V jugovzhodnem delu Azije, v nedotaknjeni naravi, daleč od turističnih množic, je en najbolj skritih kotičkov tega dela sveta – Laos. To je komunistična država, prežeta z budizmom, ki se je potrošništvo in globalizacija nista dotaknila. Tu lahko vsak potnik najde mir in spozna prave življenjske vrednote.
Prejšnja leta sem pogosto premišljeval o tem, da potrebujem premor od zahodnjaškega življenjskega sloga. Monotoni vsakdan in pospešen življenjski ritem mi nista puščala dovolj časa za delo na sebi; bil sem nezadovoljen in duhovno prazen. Zaželel sem si notranjega miru in drugačne življenjske filozofije ter dojel, da bom s potovanjem svojo željo morda uresničil. Po nekaj mesecih premišljevanja sem izbral deželo, v katero sem nato odpotoval.
V vogalu skritih dolin in nedotaknjene narave se skriva morda največja skrivnost jugovzhodne Azije – Laos, komunistična država, prežeta z budističnim duhom. Danes ima okoli 6,5 milijonov prebivalcev. Na severovzhodu meji z Burmo (ki je zdaj Mianmar) in Kitajsko, na vzhodu s Kambodžo in na zahodu s Tajsko. Laos je bil od 1893. do 1949. leta francoska kolonija. Vsi ti vplivi se nedvomno čutijo ter so ustvarili zelo edinstven preplet kultur, navad in religij. V Laosu sem našel mir, zatočišče pred turističnimi množicami in globalizacijo, iskreno in od potrošništva nedotaknjeno državo.
Ključ je preprostost
Po dvajseturnem poletu sem iz Zagreba prek Bangkoka prispel v Laos. Moj prvi stik s to državo je bilo Luang Prabang, mestece na severu, ki se je postavilo ob reko Mekong. V majhni in tihi uličici sem dobil prenočišče v gostinski hiši, iz katere se je odpiral pogled na Mekong in okolje, ki je bilo popolnoma mirno.
Takoj mi je bilo jasno, da je življenje v Laosu povsem drugačno od tistega, ki sem ga živel do takrat – ni dirk in trušča, vse je zelo enostavno. Zares me je presenetila odprtost in preprostost Laošanov – čeprav so zelo revni, so izjemno srečni in vedno želijo pomagati. Ključ je preprostost, sem spoznal že prvi dan. Veliko vlogo v njihovih življenjih igra duhovnost, kar se opazi na vsakem koraku.
Čarobna reka Mekong
Jutra so pozimi v Luang Prabangu nepričakovano mrzla, ker sonce vzide šele okoli desetih in zahaja že ob petih popoldne. Prvo jutro sem spoznal Belgijca Andrea, ki mi je povedal, da moram čez reko, če si želim videti resnični Laos. Neučakan sem takoj najel kolo. S pomočjo lokalnega ribiča, ki me je za majhno denarno nadomestilo s svojo ladjo prepeljal na drugo stran obale, sem se že nekaj ur pozneje vozil po prazni poti.
Na drugi strani Mekonga me je dočakalo popolno nasprotje mestu. Porasli hribi zapirajo pokrajino, bogata vegetacija raste na vseh straneh, prebivališč ni bilo nikjer na obzorju in le vsakih nekaj kilometrov sem srečal skupinice mladih menihov, ki so hodili proti templjem. To je resnični raj za vsakega ljubitelja kolesarjenja.
Po nekaj kilometrih izčrpavajoče vožnje (temperature so bile okoli 35° C) sem prečkal manjšo reko ter končno našel prvo vasico. Najprej sem zagledal sramežljive otroke med igro, medtem ko so starši pripravljali hrano, ki so jo nato prodali na mestnih tržnicah.
Popoldne sem preživel pri tipični laoški družini. Navdušila me njihova odprtost in želja, da delijo hrano, ki jim je sicer primanjkuje. Počutil sem se izjemno dobrodošel in pokusil sem eno od tradicionalnih laoških pojedin – larb, pikantno marinirano piščančje meso z meto in ingverjem, postreženo s prilogo lepljivega riža, ki se zajema z listi solate. Izjemno zanimiva kombinacija.
Laoška kuhinja je zelo zanimiva, saj je kombinacija skoraj vseh kuhinj jugovzhodne Azije. Koriander, galangal, limonina trava in meta so neizogibne sestavine laoških pojedin. Aromatične kombinacije teh začimb so zelo nenavadne in niso za brbončice vsakogar.
Barvitost nočne tržnice
Po tem prijetnem popoldnevu sem se izčrpan, a srečen vrnil v mesto nazaj čez reko. Obiskal sem Talat Meo, nočno tržnico, ki se razširja ob glavni ulici. Svilene rute in šali na tržnici ustvarjajo mozaik vseh barv in klici prodajalk naredijo prijetno vzdušje. Prodajajo ročno izdelane predmete in skulpture, tradicionalna laoška oblačila, dišeče palčke, čaje, začimbe, hrano – vse, od tropskega sadja do žuželk.
Prav tako me je presenetilo, koliko svile je na tej tržnici. Od lokalne prodajalke sem izvedel, da Laos proizvaja svilo že stoletja, a ne za globalne potrebe – njihova proizvodnja je majhna, vendar zadostna za potrebe lokalnega prebivalstva, ker svilo oblačijo le na budističnih slovesnostih.
Povedala mi je tudi zgodbo o proizvodnji svile. Vsak dan hodi z listjem krmiti ličinke sviloprejk in nekaj mesecev pozneje, ko se zabubijo, nabira njihove bube. Bube najprej kuha in jih potem odvija. Ena nitka, iz katere je narejena buba, je lahko dolga 300 metrov in za eno svileno ruto potrebuje okoli 100 bub.
Presenetilo me je tudi to, da v Laosu ne barantajo, za razliko od drugih azijskih držav, ki sem jih obiskal, v katerih skorajda ni drugačne kupčije.
Druženje s sloni
Drugi dan sem obiskal Tigertrail, kamp s 26 sloni in naravni rezervat 15 kilometrov severno od Luang Prabanga. Treking skozi ta rezervat je izjemna izkušnja. Bujna tropska vegetacija je povsod okoli in bistri, modri slapovi se prelivajo naokrog, kar je slika, ki pusti močan vtis.
Medtem ko sem opazoval slone, kako se svobodno sprehajajo po tej prelepi pokrajini, sem skoraj lahko čutil njihovo srečo, ker živijo v takšnih pogojih. Zares prelepa bitja. Laos je znan kot dežela milijonov slonov, vendar so vedno bolj ogroženi zaradi krivolova in uničevanja njihovih naravnih bivališč. Danes jih je ostalo le še 1600, od katerih jih 560 izrabljajo v lesni industriji za vlečenje dreves iz gozda. Takšni rezervati, ki slonom omogočajo nemoteno življenje, so zato nujno potrebni.
Tu sem ostal ves dan in pomagal zaposlenim, ki skrbijo za slone. Neverjetno je, kako izpolnjen sem se počutil med tem.
Legenda o zakladu
Ena od stvari, ki me je v Laosu navdušila, je bližina in dostopnost vsega. Obiskovalcu ni treba veliko iskati, da bi našel kraje, ki ustavljajo sapo. Proti večeru sem obiskal Phu Si, hrib, na katerega pelje 328 strmih stopnic, zaradi katerih vam uplahne pogum. Toda hitro sem pozabil napor, ker sem spotoma prišel do nekaj manjših templjev in na samem vrhu me je pričakala nagrada – nepopisno lep pogled na mesto, oblito s sončnim zahodom.
Na vrhu sem obiskal tudi That Chomsi, 24 metrov visok budistični tempelj, zgrajen leta 1804, ki je znan po lotosovih cvetovih, vklesanih v vsakega izmed štirih vogalov. Zanimiva je tudi legenda, da je bil v tem templju včasih vhod v samo središče Zemlje. S pomočjo kmetov je neki menih vstopil v to središče in našel velikanski zaklad, toda pohlepni kmetje so mu zaklad vzeli in ga živega zakopali. Menihu, oboroženem z božanskimi močmi, je uspelo priti ven in vzeti zaklad, tako da je premagal sedem stražarjev, ki so ga varovali. To je izvedel kralj Luang Prabanga ter kaznoval kmete, tako da so vsake tri ure morali bobnati, da bi ustavili nevarne zmaje, ki vznemirjajo in ogrožajo človeštvo.
Rituali bobnanja tudi v današnjih časih potekajo v templju. Med temi dnevi je tempelj zaprt za javnost in budisti prihajajo izkazovat svoje spoštovanje.
Še nekaj dni sem preživel med raziskovanjem tega mesta, uživajoč v naravi in ob prijaznih ljudeh, potem pa sem se z lokalnim avtobusom odpravil proti Vang Viengu, mestu 250 km južno od Luang Prabanga. Slaba infrastruktura cest, ki se je šele začela razvijati, je to pot naredila zelo naporno. Po dolgih osmih urah vožnje sem prispel povsem izčrpan. A splačalo se je.
Vang Vieng je izgubljena utopija, mesto, v katerem bo vsak lahko našel nekaj, kar ga zanima. Številni trekingi v nedotaknjeno naravo, poleti z baloni, zenovsko vzdušje v skritih, z bambusom izoliranih barih, laoška kuhinja na svojemu višku ...
Oaza miru med bambusom
Takoj po prihodu sem našel zelo ugodno prenočišče v samemu središču mesta in se začel potepati. Nekaj sto metrov od centra sem našel popolno mirno oazo – majhne bare, skrite v bambusovem gozdu. So na obali reke Nam Song in čez reko se pogled odpira na hribe, porasle z zelenjem. Končno sem našel svoj popolni mir.
Dneve sem preživljal v meditaciji in opazovanju narave. Takšne povezanosti z naravo nisem začutil nikoli prej. Občutki vedrine, ugodja in miru so prežemali moje telo.
Dnevi v tem mestu so res hitro minevali. Meščani so miroljubni in odprti in pozitivno vzdušje, ki prevladuje, me je spet navdušilo, kdo ve kolikokrat že, odkar sem bil v Laosu. Med sprehodi po mestu mi je bilo zelo všeč, da na vsakem vogalu lahko kupim sveže sokove iz sadja in kokosovega mleka – popolna in zdrava osvežitev za vročo laoško klimo.
Nekaj dni pozneje sem se odpravil proti zadnji postaji svojega potovanja – Vientianeu, glavnemu in največjemu mestu Laosa, ki je prav tako ob obali Mekonga. Mesto je nekdanja francoska kolonija, kar se čuti tudi med sprehodom, ko vam zadiši iz francoskih pekarn. Tega nikoli ne bi pričakoval, a najboljši rogljič v življenju sem pokusil prav v Laosu.
Mesto je precej bolj urbanizirano kot druga, ki sem jih obiskal v Laosu, arhitektura je neprimerljiva, toda v določeni meri je še naprej ohranilo svojega preprostega ruralnega duha. V to mesto sem prispel pozno popoldan, v njem sem se zadržal le za kratek čas zaradi slabega vremena in poleta v Kambodžo, kjer sem nadaljeval svojo pot.
Imel pa sem dovolj časa za obisk tržnice Talat Sao, ene izmed največjih v Laosu, kje me je spet navdušila z raznovrstnost in bogastvom ponudbe. V zraku so se mešale dišave čajev in začimb.
Duhovni učitelj
Preostanek popoldneva sem preživel v sproščenem pogovoru z budističnim menihom in izvedel sem zanimivosti o tej filozofiji. Govoril mi je, da budizem pomaga poiskati resnično naravo življenja in je bolj zasnovan na izkušnjah, kot na učenju ali predavanju.
Laošani prakticirajo t. i. theravada budizem, ki je pogosto, največkrat v ruralnih krajih, povezan z animizmom (verovanje, da imajo vsa živa bitja in stvari dušo) in verovanji v starodavne duhove. Prav zaradi budizma so Laošani postali znani kot prijazen, radosten, prijateljski in moder narod. Mir in duhovno izpolnjenost, ki tam vladata, čutim še danes.
Tudi nekaj mesecev po svojem potovanju v mislih rad potujem v tisto duhovno meko in prepričan sem, da se bom tja še vrnil.
Ante Žunec, fotografije: Ante Žunec, Shutterstock