotnost in ponižnost. V tisto stanje, po katerem mnogi hrepenimo in ga istočasno ne zdržimo, v stanje BITI. V stanje praznine, kjer ni nič in je vse.

Ustavimo se, povonjajmo in okusimo zrak, zaslišimo zvoke iz okolja, začutimo svoje telo, prav takšenega, kot je sedaj v tem trenutku in se mu zahvalimo, da nam služi, da lahko bivamo v njem. Tudi meni se je večkrat zgodilo, da sem v pretiranem iskanju pozabil na osnove. Ravno zato to pišem. To ni nič hudega, le ustaviti se je potrebno in se spomniti. In vsakič, ko se vrnem k temeljem, me to pomiri, takrat se zavem tako svoje minljivosti kot resnične moči.

Bolj kot kopljemo po sebi, več sranja priplava na površje. Več vidimo in občutimo kot prej, ko tega nismo počeli. To pa zna biti neprijetno in težko za nosit. Šele takrat se zavedam, kakšen blagoslov so obredi, brez katerih bi se veliko dlje časa valjal v občutkih nemoči in obupa.

Tako pa se vedno znova zelo hitro sestavim in grem naprej s pokončno in optimistično držo. Vsi imamo vzpone in padce, problem nastane, ko na osnove pozabimo takrat, ko se nam zdi, da je vse dobro. Modrost pa se skriva v tem, da obrede redno izvajamo predvsem takrat, ko smo dobro in to zato, da bi nam služili in nam pomagali takrat, ko nismo.

Če jih želimo izvajati samo takrat, ko nismo v redu, nam ne bodo služili, ker bo iluzija uma, ki nas potegne v svojo igro (dramo), močnejša. Zato sam kot temelj uporabljam vse elemente narave.

Zjutraj se prvo odpravim na polurni sprehod v kratki majici in hlačah. Da prebudim telo in občutim hladen zrak na koži. Del tega sprehoda opravim bosonog zaradi stika z zemljo. Temu sledi 30 minut dihalnih vaj, da se vsaka celica prepoji s svežim kisikom. Na koncu obreda sledi še 30 minut meditacije za popolno umiritev uma in telesa, le tako lahko bolj poglobljeno začutim sebe. Za prizemljevanje in umirjanje koristim tudi ledeno vodo, ki zelo blagodejno vpliva na naše zdravje in počutje. Temu vsakodnevno dodam še zvok z igranjem na djembe, šamanski boben ali handpan. Večkrat na dan se tudi popolnoma ustavim za nekaj trenutkov. Naredim kakšno kratko dihalno vajo ali pa samo sem, v polni prisotnosti z dihom in v njem.

To je zelo pomembno, če ne najbolj pomembno, pustiti vse, se ustaviti in biti prisoten. Ogenj še najmanj uporabljam, ker pač nimam te možnosti. Kljub temu pa komaj čakam, da se zakuri kakšen kres, kjer potem ob ognju bobnamo, pojemo in plešemo. Vse napisano je iz lastnih izkušenj, vsak pa naj zase vzame tisto, kar mu služi, pa če je to vse, nič ali pa mogoče nekaj vmes.

Emil Ledenko