Frančišek Asiški - mož, ki je obudil sočutje

V Assisiju s Frančiškovim sporočilom sočutja, skromnosti in usmiljenja niso prepojeni le sakralni objekti, temveč vsaka zgradba, vsaka stezica, vsak kamen.

29. 10. 2016

Med svetniki Frančišek Asiški zavzema posebno mesto. Je mož, ki je človeštvu v trinajstem stoletju znova odkril pomen usmiljenja, sočutja in ponižnosti. Zato ima v današnjem času, ko teh lastnosti krvavo manjka, še poseben pomen. Ta razsvetljeni mož je potrkal na srca mnogih, ki so prepoznali resnico v njegovih besedah in sledili njegovemu sporočilu ljubezni. Ker z duhovnih višav še vedno pomaga človeštvu, smo lahko še danes deležni njegovih sporočil in pomoči, najbolj seveda v njegovem rojstnem mestu Assisi, spomeniku njegovi veličini.

Čarobnost ozkih ulic Assisija.Reka ljudi, ki prihajajo v Assisi, željnih izkusiti blagodejni vpliv in pomoč svetega Frančiška, nikoli ne presahne. Veliko se jih odpravi tudi na romarsko pot Cammino francescano, urejeno turistično pešpot po severnem delu Italije. Čeprav ima romanje v očeh številnih slabšalen prizvok, ima pomembne dobrodejne učinke. Z romanjem človek dopusti, da vanj vstopi nekaj, kar oplemeniti njegovo notranjost, za kratek čas ustavi nori civilizacijski vrtinec, razbije monotoni ritem in okrepi tisti notranji duhovni temelj, ki nam daje stabilnost in notranji mir. Pravzaprav nam ni znano, kaj vse se na duhovni ravni ob tem zgodi z nami. Lahko pride do hipnih spoznanj in nenadnih uvidov; pri nekaterih se uredijo problematični odnosi in razrešijo trdovratni problemi, ki jim niso znali priti do kraja, pri drugih pa pride do nenadnih ozdravitev ali do umika tegob, ki jim ni hotelo biti konca.

Čeprav smo se ljudje postopoma povsem oddaljili od zavedanja božanskosti in od duhovnega jedra v nas, nas ob opazovanju osupljivih mojstrovin nekdanjih graditeljev svetih hramov prevzame občutje spoštljivosti, skromnosti in ponižnosti; morda zaslutimo povezanost s tistim nepojmljivim, ki je navdihnilo tudi graditelje. Ko nas ob vstopu v sveti prostor preplavita mir in spokojnost, se lahko odpremo tudi stiku z duhovnimi bitji in smo deležni njihovega vpliva na svoja subtilna telesa in zavest. Uzrte zunanje lepote nas ne-dvomno odpirajo lepoti in čudežnosti v nas samih. Ko začutimo to bogastvo v svoji notranjosti, ga lahko z dejanji ljubezni ponudimo tudi bližnjemu. Sveti Frančišek ima bržkone velik vpliv na slovensko dušo, saj je ime Franc, France daleč najbolj razširjeno slovensko ime. V času, ko je novi papež Frančišek s svojo skromnostjo in zavzemanjem za uboge predramil svetovno javnost in s številnimi kritičnimi izjavami potrkal na vest človeštva, je njegov vzornik, Sveti Frančišek Asiški, deležen še večje pozornosti.

Kdo je bil Frančišek Asiški, duhovni velikan, ki še danes buri duhove? Kot izvemo pri Rudolfu Steinerju, je bil zadnji učenec visokega duhovnega bitja, ki se je poslednjikrat, šeststo let pred Kristusom, utelesilo na Zemlji kot Gau-tama Buda. V času Frančiška Asiškega je zadnjič delovalo na Zemlji kot njegov duhovni mentor, v 17. stoletju pa se je preselilo na Mars, kjer je izvršilo podobno poslanstvo kot Jezus Kristus na Zemlji. Od takrat Mars na duše ne deluje več bojevito in agresivno kot nekoč, temveč prinaša možnost duhovnega plemenitenja in miru.

Srednjeveško mesto

Assisi, ki velja za eno najbolje ohranjenih srednjeveških mest, je bilo sveto mesto še pred prihodom Romanov. Leži v italijanski pokrajini Umbrija sredi italijanskega škornja. Izkoristili smo lep podaljšan aprilski vikend, da bi si mesto ogledali in se predali dobrodejnemu vplivu njegovega patrona.

Razpelo, kakršnega je uporabljal sveti FrančišekNa pot smo krenili precej pred sončnim vzhodom in se peljali mimo Trsta, Benetk in Ravene proti sredini italijanskega škornja, skoraj do Rima, ki leži dobrih sto kilometrov južneje. Zaradi slabih cest, ki se jim v zadnji polovici poti ni mogoče izogniti, je bila naša pot precej bolj naporna, kot smo pričakovali. Dotrajani blažilniki kombija, v katerem smo se peljali, so bili glavni krivec, da smo boleče občutili vsak kamenček in vsako luknjo, ki so jo prevalila kolesa. Počutili smo se kot vreče polomljenih kosti in en od sotrpinov je pred koncem prosil za vrečko, kamor bi izpljunil izpadle zobe. A ko smo se znašli na cilju, nas je čudežno minila vsa utrujenost.

V popoldanskem soncu se je pred nami odprl čudovit razgled na mogočno mestno obzidje, ki se na griču dviguje v nebo. Ob prvem pogledu se mi je zazdelo, kot bi se z neba spustil na zemljo povsem drugačen, čaroben svet. Imeli smo še dovolj časa, da si to lepoto ogledamo še pred sončnim zatonom in si privoščimo večerno meditacijo v neposredni bližini Frančiškovega groba.

Podobno kot druga srednjeveška mesta je stari Asissi zrasel za mogočnim, utrjenim obzidjem, postavljenim ob vznožju gorske verige, z mogočno trdnjavo, zdaj pretežno že v ruševinah. Z vrha je odličen razgled po bližnji in daljni okolici. Ko smo s prostranega parkirišča ob vznožju hriba dospeli do mogočnih mestnih vrat na jugovzhodni strani, so nas navdušili urejenost, čistost in prijaznost ulic, poslopij, cest in lokalov, polnih turistov, ki jih v mestu nikoli ne manjka. Videti je, da je mesto doživelo temeljito obnovo, ki je poslopjem, cestam, lokalom in vrtovom dalo enoten, privlačen videz. Že sprehod po uličicah in privlačnih trgih nas je napolnil s prijetnim razpoloženjem. Na poti, ki se vzpenja od vzhodnega proti zahodnemu delu obzidja, najprej naletiš na baziliko Svete Klare, ki kraljuje nedaleč od vhodnih vrat na platoju z lepim razgledom na ravnico pod obzidjem. Za baziliko svetega Frančiška, edinstveno cerkev v dveh nivojih, pa se je treba sprehoditi do zahodnega dela, navkreber kak kilometer daleč, po ozkih uličicah, polnih majhnih lokalov, okrepčevalnic in trgovin, med katerimi je največ takšnih s spominki.

Življenje in delo Frančiška Asiškega

Frančišku, ki se je 26. septembra 1182 v Assisiju rodil premožnemu trgovcu s francoskim blagom, je mati izbrala ime Janez (Giovanni), a ker je bila Francozinja, se ga je prijelo ime Francesco (Francozek). Oče mu je namenil nasledstvo v trgovskem poklicu, a živahen fant si je želel pridobiti viteško čast in slavo z junaštvi v vojnah, ki jih takrat ni manjkalo. Toda v vojni s Perugio je padel v ujetništvo, zbolel je in se vrnil domov. Kmalu zatem je imel pretresljive sanje, ki so spremenile njegovo življenje: v sebi je slišal razločen notranji glas ter začutil božjo prisotnost. To ga je popolnoma prerodilo in odtlej se je posvečal le še molitvi in premišljevanju o človekovi svobodi, o popačeni veri v Boga, o zmotnih predstavah klerikov in blišču, ki kazi njihovo poslanstvo.

S širokoodprtim srcem je začel svoje premoženje in očetovo bogastvo razdajati ubožnim in bolnim rojakom. Oče je kmalu zahteval, naj se odpove dediščini, kar je Frančišek v navzočnosti škofa in meščanov l. 1206 javno storil in se zatem umaknil v samoto.

Ko je neke noči zaslišal klic: "Frančišek, popravi mojo cerkev, ki se podira," se je, misleč, da gre za razpadajočo cerkvico sv. Damijana blizu mesta, takoj lotil dela. Popravil je tudi malo cerkvico Porciunkulo (cerkev Marije Angelske), kjer je najraje prebival. A kaj kmalu se mu je posvetilo, da ga Bog kliče k notranji obnovi Kristusove Cerkve, ki ne propada zaradi dotrajanih zidov, temveč zaradi posvetnega duha, ki je zavladal v njej. Spoznal je, kako pomembna je skromnost v življenju vsakega kristjana, kakor tudi v življenju Cerkve. Kristusov pričevalec bi moral tudi v svojem osebnem življenju slediti Jezusovemu zgledu in z odrekanjem in uboštvom dokazovati svojo popolno predanost ljubezni do bližnjega.

Vzhodni portal mestnega obzidjaOdslej se je, z veliko skromnostjo in predanostjo, lotil obnove vere v srcih. Šel je med ljudi in vsem, ki so mu želeli prisluhniti, govoril v preprostem in prepričljivem jeziku o pomenu skromnosti, pokore in medsebojne ljubezni. Njegova iskren in prisrčen nastop ter osebni zgled sta najprej pritegnila dva prijatelja, ta trojka pa je hitro narasla na dvanajst bratov, ki so se v duhu ponižnosti imenovali Fratres minores – Manjši bratje. Naselili so se poleg Porciunkulske cerkvice, stregli gobavcem, ki so bili v bližini, pomagali ljudem na polju in pri drugem delu, brez plačila, le za živež. Sam papež Inocenc III. je leta 1210 potrdil redovna pravila, ki jih je zapisal Frančišek, in ga imenoval za vrhovnega predstojnika novoustanovljenega reda frančiškanov.

Postopoma so se redu pridružili številni mladi moški, ki so se odpovedali razkošnemu življenju in se predali skromnosti v službi bližnjega. Frančiškova 'družina' se je hitro večala in do leta 1221 štela že 1.200 bratov. Živeli so v kočah iz slame in protja, Frančišek pa jih je po dva in dva pošiljal v bližnje in daljne kraje oznanjat Kristusov evangelij spreobrnjenja.

Ko so Manjši bratje Kristusovo blagovest oznanjali tudi v Sveti deželi in Maroku, je nekatere med njimi doletela mučeniška smrt. Tudi sam Frančišek se je leta 1219 napotil v Sveto deželo, Sirijo in Egipt, kjer je pogumno stopil v turški tabor pred sultana Malek-al-Kamila in mu govoril o Kristusu.

Po povratku domov se je Frančišek posvetil urejanju discipline in notranjemu življenju svoje številne redovne družine. Ustanovil je Frančiškov svetni red, katerega člani živijo doma v svojih družinah v vsakdanjem življenju in dol-žnostih ter se vsepovsod trudijo, da bi živeli v evangeljskem duhu.

V skrbi za boljše poznavanje Svetega pisma so ustanovili prvo frančiškansko bogoslovno šolo v Bologni, katere prvi načelnik je bil sveti Anton Padovanski. Frančiškovi bratje se lahko pohvalijo z znamenitimi učenjaki, kot so bili sveti Bonaventura, Aleksander Haleški, Roger Bacon in drugi, v novejših časih pa na naših tleh tudi Valentin Vodnik in Stanislav Škrabec.

Frančišek se je vse bolj umikal od zunanjega življenja in vodstva svojega reda; odhajal je na goro La Verno v bližini Assisija, kjer je imel v skalo izklesano celico oziroma kapelico, v kateri je meditiral in premišljeval. Ko je nekega dne zjutraj molil in z veliko ljubeznijo ter nežnim, globokim sočutjem premišljeval o trpljenju Kristusa, se mu je ta prikazal. Ko je prikazen začela izginjati, so se na njegovih rokah, nogah in desni strani prsi pojavile Kristusove rane (stigme), iz katerih je pozneje večkrat tekla kri.

Ko je utrujen in skoraj že popolnoma slep zaslutil, da se bo treba posloviti, je zložil Sončno pesem ali Hvalnico stvarstva, pesem, ki je odsev njegovega življenja.

Bazilika svete KlareTik pred smrtjo, 3. oktobra 1226, so ga njegovi bratje prenesli k cerkvici Porciunkuli, v kateri je začel svoje delovanje in poslal prve misijonarje po svetu. Blagoslovil je svoje brate, nato pa zapustil telo, star komaj 44 let. Za svetnika ga je papež Gregor IX. razglasil dve leti po smrti.

Ko je Frančišek še v zgodnejših letih pridigal v asiški stolnici, je s svojim nastopom med drugim razvnel tudi mlado prikupno dekle Klaro iz plemiške družine v Assisiju. V pogovorih s Frančiškom je spoznala, da jo Bog kliče, naj se mu v evangeljskem uboštvu pridruži, in se odločila odpovedati posvetnemu življenju. Marca leta 1212 je odložila svojo bogato obleko in iz Frančiškovih rok sprejela spokorno redovno obleko. Pod njegovim vodstvom je pri cerkvici svetega Damijana pozneje ustanovila II. red Frančiškove družine, takrat imenovan 'uboge gospe', danes pa poznan kot 'klarise'. Tako so prvič v okviru Cerkve ženske ustanovile svoj red.

Doživetje Frančiškovega sporočila

V Assisiju s Frančiškovim sporočilom sočutja, skromnosti in usmiljenja niso prepojeni le sakralni objekt, temveč vsaka zgradba, vsaka stezica, vsak kamen. Posebno razpelo s figurami svete družine in preprost, v obliki črke T oblikovan križ, ki sta Frančiškovi posebnosti, sta ob drugih krščanskih simbolih prisotna v vsaki trgovinici s spominki, ki jih srečamo na vsakem vogalu. Pripovedujejo nam zgodbo o človeku, ki se je žrtvoval, da bi bil naš svet boljši in svetlejši.

Bazilika Svete Klare nas kot prva ob vstopu v mesto prevzame s svojo mogočnostjo. V kripti pod cerkvijo je Klarin grob s številnimi utrinki in predmeti iz njenega življenja, ki nas popeljejo v čas, ko je bila Klarina odločitev nekaj nezaslišanega. V drugih cerkvah na poti do najpomembnejše, Frančiškove, se vse bolj pripravljamo na veličastje, ki ga doživimo na koncu poti. Ko se približujemo zahodnemu robu obzidja, kmalu zagledamo poslopje Frančiškove bazilike, zgrajene na pobočju hriba; pred glavnim vhodom vanjo je privlačen travnat plato.

Ko vstopimo v baziliko, ki ima podobno zgradbo kot druge cerkve, si ne predstavljamo, da je spodaj pod njo še ena. Bogata poslikava sten in stropa v močnih barvah ustvarja posebno vzdušje. Ko pa se po kamnitih stopnicah spustimo v spodnjo cerkev, nas preseneti pogled, ki naše občutenje močno potencira. Ta cerkev je bistveno nižja kot zgornja, notranji ambient pa je mnogo bolj oseben, prijetnejši. Nizek strop v temno modri barvi nam vzbudi občutek, kot da se je nebo z vsemi angelskimi bitji približalo tlom. Občutil sem nekakšno posebno domačnost in toploto, povezani z milino in s prijaznostjo, ki sevata iz fresk, oltarjev in bogate cerkvene oprave. S spustom po stopnišču še niže, v kripto, kjer je Frančiškov grob, je bil dosežen vrhunec našega potovanja. V klopeh pred Frančiškovim grobom smo se potopili v molitev in meditacijo. Moč meditacije in notranjega občutenja, ki sem ju tu doživel, so me globoko ganili in v meni zbudili željo, da bi se sem vračal spet in spet.

Angelsko petje v cerkvici Svetega Damjana v sobotnem večeru in naslednje jutro obisk samostana na gori La Verno, kjer je Sveti Frančišek meditiral v zadnjem obdobju svojega življenja, so bili naslednji doživljajski dragulji, ki so dopolnili naše malo romanje v Assisi. Zadnje dejanje pa je bil obisk bazilike Svete Marije Angelske, ki stoji v jugovzhodnem delu Assisija. Mogočno cerkev so v 17. stoletju zgradili tako, da se njena kupola boči nad malo cerkvico Porciunkulo, v kateri je Frančišek umrl. V njej je tudi muzej s prikazi življenja Frančiška in menihov ter številnimi verskimi relikvijami. Presenetilo nas je dejstvo, da nikjer v Assisiju niso pobirali vstopnin.

Grob svetega Frančiška  v kripti pod bazilikoSkrivnost žrtvovanja

Frančiškova zgodba je pripoved o možu, ki je mladostno življenje, polno zabave in posvetnega blišča, zamenjal za sočutno življenje v popolni predanosti Bogu in žrtvovanju za dobrobit človeštva. Ko sem premišljeval o njem, sem sklenil, da kaj takšnega lahko stori le človek, ki je iz sebe izkoreninil vse elemente sebičnosti, ega. Tak človek se zaveda svoje božanske moči in notranjega obilja, ki pa nima nič skupnega z zunanjim bogastvom.

Služiti človeštvu je najvišje, najplemenitejše delo, ki so ga sposobni božanska, angelska bitja in le redki ljudje. Sodobni človek žrtvovanja ne razume, kajti njegova individualnost, ki je pomemben dosežek na poti človeškega razvoja, zahteva svoje. A če se dovolj poglobimo v zgodbo kozmične kreacije, spoznamo, da je prav žrtvovanje tisto, kar jo omogoča. Tako kot so božanski kozmokreatorji žrtvovali svojo duhovno substanco za izgradnjo pramaterije ter etrske in astralne substance teles živih bitij in tako kot se je Kristusovo bitje, Sončni logos, žrtvovalo, da bi povedlo človeštvo k ljubezni in svetlobi, se tudi človek, ki primerno duhovno dozori, žrtvuje za dobro svojih bratov in sester. Kozmični razvoj je proces transformacije duhovne substance v fizično in obratno; zdaj smo v fazi poduhovljenja fizične substance, ko se bo v materialnost zazrti človek spet vse bolj počutil kot duhovno bitje. Spust v materialnost je proces, ki se postopoma končuje.

Pogled na baziliko svetega Frančiška z vzhodne straniRazvojna pot človeka ima le dve alternativi: prva je, da se bomo vse močneje zavedali svoje duhovne narave in spiritualnosti dali mesto, ki ji pripada, kar pomeni, da bodo egoizem, materialnost in brezčutnost postajali vse šibkejši. Druga pa je, da bodo egoizem, materialnost in brezčutnost popolnoma pregazili duhovne vrednote in ustvarili svet sužnjev, ki mu bo vladala peščica povzpetnežev. V kakšnem svetu si predstavljate svojo prihodnost?

Assisi je edinstveno mesto na svetu, v katerem ob Frančiškovem grobu s posebno močjo začutimo njegovo sporočilo. Toda tisto, kar se v nas ob tem zgodi, se največkrat pokaže in odrazi v našem življenju šele čez čas. Morda šele čez tedne, mesece ali leta spoznamo, da nas je to notranje doživetje preusmerilo na srečnejša pota.

Zoran Železnikar, fotografije: Zoran Železnikar, Shutterstock in Profimedia