Maroko je dežela nasprotij: med drugim je združil Arabce in Evropejce, Afriko in nomadske Berbere, deluje eksotično in tuje, vseeno pa se v njem ni težko znajti.
Le nekaj korakov skozi ta pisani, dinamični in hrupni svet, prepojen z omamnimi dišavami in arabsko govorico, in že sem bila popolnoma pod njegovim vplivom.
Čarobna mešanica vonjev in barv povsem neopazno preplavi popotnikova čustva, ki se tako brez težav prepusti doživetju magičnega Maroka.
Eksplozija barv 1001 noči
Pot v Marakeš zaznamuje rdeča pokrajina, posuta s kaktusi in z grčastimi arganovimi drevesi, po katerih z neverjetno spretnostjo plezajo suhljate in žilave koze, ki poskušajo doseči listje v drevesnih krošnjah.
Skozi okno vlaka sem spremljala prostrano suho in prašno rdečkasto pokrajino, katere intenzivne naravne barve je še poudarjalo turkizno modro nebo. Počepnila sem in brez besed začela fotografirati utrinke narave, ki so se nizali pred mojimi očmi. Pri tem mi je družbo delal razkuštrani in nasmejani mladenič, ki je sedel nasproti mene in ki ga je moje navdušenje več kot očitno zabavalo.
Pisan in topel Marakeš je pravo afriško mesto. V njem je čutiti rezek puščavski zrak in neizprosno divjino, značilno za Afriko, obenem pa ga zaznamuje težavna preteklost, ki so jo pisale množice sužnjev, s katerimi so pred davnimi časi trgovali beli trgovci in za seboj v mestu puščali zlatnike.
Nič čudnega, da Marakeš predstavlja Afriko v njeni bedi, ki so jo zaznamovali trpinčeni sužnji, in v njenem blišču, ki se zrcali v zlatu in bogastvu, ki je bilo posledica trgovanja s sužnji.
V mesto sem prišla popolnoma nepripravljena in brez hotelske rezervacije. Hotela sem se nastaniti v enem od starih riadov. Z besedo riad domačini poimenujejo stare hiše, v katerih so pred davnimi časi živele velike arabske družine in o katerih govorijo stare maroške pravljice.
Te po navadi opisujejo množice otrok, ki sedijo v zaprtih rajskih vrtovih, od zunanjega sveta ločenih z visokimi zidovi, in s svojimi materami, babicami in tetami čakajo, da se moški vrnejo domov in jim povedo, kaj vse se je danes dogajalo v hrupni medini.
Te čudovite hiše, iz katerih včasih ni bilo izhoda, prav tako pa ni bilo mogoče pokukati v njihovo notranjost, so danes izredno očarljive in romantične gostilnice, v katerih se obiskovalec počuti, kot da je vstopil v pravljični svet 1001 Šeherezadine zgodbe.
Po dolgem iskanju primernega riada sem se nazadnje znašla na notranjem dvorišču, ki ga je krasilo veliko mandljevo drevo, pod njegovo senco pa so sedele tri deklice z globokimi rjavimi očmi. Pravkar so iz velikih posod prelivale olje iz sandalovine v manjše glinaste vrče, ko so me zagledale, pa so me takoj odpeljale na kraj, za katerega sem vedela, da bo vsaj za nekaj dni postal moj dom.
Prikupno dvorišče je, tako kot se za riad spodobi, obdajal visok zid, sredi dvorišča pa je stal vodnjak, obsijan s soncem. Na robu vodnjaka sta se sončnim žarkom lenobno nastavljali mački, sem in tja pa so se tam znašle tudi ptice. Izredno očarljiva tla so bila polna okraskov in arabesk, ki so prekrivale celotno dvorišče.
Pogled navzgor je razkrival, da je dvorišče obkroženo z majhnimi terasami, na katere vodijo posamezne sobe, zastrte z ličnimi svilenimi zavesami. Ko se popotnik nazadnje uleže v posteljo z baldahinom in pogleda v sinje modro nebo (takšne hiše nimajo strehe), se počuti, kot da se je znašel sredi pravljice, ki ji ni videti konca …
Živahni glavni trg
Tisti, ki so nekoč živeli v takšnih hišah, so se najraje mudili na terasah na vrhu riada, saj so z njih lahko brezskrbno opazovali dogajanje za zidovi starega mesta in se vsaj deloma počutili, kot da mu pripadajo.
Pogled privlači predvsem zakajeni in pisani trg, ki predstavlja srce Marakeša, na katerega se stekajo prav vse mestne ulice; te v popotniku zbujajo željo, da bi takoj odhitel v središče kaotičnega dogajanja na trgu in se predal tamkajšnjemu vzdušju.
Trg Jemaa el-Fnaa je v preteklosti veljal za prestolnico trgovcev iz južnega Maroka in gorovja Atlas, dandanes pa se je spremenil v neskončni oder uličnih godcev, pripovedovalcev, vedeževalcev, krotiteljev kač, fakirjev in risarjev s kano.
Predstava, ki se odvija na njem, je namenjena predvsem domačinom, saj trg predstavlja glavno mesto njihovega druženja. Posebno doživetje je tradicionalna skupna večerja na trgu, kjer v pičlih nekaj urah postavijo na stotine stojnic, obloženih s sestavinami, s katerimi kuharji vneto pripravljajo različne vrste okusnih maroških poslastic, ob katerih se tudi turistom pocedijo sline.
Omamne dišave začinjene hrane so tudi mene popolnoma očarale, tako da sem bila pripravljena poskusiti vse, kar je bilo na stojnicah, pa čeprav bi v drugačnih okoliščinah trikrat premislila, ali je res varno jesti na takšnih mestih. Toda za takšno pustolovščino je bilo vredno tvegati.
Cvetje, preproge, nakit in copati
Ko pomislite na Maroko, najbrž najprej pomislite na mesto Fes in njegovo medino, enega od svetovnih kulturnih spomenikov pod Unescovo zaščito. Ne glede na to, koliko medin ste že videli in bili navdušeni nad njihovim vzdušjem, vas bo tista v Fesu popolnoma prevzela.
Med njenimi visokimi zidovi, v tipično tradicionalnem severnoafriškem vzdušju, se boste počutili, kot da ste pravkar vstopili v preteklost, ki se uspešno in učinkovito prepleta s sedanjostjo.
V živahnih ozkih ulicah popotnikov pogled ves čas bega od enega prizora do drugega, zato je skoraj nemogoče najti določen smiselni red, ki bi vam pomagal, da bi si zapomnili svojo pot in se ne bi izgubili.
Košare, polne posušenih jasminovih popkov, ko se utrujeni in omamljeni od živahnega direndaja nazadnje usedete na zloščen pločnik v neznani ulici in pomerite slavne maroške copate, pa se zaveste, da ste se izgubili. Seveda tudi za to obstaja rešitev.
En sam zmeden in prestrašen pogled turista je dovolj, da se ob njem nenadoma znajdejo trije prostovoljci, ki bi vam rade volje šli za vodiča. V nekaj minutah in za nekaj evrov vam bodo povedali nekaj zanimivosti iz preteklosti bazarja in vas pospremili do mesta, kjer ste začeli svoje pestro raziskovanje medine.
Medina v Fesu je podobna živemu muzeju starih poklicev keramičarjev, kožarjev, čevljarjev, krojačev in kovačev. V njenih ozkih ulicah se boste zaman poskušali izogniti natovorjenim oslom, ki nosijo bale živalskih kož in šopke sveže mete, potem pa boste prilepljeni ob zid opazovali mimohod konjev, ki klecajo pod bremenom težkih zabojev steklenic kokakole.
V Fesu je vse podrejeno tradiciji, na kar so domačini zelo ponosni. Tradicionalno barvanje usnja v kamnitih bazenih, ki skupaj tvorijo pisano morje barv, je prizor, ki ga lahko vidite le še tam.
Fes je kulturno-zgodovinsko središče Maroka, v njegovih šolah in medresah (šolah, ki delujejo v sklopu džamij) pa se domačini trudijo svoje potomce poučiti in navdušiti za vse posebnosti njihove tradicije.
Iz Maroka boste odnesli množico vtisov; nekateri bodo romantični, drugi šokantni, vsekakor pa boste komaj čakali, da svojim najbližjim zaupate zgodbe, pomešane s puščavskim peskom Sahare, soljo Atlantskega oceana, z orientalskimi začimbami ter s hrupom in z gnečo tamkajšnjih medin in bazarjev.
Kopanje v aromah Orienta
Zanimiva navada, ki se je obdržala v Maroku, je tudi kopanje v skupinskih kopališčih.
Kopanje v hamamu se močno razlikuje od načel evropske kulture, saj za Evropejce kopanje po navadi pomeni predvsem osebno in intimno dejanje.
Zdaj pa si predstavljajte, kakšno presenečenje je po večurni hoji in pod vtisom celodnevnih doživetij vstopiti v enega od vročih in s paro napolnjenih hamamov, v katerem vas pričakajo dekleta v svilenih turških hlačah, ki vam takoj začnejo nuditi nepozabno kopanje v aromah Orienta.
Najprej vam lase umijejo z jasminovimi lističi in s popki vrtnic, telo pa namažejo s kano. Kano potem sperejo z oljem iz sandalovine, masaža z glino pa zmehča vašo kožo, prebudi vaše čute in vas popolnoma sprosti. O zadregi ni več ne duha ne sluha, vseeno pa si ne morete kaj, da ne bi bili vsaj malce zmedeni, glede na to, da ste prvič v življenju okusili družabno kopel brez primere.
Zapeljive puščavske slaščice
Orientalska čarovnija, ki se skriva v slaščicah, kot so mandolati, kadaifi, kolači s cimetom in medom ter s sladkorjem praženi mandlji, bo začarala prav vsakega obiskovalca Maroka.
Okušanje raznih vrst slaščic je ne le izredno okusno, temveč tudi zabavno, saj nikoli ne veš, kakšni okusi bodo prevzeli tvoje brbončice. Seveda je obremenjenost s kilogrami pri tem popolnoma odveč.
Morda se boste še lahko izognili kakšni stojnici s pristnimi maroškimi dobrotami, težko pa se boste uprli palmovi vejici, na kateri se bodo šopirili sveži in sočni dateljni, ob katerih se vam bodo hitro pocedile sline.
Težko se boste uprli tudi drugim začinjenim puščavskim poslasticam, predvsem eksotičnim mešanicam kuskusa, zelenjave in jagnjetine, ki jih je treba obvezno zaliti z maroškim čajem.
Tako kot so Maročani ponosni na svojo pestro kulinariko, vam bodo radi ponudili tudi svojo tradicionalno pijačo, ki jo v šali imenujejo tudi maroški viski. Gre za zeleni čaj, pomešan z listi dišeče in sveže mete ter obogaten z obilnimi količinami sladkorja.
Seveda vam bodo čaj ponujali na vsakem koraku, v nobenem primeru pa ga ne smete zavrniti, saj ne boste mogli pozabiti užaljenega izraza domačina, ki ga bo vaša zavrnitev močno prizadela.
Besedilo in fotografije: Nasja Veljković