Vesna Hauschild: JAZIJA (ali Kako me je Indija prerodila )- prvi del

8. 4. 2019
Deli
Vesna Hauschild: JAZIJA (ali Kako me je Indija prerodila )- prvi del (foto: Profimedia)
Profimedia

Od nekdaj sem vedela, da moram v Indijo. Močno me je privlačila njena kultura; glasba, arhitektura, že dolgo sem bila navdušena nad njeno kulinariko in želela sem na lastni koži preskusiti eno najstarejših celostnih oblik zdravljenja, Ajurvedo.

Poprej sem vedno potovala v paru. Nisem točno vedela, zakaj, ampak srce me je vleklo v Keralo. Po končani diplomski nalogi je klic postajal vse glasnejši in ker nobena od prijateljic ni delila mojega entuziazma, na potovalnih forumih pa tudi nisem našla ljudi z enakimi željami, sem se na svoje prvo enomesečno potovanje v Južno Indijo odpravila kar sama. Niti sanjalo se mi ni, da se bo v Indiji rodila ljubezen, ki me bo tako prevzela in da bom razvila tako močno strast do dežele, da se bom tja kar naprej vračala … da bo Indija več kot samo potovanje; da bo velika prelomnica na moji življenjski poti!

31.10.2011

Noč mojega odhoda v Indijo ima posebno moč: danes je noč čarovnic! Prikladno s tem se oblečem v čarovnico, zaklenem ruzak na glavni železniški postaji in odplešem proti Štirki … Ko ura odbije dve ponoči, magični klobuk predam sestrici in kolegici, in zajaham vlak proti Benetkam, od koder imam zgodaj zjutraj direkten let v Mumbai. Malo čez tri se vlak vendarle prikaže. Zamuda ni velika, strahovi, da bom zamudila letalo, se poležejo … Se pa zato na vlaku porodijo novi.

Sem se prenaglila? Sama se podajam v povsem nepoznano, brez kakršnih koli poznanstev tam doli, brez zaščitne mreže. Če nič slabega ne pričakuješ, se ti nič slabega tudi ne zgodi, se potolažim. Že naslednji trenutek, ko vlak nepredvidljivo migeta po tračnicah, pa me spet zagrabi panika – pred očmi mi pobliskujejo vse tiste zgodbe o ženskih popotnicah, ki so jih okradli in posilili. Eh. Dihaj, samo dihaj.

JAZ SEM ZAROČENA! ali Zarečenega  kruha se največ poje

Muslimanskemu vozniku, Sharmi, brke poskakujejo od sreče, ko se dogovorim za približno 4x preplačano 4-urno turo po Mumbaju, v katero pa je všteto tudi vodenje in, kot se izkaže po dveh urah, tudi ledena kava, ki mi jo servirajo kar v riško. Prestiž za 20 evrov! Vozi po obeh pasovih, med pešci, motoristi, kolesarji in tovornjaki, ki so okrašeni kot novoletne smrečice.

Veter v laseh, radovednost v očeh, čarovnija v smeteh. Na indijskih cestah ni pravil in ni nesreč, kaos funkcionira, ker se znajo vsi poslušati. Vse je eno, vse je povezano, vsak ima enako pravico opozarjati nase, na vsakem vozilu je tablica z napisom Horn ok, please?

Indija mi bo všeč, že vidim, tudi v največji bedi so bleščice in barve; ženske v pisanih sarijih, mavrične začimbe uličnih prodajalcev, girlande, ki visijo s tovornjakov … oh! Pelje me do obale, pa do biznis četrti, sluma s podrtijami ob reki; nič kaj drugače ni kot naše ciganske naselbine.

Nasmejana ženska, ki v bleščični obleki leži na tleh pred smetmi in otroci, ki skačejo okrog nje. Žena, ki na glavi nosi pleteno košaro, za njo pa še ena, ki na glavi nosi Fedex paket; oh, ta magični splet kapitalizma in primarnosti.

Voznik se vmes ustavi še pri trgovini svoje tašče in sproščeno klepetata pri vhodu, jaz pa sedim in se trudim dajati vtis, da smo vsi ena velika družina. No, mudi se mi res ne, in ker mi ne hiti ponujati izdelkov iz njene trgovine, ostajam prijazna in odprta. Sharma mi razloži, da rdeče pike na čelu označujejo poročeno žensko, vodoravne črte na čelu pa poročenega moškega. Hitro se naveže tudi na moj stan, jaz pa diplomatsko odrežem, da sem zaročena. Poškili proti moji roki – prstana seveda ni.

Srednja pot je najboljša. Če bi rekla, da sem poročena, bi sledilo milijon vprašanj, če bi rekla, da sem samska, pa bi me najbrž hitro odpeljal še do kakih drugih sorodnikov, ki so godni za ženitev … Nikoli ne veš. Pravzaprav, vidim, da ne bi bilo treba iti daleč: skupina mladcev na cesti hlastavo pogleduje v najino rikšo. Neškodljivi so. Zabavam se.

Okrog dvanajstih sem že tako utrujena od premetavanja po kuclih stranskih cest, da si zaželim tistih neudobnih letaliških stolov. Kratek počitek v Goi in … Halo, Karnataka!

Distrakcija na poti v raj

2.11.2011 Goa, Anjuna.

Zraven mene ob Kobri (pivu, da ne bo pomote) komira Indijski mladec. Ko mi natakar prinese kavo, se mladenič prebudi in zapleteva se v nadvse zanimiv pogovor.

“Vse, kar me zanima, je to, kaj lahko postanem, a veš? Hočem narediti nekaj iz sebe, a veš!”

Oh, še predobro.

“Če do tridesetega ne bom v New yorku, se bom kar obesil.”

Vau. To pa so ambicije. Ampak sodeč po njegovem trdem delu in študiju v Mumbaju (ki ga občasno prekine za, kot uspem zaključiti iz debate, tradicionalno vikendaško odisejado do Goe) mu bo verjetno res še uspelo.

“Indija je za en drek. Tu dobiš posojilo samo, če ga ne rabiš. Kdor ga pa rabi, ga pa nikoli ne dobi.”

Ko oznani, da hoče postati borzni posrednik, zanimanje za nadaljevanje pogovora nekako uplahne. Vrnem se v Moonlight guest house in srečam izjemno žensko, ki se izkaže za eno od mojih sorodnih duš s katero še po vseh teh letih ohranjava stike: Caroline! Pri triintridesetih je pustila službo policistke, prodala avto, dala stanovanje v najem in odšla za pol leta po svetu. V petih minutah ugotoviva, da nama gre Anjuna z 18-letnimi angleškimi priviligiranimi mulci, ki so prišli popivat in pljuvat po sistemu, ter ostarelimi hipiji, ki se noč in dan zakajajo in osvajajo modrosti vzhoda v ob-plažnih barih, zelo na živce.

Zvečer sva že na na nočnem avtobusu proti Hampiju!

Hop v Hampi!

3.11. 2011 Hampi, Karnataka

Dve uri prezgodnji sva. Čolni, ki peljejo na drugo stran reke, še spijo. Zlekneva se na breg in občudujeva sonce, ki se kopa v vodi. Kopajo pa se tudi domačini. Ne, ni res … oblačila perejo! Posedava na skalah in sanjariva o … pravi kavi! 

Ko se nastaniva v prikupnem guest housu s pogledom na polje polno palmovcev, pa zahodnjaške skušnjave brž zamenja novo odkrita ljubezen do pravega chaija!

Hampi slovi po številnih templjih. Ker je vroče in ker se nama zahoče malo razvajanja, za celo popoldne bukirava rikšno, ki naju vozi od ene do druge znamenitosti. Ko prispeva do prvega templja, v sariju vsa ponosna zakorakam v notranjost. Meni nič tebi nič se k meni zapodi pet domačink. Vse po vrsti zmajujejo z glavo.

Kaj sem storila narobe?!

Izkaže se, da jim moj stil zavezovanja sarija ne paše. Hitro me odrolajo iz svilnate oprave in jo nato počasi, z občutkom, na novo privijajo k mojemu telesu. Kar cedim se od vse te pozornosti, ki mi je namenjena, ne da bi zanjo prosila ali jo pričakovala. Ženske obvladajo - nobenih bucik, nobenih sponk kot je bilo v trgovini! Ko je moj sari nameščen kot se spodobi, je čas za fotografiranje. Veselo skačejo okrog naju in na koncu foto sešn traja vsaj toliko časa kot vsak profesionalni. Ker pri sebi nimam ničesar, da bi se jim zahvalila, jim ponudim cigarete. Najprej me čudno gledajo.

Ojoj, sem jih užalila?  Res je, da doslej nisem videla prav veliko žensk, ki bi v javnosti puhale cigaretni dim …

Najstarejša pristopi, previdno pogleda okrog sebe, nato pa vzame pet cigaret. Ko jih razdeli, vse veselo prikimavajo.

Ko si naberem novih moči, se podava do Ganeševega templja.

Po ogledu templja zaplavava v množico indijskih šolarjev. Fantje privlečejo na plan mobitele in naju začnejo kot za stavo fotografirati, ne da bi naju kdo karkoli vprašal.

Sva prvi belki, ki ste ju videli v živo, ali kaj?!

S Caroline vsak večer premakneva dan za odhod; obema je grozno ob misli, da bi zapustili to osupljivo milino narave in mir, ki preveva Hampi. Po enem tednu pa se bo vendarle treba premakniti …  Še in še bi ostala, a me kliče Kerala.

Na zadnji večer nas blagoslovi čudovita polna luna. Lastnik guest housa kar na hitro organizira full moon party.

Pripravi nam indijsko verzijo pice (ob širokogrudni ponudbi odlične južnoazijske hrane vam pice sicer močno odsvetujem), pijemo domači rum s kokakolo in uživamo v spontani igri ognja: najin novi prijatelj Vincent, izjemen performer in dragqueen iz Švice, popestri noč z žongliranjem z ognjenimi kroglami. Pogledam v nebo in se zahvalim za vse darove. Ničesar ne potrebujem. Srečna sem.

Naslednjič: Šivananda Yoga Ašram in Kerala

Besedilo: Vesna Hauschild Pyakurel

Foto: osebni arhiv VH, Profimedia

Preberite še:

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez