Raziskave Stevena D. Hollona kažejo, da bi morali na depresijo gledati kot na evolucijsko prilagoditev in ne kot na motnjo. Kot takšno bi jo bilo bolj smiselno zdraviti s psihoterapijo in ne antidepresivi.
Na področju duševnega zdravja je depresija praviloma označena kot razpoloženjska motnja, ki zahteva strokoven poseg. Nedavne študije in pogledi pa to stališče vse bolj izpodbijajo in kažejo, da depresija morda sploh ni bolezen.
Steven D. Hollon, profesor psihologije na univerzi Vanderbilt, v svoji nedavni strokovni objavi trdi, da je depresija v svojem bistvu prilagoditvena in bi jo torej lahko umestili med preživetvene strategije. Ta perspektiva ne le preoblikuje naše razumevanje depresije, ampak tudi postavlja pod vprašaj smiselnost množičnega predpisovanja antidepresivov.
"Za evolucijskega biologa nekateri negativni učinki in simptomi niso niti bolezni niti motnje, temveč prilagoditve. Takšni sta na primer tesnoba in bolečina, ki imata svoj funkcionalni namen. Morda jih je neprijetno izkusiti, vendar povečata naše možnosti za preživetje ali vsaj možnosti nadaljevanja naše genske linije," pojasnjuje Hollon in dodaja: "Tesnoba nas varuje pred poškodbami, bolečina pa nam preprečuje, da bi dodatno poškodovali že poškodovano tkivo. Poleg tega vsak afekt usklajuje drugačen odziv 'celotnega telesa' (kognicijo, fiziologijo in vedenjske impulze), ki predstavlja optimalen odgovor na dani življenjski izziv. Za evolucijskega biologa se 'bolezen' pojavi, ko se prilagoditev pokvari in ne služi namenu', za katerega se je razvila, in vsaka funkcija, ki usklajuje odziv 'celotnega telesa' na različne izzive, seveda ni 'motnja.'"
Hollonov argument, ki temelji na evolucijski biologiji, pravi, da so neprijetna stanja, kot je depresija, prilagoditve, ki imajo, čeprav niso prijetne, ključno vlogo pri našem preživetju.
Trdi, da depresija, podobno kot anksioznost ali bolečina, služi preživetvenemu namenu z usklajevanjem celostnega odziva na življenjske izzive.
Depresija zgolj znak, da smo v slepi ulici
Hollon, ki se torej ne strinja s tradicionalnim pojmovanjem depresije kot psihopatologije, ki jo je treba kemično zatreti, poudarja, da gre človeku z depresijo prvenstveno pomagati s kognitivno psihoterapijo (ki pomaga premisliti, kje v življenju trenutno smo, zakaj smo 'obtičali v slepi ulici' in kam si želimo) in ne z antidepresivi, za katere trdi, da lahko podaljšajo osnovne epizode depresije. Na ta način vabi k ponovnemu premisleku o strategijah zdravljenja depresije, kar lahko zmanjša stigmo in poveč učinkovitost zdravljenja.
Povzeto po pisanju Mad In America.
Preberite si tudi:
- Distimija ali prikrita depresija: ko depresivnost postane naše 'naravno' stanje
- Rešitve za depresijo in duševne stiske se skrivajo drugje, kot nas uči družba
- Baby Lasagna o depresiji: "V nekem trenutku je tema postala neznosna."
Novo na Metroplay: Ninna Kozorog prekinila molk | N1 podkast s Suzano Lovec