Vsak, ki je kdaj obiskal Indijo, je zagotovo imel bližnje srečanje s svetimi kravami. Povsod so: vstopajo v lokale in restavracije, na cesti se zaradi njih ustavi promet, celo na peščenih plažah se sončijo kar skupaj s turisti.
Toda krava je na prvem mestu okvir vedskega življenja, saj naj bi skrb zanje spodbujala spokojno življenje in prinašala notranji mir. Mnogi zahodnjaki, ki so kdaj obiskali Indijo, vključno z mano, vam bodo povedali, da so doživeli pravi kulturni šok. Predvsem tisti, ki so se v Indijo podali iskati duhovnost in notranji mir.
Kako naj se človek umiri v tako kaotičnem kraju? Takoj ko zapustijo visoke zidove ašrama, urbani romarji padejo v hipnotični vrtinec prašnih ulic, prebrisanih trgovcev, številnih beračev in divjega prometa. In nato sredi vsega tega kaosa zagledajo … kravo. Stoji tam, ‘parkirana’ med dve rikši in enega motorista, vozniki pa vztrajno trobijo in si izmenjujejo grde poglede. Čeprav so tik ob njenih ušesih, se krava sploh ne zmeni zanje. Z repom maha v ritmu manometra, s spodnjo čeljustjo enakomerno prežvekuje … levo … desno … in gleda z globokimi, temnimi očmi, v katerih se zrcali tudi moj zmedeni obraz. Se mi je pravkar nasmejala? Zagotovo si misli: »Glej ga, še en bledoličnik, ki bulji v kravo kot tele v nova vrata.«
Zatočišče za krave
Krava sredi indijskih ulic v resnici sploh ni nič nenavadnega. Samo v Delhiju, mestu s 13 milijoni prebivalcev, naokrog tava več kot štirideset tisoč krav. Svetih krav. Krav, zaradi katerih se, ko se sredi belega dne odločijo, da bi malo počile kar na ulici, ustavi promet. Krav, ki v teku pod seboj teptajo stojnice, kolesa in vse drugo, kar jim pride pod kopita in rogove. Krav, ki brskajo po smeteh, blokirajo ceste ter sem in tja ranijo kakšnega mimoidočega, a jih vseeno še naprej neizmerno spoštujejo.
Če bi namerno ranili kravo ali se do nje grdo obnašali, bi lahko pristali v zaporu. Mestne oblasti se še kako dobro zavedajo, da niso krave krive, da mesta preraščajo svoje okvirje, da se zelene površine spreminjajo v nebotičnike in da je komunalna ureditev slaba ali celo neobstoječa. Zaradi tega so oblasti v Delhiju zagnale projekt, v katerem okrog 100 uslužbencev krave premešča iz mesta, v naravo, kjer bodo imele boljše življenjske razmere. Čeprav vse to počnejo v dobro krav, se rešitev ni izkazala za idealno. Izseljene krave se pogosto vračajo, nevajene hrane, ki ne prihaja iz vrečk za smeti. Siromašne mestne družine so zaradi odhoda krav, ki so jim dajale mleko, na slabšem. Projekt premeščanja krav torej ni popoln, je pa za zdaj edino sistematično reševanje problema prenasičenosti mest z njimi.
Nekatere od deložiranih krav imajo srečo, da končajo v zatočiščih, kakršno je Care For Cows v Vrindavanu. To je v vedski kulturi sveto mesto, saj naj bi se tam pred kakšnimi pet tisoč leti v podobi dečka, ki so ga občudovala vsa živa bitja, pojavil sam Krišna. Dve izmed njegovih svetih imen sta bili Gopala, kar pomeni tisti, ki skrbi za krave, in Govinda oziroma tisti, ki krave osrečuje.
Krišna je ljubezen do krav prenesel na vse svoje privržence. Skrb za krave predstavlja ogrodje vedskega življenja, saj ta skrb popelje um v stanje miru. H kravi se pristopi previdno in se jo molze nežno in počasi. Vsa dela, povezana s kravami, potekajo rutinsko vsak dan, zaradi česar je ritem življenja spokojen. Njena pomirjajoča energija tako prehaja na človeka.
Krava je mati hranilka, izvor mleka in žival, ki simbolizira guno vrline in dobrote. Guna je življenjska vrlina, poleg dobrote pa sta guni še dve: guna strasti, ki jo simbolizira lev, in guna nevednosti, ki jo simbolizira opica. Za razliko od opic, ki so igrive in bahaške male kradljivke, krave tudi v hektičnih mestnih razmerah ostajajo pri svoji dobroti: mirne so, premikajo se počasi in odmerjeno. Toda mestne krave znajo biti, za razliko od vaških krav, ki prav sevajo materinsko energijo, do človeka nezaupljive.
Največja krava, kar sem jih kdaj videl
Yamuno sem spoznal povsem po naključju. Kot pravi zahodnjaški romar sem se, v iskanju miru in duhovnega navdiha, potepal po ulicah Vrindavana. Blatne in s smetmi nastlane vrindavanske ulice nikakor niso dosegale mojih iluzornih pričakovanj o zelenih indijskih vrtovih, po katerih se je sprehajal celo sam bog Krišna. Toda če dvigneš glavo in se zazreš v obraze ljudi, ki tam živijo, na lepem vse dobi smisel. Njihova življenja se ne vrtijo okrog revščine, umazanije ali denarja, temveč okrog Boga. Oni živijo tako, da zadovoljijo Boga, in zato so, čeprav se to včasih zdi prav iracionalno, srečni.
Med srečnimi Indijci sem spoznal tudi belega puščavnika. Dolgo sva se pogovarjala o Vedah, veri in Bogu. Morda sem mu šel s svojimi vprašanji že malo na živce, pa mi je rekel: »Pridi jutri, odpeljal te bom na poseben kraj.« Naslednji dan nisva šla po običajnih razglednih vrindavandskih poteh. Potka se mi je zdela kot nekakšna javna skrivnost: lahko dostopna, a je po njej hodilo zelo malo ljudi.
Ravna, dolga in ozka pot, obdana z zidovi, me je, kot nekakšen prehod v drugi svet, pripeljala do tistega, kar sem iskal. Rajski vrt! Vse je zeleno in polno življenja: drevesa, ki mamijo s svojo senco, s cvetjem okrašeni zidovi, travnate aleje in … krave! Krave z okrašenimi rogovi, med njimi pa največja krava, kar sem jih kdaj videl. Povedali so mi, da so ji dali ime Yamuna, po reki, ki z življenjem napaja Vrindavan in okolico.
Krava Yamuna je bila zastrašujoče velika. Izvedel sem, da je to avtohtono vrindavansko govedo. Kar stal sem tam in se čudil. Še nikoli nisem bil iz oči v oči s tako mogočno živaljo. Yamuna me je gledala in prikupno spuščala glavo. Malce v strahu sem se ji približal in roko položil na njena pleča. Stegnila je vrat, kot bi mi hotela povedati: »V redu je, ne jem ljudi.« Pobožal sem jo in bilo ji je všeč.
Ni minilo več kot nekaj trenutkov, ko sem jo z obema rokama že objemal okoli vratu. Objemal sem ogromno kravo, ona pa se mi je prilizovala kot kakšen kužek: lizala me je s hrapavim jezikom in nežno mukala. Bližina s to veliko, na prvi pogled zastrašujočo živaljo, je bila povsem materinska, pri čemer je bila ona skrbna mati, jaz pa izgubljeno tele. Toplina pod Yamuninim vratom je bila najlepša dobrodošlica v deželi, v kateri so vsi dobrodošli, in vsak moj dvom o tem, ali je res sveta žival, se je v trenutku razblinil.
Rojstvo novega življenja
Spoštovanje krav ima v vedski kulturi korenine tako v veri kot v praktičnosti. Kravje govno uporabljajo za kurivo in kot gradbeni material. Iz mešanice govna in slame gradijo hiše, ki so tako odlično izolirane proti vročini. V večernih urah, ko temperature padejo, govno postane odlično kurivo, še posebno dobrodošlo na predelih, kjer ni dreves. V ajurvedski medicini kot zdravilo uporabljajo celo kravji urin. Krava je torej vir vsega razen mesa. Ni treba posebej izpostaviti, kako zelo je njihov odnos do goveda drugačen od zahodnjaškega odnosa.
Kravje mleko je v vedski prehrani, ki je v osnovi vegetarijanska, temeljni vir beljakovin in maščob. Iz mleka vešče indijske gospodinje delajo jogurt in osvežilne napitke, kot je lasi (jogurt, sladkor in voda) ali slani dahi (jogurt, sol, začimbe). Iz mleka pripravljajo sir panir, ki ga pečejo, sušijo ali vmesijo v slaščice. Zadnji, a najpomembnejši proizvod iz mleka, pa je maslo ali ghee. Ghee je prečiščeno surovo maslo, ki ga dolgo časa kuhajo na počasnem ognju, vse dokler iz njega ne izparijo vsa voda in vse nečistoče. Na koncu ostane le še zlatorumena dišeča tekočina (diši po cvetju!), ki jo, ohlajeno in strjeno, hranijo v steklenkah. Na gheeju pripravljajo hrano, uporabljajo pa ga tudi v ritualne namene.
Da bi Bogu in drugim višjim bitjem, ki upravljajo z naravnimi silami, izkazali svojo hvaležnost, verniki v domove in hrame prinašajo žgalne daritve: v ogenj mečejo žita in ga zalivajo z gheejem. Tako se zaokroži ciklus vedskega življenja: Bogu darujejo ghee, Bog da v zameno dež, zaradi dežja raste trava, krave jedo travo, krave dajejo mleko, ki ga ljudje pijejo in iz njega delajo ghee.
Poleg manjših družinskih praznovanj so tudi velika slavja v čast kravam. Najpomembnejša med njimi sta Gopa Ashtami in Go Puja. Prvi zaznamuje dan, ko je Krišna prvič popeljal krave na pašo in je tako iz dečka postal moški. To je svojevrsten iniciacijski praznik za dečke, s katerim zaznamujejo prehod iz enega obdobja v drugo. Go Puja je praznik v znak hvaležnosti kravam, ki ga zaznamujejo s prinašanjem darov.
Za oba praznika krave okrasijo s cvetnimi venci, rogove jim obarvajo s kurkumo in vse skupaj je videti zelo pisano in veselo. Paradoks je, da imajo na videz revni Indijci veliko razlogov za slavje. Čeprav imajo malo, so to pripravljeni deliti z vsemi, zato se boste povsod počutili dobrodošli. Slavje pa ni rezervirano samo za praznike, ki jih ni malo, temveč tudi za navadne dni, v katerih se zgodi nekaj posebnega. Na primer, če pride gost z Zahoda. Ali če krava skoti. Ali pa se oboje zgodi na isti dan.
Moj obisk zatočišča za krave Care For Cows je bil zaradi spletov okoliščin še ena popolna izkušnja. Takoj ko sem prišel, sem vedel, da se nekaj dogaja. Prostovoljci so bili povsod in krave so vznemirjeno dvigale glave. Kmalu sem izvedel. Zagledal sem vlažno in zaspano tele, ki se je prvič poskušalo postaviti na svoje šibke nožice. Na svet je prišel komaj kakšno minuto prej in bil je prvorojenec krave Rangini. Njegova mama je bila v svoji novi vlogi še precej zmedena, a je telička vztrajno lizala in mu skušala pomagati, da bi vstal.
Navdušen nad tem prizorom rojstva novega življenja, ki se je odvijalo pred mojimi očmi, sem segel po fotoaparat in začel slikati. Še sam ne vem, koliko fotografij sem naredil, a tele se je v vlogi modela zelo dobro znašlo. Pravi malo pozer! Teliček je na majavih nogah kmalu postal lačen in se je podal proti vimenu, a je ves trušč, ki smo ga povzročali, prestrašil mamo kravo. Vztrajno ga je odganjala in mu ni hotela dati njegovega prvega obroka, zato smo jo na koncu morali privezati, da ne bi nebogljenega telička nehote ranila.
Dolgonogega mladička sem, nahranjenega in zaspanega, končno dobil v roke tudi jaz. Kaj tako mehkega ne obstaja, kot bi rekli Indijci, v nobenem od treh svetov. Od teh velikih oči, ki so milo mežikale, se skoraj nisem mogel ločiti. Vodjo zatočišča sem vprašal, ali bi lahko doniral nekaj denarja za njegovo oskrbo. V zahvalo so mi dovolili, da mu dam ime.
Poimenoval sem ga Balaram (v sanskritu je bal duhovna moč, rama pa izvor zadovoljstva) po Krišnovem bratu, ki ga je vsak dan spremljal na pašo. Balarama sem obiskoval, vse dokler nisem odšel iz Vrindavana. Prinašal sem mu darove – sadje in drugo hrano – a takrat še ni jedel drugega kot mleko, zato sem mu začel nositi cvetje, kar mu je bilo še posebno všeč. Okrašen s cvetnimi venci se je ponosno šopiril pred drugimi kravami. Toda prišel je čas odhoda in slovo od Balarama je bilo težko, tako kot slovo od Indije. Kljub temu sem se tako od Balarama kot od Indije poslovil popolnoma miren in hvaležen, ker sem, ob druženju s kravami, oplemenitil svoje skromno življenje.
TEKST Željana Mičić, Filip čargonja FOTO Filip Čargonja
Oglejte si tudi:
Iz Indije: Prizor iz Bangaloreja
Iz Indije: Fragmenti iz Agre
Iz Indije: Na obali reke Ganges
Iz Indije: Pav, ki je razumel mene, jaz pa njega ne
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
