Ne glede na to, ali se ukvarjate z glasbo, s kuhanjem ali plesom, je včasih pomembno, da znate pozabiti na vsa naučena pravila in se prepustite čarobnosti otroške spontanosti.
Medtem ko graciozno izbira med klavirskimi tipkami, pianist Ignacio Saraga v nobenem trenutku ne ve, kaj prinaša naslednja sekunda, kaj šele minuta. Oči ima zaprte, roke same drsijo po belih in črnih tipkah.
Saraga pred seboj nima not in ne igra melodije, ki bi se jo naučil na pamet. Iz diha v dih, iz trenutka v trenutek melodija prihaja samodejno in je sveža, originalna, neponovljiva.
V enem trenutku je kot žuborenje potoka, v drugem kot pomladansko žvrgolenje ptic, na trenutke pa spominja na neobrzdano otroško igro. Preliva se z enega konca klaviature na drugega, iz piana v mezzoforte in nazaj v pianissimo.
Če Saraga poprosite, naj ponovi, kar je pravkar odigral, tega najbrž ne bo mogel narediti. Vsaka odigrana nota je bila namreč improvizirana.
Po svoji poti
Lahkotnost, s kakršno Saraga izbira tipke, je nedvomno rezultat mnogih ur vaje. Vendar je tisto, po čemer se ta glasbenik razlikuje od večine drugih, njegov odnos do not.
“Not ne maram že od prvega dne,” pravi ta 44-letnik. “Takoj ko sem videl note, sem začutil potrebo po transponiranju, po spreminjanju dura v mol … Imel sem potrebo po ustvarjanju nečesa novega, po razvijanju lastnih zamisli. Že od prvega dne me je gnala želja po improvizaciji.”
Saraga je svojo umetniško kariero tako kot mnogi glasbeniki začel že zelo zgodaj: prvih zasebnih ur klavirja je bil deležen pri osmih letih. Še pred koncem srednje šole se je prijavil na sprejemni izpit za glasbeno akademijo in bil kljub veliki konkurenci sprejet.
Na jesen naj bi vpisal smer profesorja glasbe, zatem pa še dirigiranje. Po koncu naj bi se podal na karierno pot solista, vendar se je v njem nekaj prelomilo. Odločil se je, da noče iti po ustaljeni poti in življenja posvetiti reproduciranju kompozicij drugih.
Podal se je na svojo pot: “Zavrgel sem note in izobraževalni glasbeni proces in sem začel prek improvizacije, prek nepredvidljivosti odkrivati samega sebe.” Na tej poti se je srečal s sproščanjem, z meditacijo, intuicijo in z večnim vprašanjem: iz česa pravzaprav izvirajo melodije, za katere se mu včasih zdi, da prek improvizacije kar same privrejo skozi njegove prste?
Danes se Saraga preživlja kot prevajalec, vendar v delodajalcu vidi sponzorja svojih umetniških stvaritev. Glasba je tisto, za kar v resnici živi. Čeprav ima tudi družino, mu uspe vsak dan vaditi. Na koncertih nikoli nima ne not ne vnaprejšnje ideje o tem, kaj bo zaigral.
“Zamisli iz mene privrejo same od sebe, da se včasih kar ne morem ustaviti, saj ena harmonija prehaja v drugo,” Saraga opiše, kako vse to poteka v praksi.
“V določenem trenutku človek samega sebe vpraša, kako mu je to uspelo. Ta trenutek se zgodi, ko ti uspe izprazniti misli, pozabiti na harmonijo in nase, ko se prepustiš nekemu toku … Ko se ta tok zgodi, se zbudiš in spoznaš: to ni bilo moje. Začutiš trenutek, ko se je zgodila ta vzvišena intuicija.”
Spontanost nekoč in danes
Čeprav je danes prisotna le v nekaterih glasbenih slogih, kot je na primer džez, je improvizacija pravzaprav najbolj naravno in najbolj razširjeno ustvarjanje glasbe. Kot v svoji knjigi Free Play: Improvisation in Life and Art (Svobodna igra: improvizacija v življenju in umetnosti) piše violinist-improvizator Stephen Nachmanovitch, je bila improvizacija vse do prejšnjega stoletja pomemben del glasbene tradicije Zahoda.
Leonardo da Vinci je bil eden od velikih pionirjev improvizacije na violi in je s svojimi prijatelji prirejal cele opere, v katerih sta poezija in glasba nastajali spontano, pred občinstvom.
V baročni glasbi je umetnost igranja glasbil s tipkami po danih številkah spominjala na današnjo džezovsko improvizacijo na dane teme, motive in zaporedje akordov.
Zanimivo je, da so bili tudi veliki skladatelji v baroku in klasiki, kot so Bach, Mozart in Beethoven, sprva poznani kot svobodni, vešči in ustvarjalni improvizatorji. Ker takrat zvoka niso mogli posneti, so morali biti, če so hoteli svojo glasbo zapisati, enako vešči s peresom kot z glasbilom.
S peresom in z notnim papirjem je bil morda najbolj vešč Mozart. Note je pisal z enako hitrostjo, kot so iz njega vrele zamisli. Tako je lahko spisal cele skladbe, ne da bi prečrtal eno samo noto.
Nastanek formalnih koncertnih dvoran v 19. stoletju je postopoma pripeljal do konca improviziranja na klasičnih koncertih. “Industrijska doba je prinesla pretirani poudarek na specializaciji in profesionalizmu na vseh področjih življenja,” v svoji knjigi piše Nachmanovitch.
“Večina glasbenikov se je omejila na igranje po notah, ki jih je napisala peščica skladateljev … Vstopili smo v obdobje, v katerem je občinstvo začelo verjeti, da je edini dober skladatelj mrtev skladatelj.”
Improvizacija je v glasbi spet zaživela na začetku prejšnjega stoletja, predvsem pri džezu. Po tem se je užitek spontane improvizacije začel vračati tudi v druge glasbene tradicije, med drugim v indijsko glasbo. Razcvetela se je tudi v drugih oblikah umetnosti, na primer v gledališču in plesu, kjer danes ni več zgolj nekaj obstranskega, temveč so improvizirane cele izvedbe.
Tudi vizualna umetnost ima svojo tradicijo improvizacije oziroma ‘avtomatizma’: slikarji, kot sta Joan Miro in Wassily Kandinsky, so k platnu pristopili brez vnaprej domišljene teme, barve so same ustvarjale oblike.
V iskanju izvora
A kaj pravzaprav je improvizacija in kako se te spretnosti lahko naučimo?
Nachmanovich na to vprašanje odgovarja: “Edina rešitev je, da si zastavimo neko drugo vprašanje: kaj nam preprečuje improvizacijo?
Spontano ustvarjanje prihaja iz naše najgloblje notranjosti in predstavlja naš najgloblji jaz. Tisto, kar imamo izraziti, je že v nas, to smo mi, zato ustvarjalnost ni iskanje načina, da prikličemo neko umetniško delo, temveč odstranjevanje ovir, ki blokirajo njen naravni tok.”
Nachmanovitch nadaljuje, da je improvizacija tudi tok naše zavesti, reka naših spominov, improvizacija so delčki melodij, čustva, vonjave, jeza, stare ljubezni, sanje. Vendar slutimo še nekaj drugega, kar je onkraj naše osebnosti, nekaj iz izvora, ki je hkrati zelo star in zelo nov …
Lahko izbiramo, ali se bomo s tem izvorom povezali ali ne. Lahko začutimo, kako smo tudi brez lastne volje odprti zanj ali od njega odrezani. Vendar je ta izvor vedno prisoten.”
Duhovne tradicije po svetu so temu skrivnostnemu izvoru, tej energiji, nadele različna imena: starodavni Kitajci so ji rekli chi, Indijci kundalini in prana, v Polineziji ta energija nosi ime mana, v Franciji pa élan vital.
“To energijo lahko z vajo in disciplino obogatimo,” pravi Nachmanovitch, “lahko pa jo zaradi zanemarjanja in strahu popolnoma zablokiramo … Čeprav teče skozi nas, je nimamo v lasti. Zdi se, da je ta energija glavni dejavnik v umetnosti, pri zdravljenju in v religiji.”
Kako naj torej med ustvarjanjem stopimo v stik s to energijo? Po besedah umetnikov je eden temeljnih pogojev, da pozabimo nase, da se popolnoma prepustimo trenutku in tistemu, kar počnemo.
Verjetno ste že imeli kdaj priložnost opazovati, kako otroci pozabijo na vse, ko se prepustijo spontani, ustvarjalni igri in odkrivajo svet. Ali pa ste doživeli trenutek, v katerem ste se tako vživeli v svoje početje, naj je bilo to pisanje poezije ali okopavanje vrta, da ste pozabili na čas, na hrup okrog sebe, na vse motnje. Postali ste eno s tistim, kar ste počeli.
To bivanje v trenutku, ta meditativni element je tisto, k čemur umetniki težijo med improvizacijo. Ko Saraga igra, zapre oči, se prepusti svojemu dihanju in se poskuša znebiti vseh misli. “To se ne zgodi ravno vsakokrat, ko se človek usede za klavir,” razlaga.
“So trenutki, ko do tega preprosto ne moreš. To, da prideš do absolutne pomiritve znotraj sebe, je vseživljenjski trud …Prek avtosugestije si rečeš, da zdaj ne boš razmišljal o ničimer drugem, vendar je prav to tisti najtežji del, na kateremu delam že leta: kako ne dovoliti mislim, da bi šle v neko drugo smer.”
Ivona Lerman, fotografije: Sandra Vitaljić