Gaslighting ni zgolj laganje. Gre za premišljeno izkrivljanje resničnosti, ki lahko človeka pripelje do tega, da začne dvomiti o lastnem doživljanju.
Nekaj skrbno izbranih besed lahko postane sredstvo namerne psihološke manipulacije, zaradi katere človek začne dvomiti o svojem spominu, presoji in celo o lastnem dojemanju resničnosti.
Izkazalo se je, da so naši možgani za takšno vplivanje presenetljivo dovzetni. Nevroznanstvenik dr. Eamonn Walsh že leta proučuje, kako lahko besede oblikujejo, spreminjajo in celo na novo ustvarjajo naš svet, pogosto v kontekstu hipnoze.
»Svet v resnici obstaja samo v vaši glavi,« pravi. »Jezik je neke vrste koda. Ko se pogovarjamo, se ta koda pretvarja v nevronsko aktivnost.«
In ne gre samo za tisto, kar slišimo. Tudi to, kar vidimo in česar se spominjamo, se filtrira skozi to nevronsko kodo. Walsh pojasnjuje, da je to kodo mogoče »manipulirati, vdreti vanjo ali nanjo vplivati«.
Naša resničnost temelji na čutnih zaznavah, spominu in prepričanjih o svetu – na vse to pa je mogoče vplivati. Prav zato je po Walshovih besedah psihološko manipuliranje lahko presenetljivo učinkovito.
Izraz »gaslighting« izvira iz filma Gaslight iz leta 1944, v katerem mož sistematično manipulira svojo ženo. Med drugim zatemnjuje plinske svetilke, ko žena spremembo opazi, pa vztrajno zanika, da se je karkoli zgodilo. Ker mu zaupa, začne sčasoma dvomiti vase.
»Ker ljubi svojega moža, si reče: 'Verjetno sem si vse skupaj predstavljala. Gotovo izgubljam razum,'« pojasnjuje nevroznanstvenik dr. Eamonn Walsh.
In prav v tem se skriva bistvo gaslightinga: če nam nekdo dovolj vztrajno govori, da tisto, kar smo videli, slišali ali doživeli, ni resnično, lahko sčasoma začnemo dvomiti o lastnem zaznavanju.
Da imajo besede presenetljivo moč nad našim doživljanjem, kažejo tudi raziskave sugestije. V eni od njih so udeležencem pokazali živobarvno podobo in jim povedali, da barve počasi izginjajo. Ljudje so začeli poročati, da vidijo sivo sliko. Ko so drugim pokazali sivo podobo in jim sugerirali, da postaja barvita, so nekateri poročali, da dejansko vidijo barve.
Še zanimiveje je, da so meritve možganske aktivnosti pokazale spremembe, skladne s spremenjenim zaznavanjem barv. Torej ni šlo nujno samo za to, da so udeleženci raziskovalcem povedali tisto, kar so želeli slišati.
Walsh pravi, da je podobno z našimi spomini. Preteklosti si ne zapomnimo kot videoposnetka. Zapomnimo si predvsem bistvo, podrobnosti pa se lahko sčasoma spremenijo. Prav to ranljivost lahko izkorišča tudi gaslighting.
Gaslighting se začne neopazno
Manipulator vas praviloma ne bo nekega dne preprosto poskušal prepričati, da je vse, kar veste, narobe. Veliko učinkovitejša manipulacija poteka počasi. Sprva gre lahko za drobne izjave:
»Tega nisem nikoli rekel.«
»Narobe se spominjaš.«
»Spet pretiravaš.«
»Vedno vse razumeš narobe.«
Če se to dogaja znova in znova, lahko človek postopoma začne razmišljati: Kaj pa, če ima res prav? Kaj pa, če sem jaz problem?
Pri tem ima pomembno vlogo tudi odnos. Če nekoga ljubimo in mu zaupamo, želimo verjeti njegovi različici dogodkov. Prav zaradi bližine smo lahko za njegov vpliv celo dovzetnejši.
Sčasoma lahko manipulator človeka oddaljuje tudi od prijateljev in drugih ljudi, ki bi mu lahko ponudili drugačen pogled na dogajanje. Žrtev tako vse bolj izgublja zaupanje v lastne spomine, občutke in presojo ter se pri razumevanju resničnosti začne zanašati na manipulatorja.
Zakaj so nekateri ljudje bolj dovzetni?
Vsi smo do določene mere dovzetni za sugestije, vendar med nami obstajajo precejšnje razlike. Walsh ocenjuje, da bi bilo med stotimi ljudmi približno deset zelo sugestibilnih in deset zelo malo sugestibilnih, večina pa bi bila nekje vmes.
Pomembno je, da večja sugestibilnost ne pomeni manjše inteligence. Povezana naj bi bila predvsem s sposobnostjo, da se zelo globoko zatopimo v čutna ali domišljijska doživetja. Nekdo lahko na primer opazuje ogenj in si zelo živo predstavlja, da so plameni živi.
Ta lastnost ima lahko tudi prednosti, denimo bogato domišljijo ali sposobnost zmanjšanja zaznavanja bolečine. V manipulativnem odnosu pa lahko pomeni večjo dovzetnost za besede druge osebe.
Če vam partner po neprijetnem dogodku vztrajno govori: »Spet dramatiziraš, nihče drug ni videl tega, kar opisuješ,« lahko sčasoma začnete dvomiti o dogodku, v katerega ste bili sprva popolnoma prepričani.
Kako se zaščititi pred gaslightingom?
Ena najpomembnejših zaščit je ohranjanje stika z drugimi ljudmi. Pogovor z osebo, ki ji zaupate, vam lahko ponudi zunanji pogled na situacijo, še posebej če ste sami že začeli dvomiti o svoji presoji.
Pomagajo tudi konkretni dokazi. Če se z nekom ne strinjate glede tega, kaj se je zgodilo, lahko preverite sporočila, elektronsko pošto ali si pomembne dogodke sproti zapisujete.
Predvsem pa bodite pozorni na ponavljajoče se izjave, zaradi katerih začnete dvomiti o lastnem spominu in zaznavanju.
Walsh proces primerja z opeko, ki zdrsne iz zidu. Ena sama se morda ne zdi pomembna. Nato zdrsne naslednja in še ena. Prav zato je gaslighting pogosto tako težko prepoznati – namesto velike in očitne laži se lahko začne z majhnimi, skoraj neopaznimi napadi na naše zaupanje vase.
Vir: sciencefocus.com
