Šrilanka: V iskanju izgubljene duhovnosti

Skriti dragulj Indijskega oceana je dom budizma in kraj, kjer je naš reporter spet našel izgubljeni smisel. Naravne lepote, spektakularni templji, gostoljubni menihi in bogata zgodovina so kot ustvarjeni za prebujanje avanturista v vsakem izmed nas.

18. 8. 2012

V času materialnega izobilja in popolne izgube duhovnosti sem ugotovil, da se počutim praznega. Ker sem odraščal v liberalni katoliški družini, je duhovnost že od malih nog v mojem življenju igrala veliko vlogo. Prav zato, ker mi vere niso vsiljevali, me je ta skrivnost privlačila že v otroštvu.

Ker nikoli nisem dobil odgovorov na vrsto svojih vprašanj, sem se lepega dne odločil, da bom odšel nekam, kjer bom, vsaj tako sem upal, končno le našel odgovore. Od kopice destinacij sem izbral Šrilanko. Potovanje v to meko budizma je popolnoma spremenilo moje življenje.

Moj prvi stik s Šrilanko je bil Kolombo, glavno mesto, ki hkrati predstavljam središče kapitala in največje pristanišče na svetu.

Mesto je mešanica modernistične arhitekture, angleških kolonialnih zgradb in antičnih ruševin. Natrpane ulice in mestni živ žav pričajo o tem, da gre za svetovno metropolo. V njej živijo urbani in poslovni ljudje.

V glavnem mestu se nisem prav dolgo zadržal, čeprav je bilo zame nekakšna baza, v katero sem se večkrat vrnil. Po vročinskem šoku, ki sem ga doživel tam, sem se odločil podati v gorske predele otoka, da bi se postopoma privadil novim klimatskim razmeram. Takoj zjutraj sem poiskal krajevni avtobus, s katerim sem se 11 ur vozil do postaje v gorovju Nuwara Eliya.

Gorovje čaja

Končno sem zadihal zrak, podoben našemu. To je gorsko mestece na višini 1868 metrov. Poiskal sem si prenočišče v enem od penzionov. Poleg zdrave klime, pogleda na doline, zelenja in gorovja, ki le redko koga pustijo ravnodušnega, so največje bogastvo tega kraja plantaže čaja.

Tu je 95 odstotkov vseh šrilanških plantaž. Spil sem prvo skodelico drobno mletega črnega čaja in razmišljal o naslednjem jutru, ko me je čakal obisk Blue Fieldsa, ene od mnogih tovarn čaja.

Opazil sem, da v tovarni delajo izključno ženske, medtem ko moški zalivajo polja. Del dneva sem preživel z eno od številnih nabiralk, ki hodijo dvakrat dnevno na polja nabirat zrele liste različnih sort. To počnejo zgodaj zjutraj in pozno popoldne, saj je ne glede na to, da je temperatura znatno nižja kot v dolini, sonce tudi tukaj dovolj močno, da izčrpa še tako zavzetega delavca.

Naslednje jutro sem se, že malce prilagojen klimatskim razmeram, odpravil proti Kandyju, mestu, ki hrani največjo dragocenost budistične zgodovine – tempelj Budovega zoba.

Hkrati je to tudi zadnja kraljevska palača, zgrajena na otoku. Ko sem vstopil v svetišče, sem se moral sezuti in sem se, upoštevajoč posebna pravila, povzpel po stopnicah ter upal, da bom videl ta tako zelo dragoceni artefakt.

Eden od menihov mi je osvetlil legendo, ki pravi, da so telo Bude, ko je zapustil ta svet, kremirali, za njim pa je ostal le sekalec. Vladalo je prepričanje, da je lastnik zoba vladar Zemlje. Zob je prišel na Šrilanko, ko ga je indijski kralj Guhaseeva dal mlademu princu Danthi, da bi ga ta zaradi pogostih vojn prenesel na varnejši kraj.

Legenda pravi, da je kraljeva hči Hemamala skrila zob v svojo lasno sponko in se s princem odpravila po reki proti pristanišču Tamrapliti na Gangesu, končala pa sta v šrilanški luki Lankapattana. Pravijo, da je zob sam izbral svoj novi dom, ker je Buda rekel, da bo njegova filozofija na Šrilanki varna še 2.500 let. Zob pokažejo enkrat letno na posebni svečani prireditvi.

V svetišču lahko vidimo, kje ga hranijo, samega zoba pa ne. Po obisku svetišča sem se šel sprehajat po ulicah Kandyja. Rekli so mi, da nikakor ne smem izpustiti Levje skale v Sigiriyu. Takoj naslednje jutro sem se odpravil proti postajališču tuk-tukov (motornih vozil s tremi kolesi, ki služijo kot taksiji) in nadaljeval pot proti Sigiriyi.

Eksplicitne freske

V Sigiriyo sem po naporni vožnji po neasfaltiranih cestah prispel okrog poldneva. Že sam pogled na to, kar je bilo pred menoj, me je v trenutku utrudil. Bil sem ob vznožju 2.020 stopnic, ki vodijo do vrha skalovja.

Ker sem vedel, da gre za osmo čudo sveta, nisem dopustil, da bi mi vzelo pogum, in sem se podal na ta svoj slavni vzpon. Pridružil se mi je krajevni mladenič, ki mi je brez vnaprejšnjega dogovora o plačilu začel pripovedovati zgodbo o tem skrivnostnem mestu.

Zgradili so ga v 5. stoletju in je eno od sedmih Unescovih zaščitenih svetovnih dediščin Šrilanke. Legenda pravi, da je nastalo v času boja dveh bratov za prestol. Eden med njima, Kasyapa, je palačo zgradil kot utrdbo in hkrati kraj užitka, od koder bi se lahko bojeval proti svojemu bratu Mogallanu.

Vendar je nazadnje zmagal Mogallan in Sigiriyo spremenil v samostanski kompleks. Ko so budistični menihi prišli v Sigiriyo, so naleteli na prizor, ki jih je hitro pregnal. Tezo, da je bila Sigiriya zgrajena kot mesto užitkov in da je bil kralj Kasyapa velik ljubitelj žensk, potrjujejo freske golih žensk, ki so krasile skoraj celo zahodno steno.

Ker so tako nazorni prizori motili meditacijo novonaseljenih budističnih menihov, so freske prebarvali s katranom in jih tako skoraj docela uničili. Nekaj jih je kljub vsemu ostalo dobro ohranjenih in so prave mojstrovine tistega časa.

Med poslušanjem vodiča prispem do zadnje postojanke pred vzponom na vrh. Od tu se vidijo ostanki palače kralja Kasyapa. Ostali sta samo dve velikanski kamniti levji šapi, med katerima je stopnišče, ki je nekdaj najverjetneje vodilo v levje žrelo. Ko prispem do vrha, naletim na prizor, vreden vsake stopnice.

Na oddaljenem horizontu se nebo sreča z zelenimi gozdovi. To je kraj popolnega miru in spokoja. Ko sem izkusil moč Sigiriye, mi je postalo jasno, zakaj je to osmo čudo sveta. Ostal sem, da bi videl sončni zahod in otok spremil k še enemu počitku. Ob vrnitvi sem poiskal krajevni avtobus in se z nočno linijo odpeljal proti mestu Dambulli.

V Dambulli sem prispel okrog desete ure zvečer. Končno naspan sem se zjutraj odpravil proti zlatemu Budovemu templju. Ko sem prispel pred tempelj, ki ga krasi velikanski kip Bude, sem bil kar malo razočaran nad tem, kako kičast je.

Kljub temu mi je specifični položaj Budovih rok, ko sedi v lotosovem položaju, vlil voljo za nadaljnje raziskovanje. Iztegnjena palec in kazalec na obeh rokah se stikata, to pa je hkrati stičišče vseh štirih prstov in ponazarja Budovo učenje.

Spet me pričaka prizor s tisoč kamnitimi stopnicami, a tokrat na srečo v jutranjih urah, ko sonce še ne sije z vso svojo močjo. Prispem do največjega in najbolj ohranjenega kompleksa jam na Šrilanki. V bližini Zlatega templja je več kot 80 jam, glavno zanimivost pa predstavlja pet jam, v katerih je 153 kipov Bude (nekatere so daljše od 14 metrov) in kipov šrilanških kraljev.

Vse jame so okrašene s freskami, ki pokrivajo površino 2100 metrov. Posebna zanimivost je, da voda, ki je zanje sveta, teče po tunelu navzgor in izvira v drugi jami.

Med razbijanjem glave, da bi si pojasnil, kako je mogoče, da voda teče navzgor, sem zapustil ta mistični in prelepi kraj ter obiskal še naravoslovni muzej v Dambulli. Naslednje jutro sem poiskal prevoz do rojstnega kraja civilizacije Sinhala, mesta Anuradhapura.

Dan, ko sem našel duhovnost

Njegov najpomembnejši budistični simbol je sveto drevo, imenovano Sri Maha Bodhi, ki prodira skozi streho hiše ter je zavarovano z zlato ograjo in podprto z zlatimi stebriči, da bi lahko neovirano raslo naprej. Name je v tem mestu, ki ga primerjajo z Babilonom, največji vtis naredilo srečanje z belo pagodo, Ruwan welisayo. Izpolnila je vsa moja pričakovanja, ki sem jih imel pred odhodom na Šrilanko.

Pozno popoldne je iz daljave prihajal zvok govorjenja v sinhalskem narečju, ki sem mu s kopico lokalnega prebivalstva sledil do izvora. Prispel sem do kamnitega podesta, obdanega s slonjimi glavami (475 slonov z vsake strani).

Med vzpenjanjem sem občudoval prečudovito pagodo. Sonce je počasi zahajalo za to veličastno zgradbo. Vonj prižganih dišečih palčk se je širil povsod, ženske pa so k majhnemu kipu Bude pred pagodo prinašale lotosove cvetove. Prevzeli so me občutki vzhičenja, radosti in spokoja. V svoji melanholiji sem začutil, da me je nekdo močno stisnil za roko.

Obrnil sem se in zagledal mladega belca, ki ga je vzdušje tako prevzelo, da je jokal. Moji občutki niso bili kaj dosti drugačni. Predlagal sem mu, da sedeva k lokalnim prebivalcem in poskušava ugotoviti, kaj natanko se dogaja. K nama je pristopil mlad budistični menih in nama razložil, da gre za praznik Poya, dan polne lune, ki budistom po vsem svetu veliko pomeni.

Na ta dan odidejo v templje izkazat svoje spoštovanje. Naslednjih nekaj ur smo preživeli ob poslušanju in razpravljanju o našem poreklu, verskem prepričanju in pogledu na življenje. To je bil dan, ko sem našel svojo izgubljeno duhovnost.

Skalovje duhovnosti in znanja

Med pogovorom z budističnim menihom iz bele pagode sem izvedel za še en kraj, ki ga je treba obiskati. To je bilo svetišče Gal Vihara v Polonnaruwi. Odpravil sem se že naslednje jutro.

Med potjo sem prebral, da je po uničenju tedaj glavnega mesta Anuradhapura leta 993 Polonnaruwa postalo glavno mesto Šrilanke. Dediščina tega čarobnega mesta je prav tako eno od sedmih zaščitenih Unescovih znamenitosti.

Gal Vihara, znano tudi kot Skalovje duhovnosti in znanja, je eno od najpomembnejših budističnih središč. Štirje kipi Bude, vklesani v granit, so mi vzeli sapo, četrti, dolg 14 metrov in okrašen s številnimi detajli, pa me je naravnost osvojil. Ko je sonce začelo zahajati, so žarki, s katerimi so bili kipi obsijani, igrali najlepšo igro svetlobe, kar si jo lahko predstavljate. Zares veličastno. Vedel sem, da je moja duša docela zapolnjena in da lahko nadaljujem svojo pot.

Pri poizvedovanju, kako naj pridem v stik z Vedi, najstarejšimi prebivalci Šrilanke, sem bil neutruden. Ker je takrat še vedno trajala vojna med Singalci in Tamilci, so mi svetovali, naj zaradi nevarnosti v tistih krajih ne potujem proti severu.

Nazadnje sem le našel pot do severozahodnega predela oziroma do Dambane, kjer je eno od zadnjih naselij Vedov. Po dolgi vožnji (14 ur) sem prispel pred njihovo vas.

Najprej sem zagledal razigrane otroke in par, ki je izdeloval košare iz palmovih vej. Napotili so me v naselje. Vedi so vrhunski lovci. V času mojega prihoda so bili mladeniči na lovu, ženske pa so izdelovale košare in ogrlice. Dobil sem priložnost, da se srečam s starešino.

Vaške naselbine so bile izdelane iz kravjega gnoja in blata ter bambusa. Opazil sem, da vsi otroci žvečijo nekakšno rdečo snov in da je videti, kot bi jim krvavele dlesni. Povedali so mi, da je to vrsta tobaka, zmešana s kavnimi zrni.

Popoldne so mi še pokazali, kako pripravljajo prave ajurvedske preparate, saj so Vedi odlični poznavalci alternativne medicine. Moj naslednji cilj je bilo mesto Pinnawela. Tja sem odšel, da bi se preizkusil v vlogi prostovoljca v največji sirotišnici za slone na svetu.

V Pinnawelo sem prispel v dopoldanskem času in se takoj odpravil v dom 84 slonov, ki se razprostira na 15 hektarih ob reki Maha Oya. Pridružil sem se prostovoljcem in se z njimi spustil v avanturo umivanja slonov. Občutek, ki ga imaš, ko si obkrožen s temi ogromnimi, a hkrati plahimi bitji, je neopisljiv. Da delo prostovoljcev sploh ni lahko, sem se prepričal, ko smo jih hranili. Vsak slon dnevno poje okrog 80 kilogramov hrane.

Pogled na krdelo slonov, ki se skozi mesto sprehodijo do reke na kopanje, je zares veličasten. V družbi prostovoljcev sem spoznal, kako malo je potrebno za srečo in kako je delo, s katerim pomagamo živalim, zares plemenito.

Odločil sem se, da bom zadnjih šest dni preživel na eni od številnih plaž na otoku. V pogovoru z enim od gostincev v Pinnaweli sem izvedel za mesto Beruwalu, na plaži katerega smo lahko priča nevsakdanjemu prizoru stičišča reke Bentote in Indijskega oceana. Njegovo ime v prevodu pomeni kraj, kjer se spuščajo jadra.

Filozofija budizma

Mojo domišljijo je še posebej vzburil otoček nasproti beruwalske plaže. Izvedel sem, da na njem živita dva mlada budistična meniha. Z njunim dovoljenjem in s spremstvom ribičev sem odšel tja.

Mlad menih mi je pokazal njun prostor za meditacijo in majhno belo pagodo. Zagledal sem hiško, pred katero je bila vaza z lotosovimi cvetovi. Ker sem se do takrat že naučil, da je to znak za vhod v tempelj, sem se odpravil proti tej leseni hišici.

Kar sem tam videl, si bom zapomnil za vse življenje. To je bil majhen tempelj s štirimi kipci Bude in kipcem nekega kralja, izdelanimi iz snežno belega kamna. Ta majhen, a prečudovit tempelj je name naredil največji vtis.

V mnogih templjih, ki sem jih obiskal, so vladali velikanski kipi, ob katerih človek začuti strahospoštovanje in ponižnost, ta tempelj pa je name deloval blago in pomirjujoče. Preostanek dneva sem preživel ob pogovoru z menihom o filozofiji budizma.

Kaj naj človek reče o deželi, ki jo je sam Marco Polo označil za skriti dragulj Indijskega oceana? Zdaj ko je minilo že leto dni od mojega obiska tega edinstvenega otoka, lahko z veliko radostjo in ponižnostjo rečem, da sem našel svojo duhovnost, sklenil nova prijateljstva in da se bom tja vsekakor še vrnil.

Tekst in foto: Roko Bahat