Zakaj ne bi božičnih drevesc izbirali po lastnemu značaju in jih krasili tako, kot nam je všeč, brez zadane formule?
Žalostni zaradi dejstva, da se med božičnim časom poseka in potem zavrže na tisoče smrečic, smo prosili našo kolumnistko, naj poišče boljše, ekološke rešitve. Verjeli smo, da je dovolj, da kupimo jelko, posajeno v posodi, a nas je spodbudila, da izberemo drevesce, ki odraža nas same, in obenem razmišljamo o naravnem ravnovesju.
Najlepše spomine ponavadi povezujemo s povsem preprostimi, vsakdanjimi trenutki. En od takšnih trenutkov je, ko se ob nedeljah vračam s svojega vrta, ko proti večeru utrujena od vrtnarskega dela gledam skozi okno avtomobila in se potopim v domišljijo in premišljevanje. Takrat se počutim sproščeno in lepo, zavedam se, da me stik z zemljo in rastlinami napolnil z energijo in da sem ves dan počela nekaj koristnega in dobrega. Morda prav zaradi takšnega občutka v teh trenutkih premišljujem drugače kot ponavadi.
Tako je bilo tudi neke povsem navadne zimske nedelje, ko sem na poti domov opazila rastlinjak, poln božičnih dreves, in se razžalostila. Spomnila so me, da se bliža božič, in s tem čas, ko bodo posekana, natovorjena na kamione in odpeljana na kakšno oddaljeno tržnico. Za njimi bo potem ostala le pusta zemlja, iz katere bodo štrleli štori, ki jih korenine ne bodo več mogle prehranjevati.
Žrtvovanje drevesa
Že dolgo nisem med tistimi, ki božični duh povezujejo z malce poganskim žrtvovanjem živega bitja, četudi gre le za drevesce. Za smreko, staro pet, deset ali petnajst let, lahko meni, da je 'le drevesce', le oseba, ki nikoli v življenju ni posadila ene same rastline in ne ve, koliko truda, nege in časa je potrebnih za njeno vzgojo.
Seveda alternativa obstaja že dolgo časa in veliko ljudi, ki premišljujejo kot jaz, kupuje izključno živa drevesca, posajena v posode. To je videti kot dobra odločitev, ker bo drevesce nadaljevalo svoje življenje tudi po praznikih in ko bo prišla pomlad, morda tudi v kakšnem vrtu. Najprej se nam zdi, da smo ekološko osveščeni in da delamo nekaj dobrega za naravo, ker sadimo drevo. Toda prav imamo le do trenutka, ko premislimo, koliko smrek lahko raste na povprečnem vrtu in ali je to vrsta, ki pristaja vsem podnebjem in vzdušjem. In v kaj naj bi se spremenili vrtovi, na katerih so do pred kratkim rasla jabolka in slive? Ja prav, bodo rekli nekateri, potem jih bomo posadili v gozd ...
Ohranitev narave
Zame je to čas, ko je treba reči stop. Po gozdu poljubno saditi vrste, ki ne pripadajo določeni gozdni skupnosti, ni le žalitev za gozdarsko stroko, temveč pod vprašaj postavlja tudi naše dojemanje narave, ker smo se prav zaradi dobrih plemenitih namenov sploh odločili kupiti sadiko božičnega drevesca in bi sami sebi nasprotovali, če bi to isto naravo tako banalizirali in sadili, kjer koli se nam ljubi.
Prav s takšnimi mislimi sem tiste zimske nedelje prišla domov in se odločila za nekaj, kar je najprej navdušilo mojo družino, potem pa tudi moje prijatelje. Namesto rezanih ali sajenih navadnih smrek sem se odločila za dolgo živeča pritlikava in počasi rastoča drevesa, ki lahko dolgo živijo v okrasnih posodah, celo na balkonu. Sklenila sem, da duh Božiča zame ne bo poslikan izključno s klasično obliko božičnega drevesca. Poleg tega se ljudje med seboj razlikujemo in je normalno, da tudi božično veselje doživljamo drugače. Zakaj potem ne bi tudi božičnih drevesc izbirali po lastnemu značaju in jih celo krasili tako, kot je všeč nam, brez vnaprej zadane formule?
Nekaj za vsakogar
Božič ima danes zame in za mojo družino povsem drug pomen. Še naprej kupujemo božična drevesca, toda nič več navadnih smrek. Mož je prvo leto izbral posebno vrsto smreke (Picea glauca conica) in jo postavil na štor stare vrbe na našem vrtu, kot v kakšno lastno majhno kapelico. Drugič je bila na vrsti hči in je izbrala libanonsko cedro (Cedrus libani), vihravo in neukrotljivo, kot je ona sama. Okrasila jo je le z nekaj kroglicami in njeno najljubšo igračo, postavljeno v pločevinasto vedro. To leto je izbira padla name. Naši zbirki se bo pridružilo povsem majhno pritlikavo drevesce, okrašeno z orehi in željo, naj bo naslednje leto takšno, kot je to, polno življenja in vedno zeleno. Za prijatelje bom šele videla, toda izbira bo vsekakor odvisna od njihovega značaja.
Če ste se zaradi prebranega odločili praznične trenutke izkoristiti z obnavljanjem vsega doživetega in seveda vsega želenega, združite ti dve sliki o sebi in se odpravite do najbližjega vrtnega centra. Tam vas čaka zanimivo drevesce, ki odraža vaš poseben karakter. Vesel božič!
Kornelija Benyovsky Šoštarić