Duhovna zgodovina človeštva: praindijska kultura

 

Takrat je človeštvo začelo postavljati svetišča in nastale so pisave, s katerimi so ljudje lahko zabeležili religiozna razodetja v slikovitem pesniškem jeziku. Svetišča so bila okrašena s kiparskimi in slikarskimi deli, obrede in dela so izvajali ob petju in glasbi strunskih ter pihalnih inštrumentov in tolkal. Kultura je na samem začetku sledov civilizacije vsebovala vzvišene duhovne vsebine v visokih umetniških oblikah. To nikakor ni bila nižja duhovna stopnja človeštva, iz katere naj bi se razvijale višje, temveč je bila navdihnjena z vrednotami človeškega življenja, ki jih je današnji čas izgubil. Omikan človek današnjih dni zato rad obiskuje ostanke nekdanjih visokih kultur, jih proučuje, ceni in se čudi njihovi veličini.

Z vidika duha je visoka kultura obstajala že prej, vendar ni potrebovala zunanjih znamenj. Ni potrebovala svetišč in zapisov, ker je bil svet sam za človeštvo tedaj svetišče in so se velika religiozna razodetja v danes komaj predstavljivem pesniškem jeziku in obrednih plesih izročala od ust do ust. Sposobnost spominjanja ni bila obremenjena in je segala prek danes predstavljivih meja, kakor nam poroča duhovno izročilo, prek meja rojstva in smrti. Nedvomno je vzporedno s tem potekalo življenje tudi v grobih naravnih in družbenih razmerah, vendar je človeštvo tudi pred deset tisoč leti in več imelo visoke vzore v podobah bogov in nebeškega življenja.

Praindijska kultura in skupno občutenje sveta

V duhovni znanosti se zato današnja civilizacija začne s staro praindijsko kulturo, ki se je začela približno pred deset tisoč leti in je trajala malo več kot dva tisoč let. To ni bila kultura, o kateri bi imeli dokumente. Obstaja le izročilo o vzvišenem človeškem bitju, Manuju, ki je posvetil sedem svetih rišijev v skrivnosti sveta ter jim dal moralne impulze za gradnjo človeške civilizacije po padcu mogočne božansko-človeške civilizacije. Sveti rišiji so nato prevzeli vodstvo tedanjega človeštva, ki je na ozemlju Indije razvilo takrat najvišjo obliko kulture v evrazijskem svetu. Prejšnja, mogočna božansko-človeška civilizacija je propadla zaradi človeške zlorabe božanskih zakonov in elementov življenja v tedaj še nežni, občutljivi materiji. V številnih katastrofah je izginila z zemeljskega površja, o njej obstajajo le legende.

Stara praindijska kultura je bila vsa usmerjena v duhovnost. Za zemeljsko življenje je poskrbela narava s svojimi bogatimi darovi. Ljudje so živeli v skupinski zavesti bajeslovnih predstav in z  duhovi narave, ki so jim dajali navdih za življenje in jim razodevali modrost sveta.

• Individualnosti niso poznali.
• Niso imeli lastnih predstav, lastnega mnenja, lastnih misli.
• Svet v njihovih dušah je bil svet univerzuma.
• Med notranjostjo v človeku in zunanjim svetom ni bilo pregrade, bila sta eno.

Zadnje je morda slišati idilično, vendar se današnji človek v tem stanju ne bi čutil svoboden, bilo bi mu nevzdržno in zatirajoče. Podrejenost skupnemu občutenju sveta je obvladovala zemeljske prebivalce tega kulturnega obdobja. Življenje je določalo gospostvo bogov in temu je sledila plemenska ureditev, kar je takratnemu človeštvu ustrezalo.

Kar je človek občutil, ni bilo njegovo osebno čutenje, temveč čutenje dogajanja sveta. Čutenje se je širilo prek človekove kože daleč v okolico, pri duhovno izbranih posameznikih, posvečenih v skrivnosti, do zvezdnega sveta. Vendar ljudje sveta niso doživljali v jasnih obrisih, temveč v sanjavih razpoloženjih, v katerih so se jim razodevali značaji ter bistva stvari in pojavov. Zunanje sile so odmevale v njih kakor v skrivnostnem zvoku njihovega neposrednega doživljanja. Distance do sveta niso poznali. Zanje nista obstajala na eni strani svet, na drugi pa človek, eno se je zlivalo v drugo. Temu so bili ljudje predani. Kljub temu pa so temačno čutili, da so bitja zase in da niso povsem eno s svetom. Niso bili isto kot bogovi. Čutili so, da imajo nekje v sebi težnjo po lastni volji. V njih je lebdel še z zavestjo neosvetljeni 'jaz', v sanskrtu 'aham', v besedi z dvema glasovoma 'a', ki je odprtost predvsem v božanski svet, z glasom 'h', ki je kakor dotik vetra, in z glasom 'm', ki je mehko pristajanje na tleh 'matere zemlje'.

Le sveti rišiji so imeli zavest o svojem jazu. Ti so vedeli, da bo moral razvoj kreniti v smer rasti človekovega jaza, vedeli so, da bo človek moral ustvariti svoj svet v sebi, vendar še ni bil čas za to. Če bi se ta razvoj začel dogajati v praindijski kulturi, bi prišlo zaradi nezrelosti do razkroja in propada, ki je že doletel prejšnje civilizacijsko obdobje. To bi pomenilo izgubo brezpogojne predanosti bogovom in duhovnemu svetu. Takšen je bil nauk svetih rišijev. Veda, sveti indijski spisi, so le medel odmev njihovega nauka, kajti zapisani so bili, ko je ta nauk že izgubil prvotni značaj. Kljub temu nam dajo slutiti, kakšna je bila ta stara, bajna indijska kultura. Njena naloga je bila tisto, kar je bilo v prejšnjem civilizacijskem obdobju najvrednejše, prenesti v nov ciklus človeške civilizacije.

Vsako kulturno obdobje traja 2.160 let - toliko časa se Sonce vsako leto ob spomladanskem enakonočju pojavlja v enem znamenju zvezdnega kroga. Praindijska kultura je cvetela v znamenju raka, ki je:

• nosilec materialnosti,
• nosilec velike vesoljske ideje človeštva v zemeljskem svetu.

V vsakem kulturnem obdobju daje impulz za človeški razvoj narod, ki je glede na okoliščine in kali v duši, podedovanih iz davnine, lahko povedel svoj razvoj do ustrezne stopnje. To ne pomeni, da bi bil zaradi tega več vreden, nasprotno, to je moralni dolg do drugih narodov in potrpežljivo negovanje vrednot za vse človeštvo. Res pa je, da je ta ideal težko doseči in da se je v toku zgodovine vedno tudi sprevračal v zlo. Stara Indija še ni dala impulza za oblikovanje prihodnosti, ker je morala obuditi velike stare duhovne tradicije.

Prihodnjič: praperzijska, mezopotamska in stara egipčanska kultura

Besedilo: Samo Simčič

Preberite še: Dalajlama: zgraditi moramo mir v sebi

20 zivljenjskih nasvetov samurajev

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja