Homeopatija obravnava človeka kot celostno bitje in deluje na njegov energetski nivo, s tem krepi odpornost in pospešuje samozdravljenje.
"S homeopatijo pomagamo pacientu vklopiti notranjega zdravnika in telo se zdravi samo," opiše zdravljenje, ki je v zahodni Evropi stalnica tudi v bolnišnicah, homeopatinja Ines Logar, mag. farm., spec.
O učinkih homeopatije
Prvič mi je o učinkih homeopatije navdušeno razlagala prijateljica. V rosnih dvajsetih je imela take težave s kolki, da je komaj še hodila, in čeprav so se z njo ukvarjali najboljši zdravniki v Sloveniji, je medicina pred njeno težavo pokleknila.
“Sooči se, to je tvoja usoda, ne da se pomagati,” ji je rekla stroka. A Andreja ni obupala. Preveč jo je vleklo življenje in preveč so jo vabili hribi, da bi obupala. Komaj je dočakala svoj datum pri homeopatu in že po treh tednih jemanja homeopatskih kapljic je bila na Dobrči.
Od takrat skoraj noben vikend ni minil brez hoje v hribe, o bolečini ni bilo več ne duha ne sluha, prišla pa so nova spoznanja. “Veš, prav za vsako bolečino je nek čustveni vzrok, celo nesreče prikličemo sami,” mi je razlagala prijateljica, a jaz tega takrat še nisem zmogla razumeti.
Potem so prišle težave, ki jih je v svojih nogah nosila druga prijateljica in kateri medicina prav tako ni znala pomagati. Čeprav so bile na videz povsem telesne, ji je homeopat ob telefonskem pogovoru, ko se je k njemu naročala na pregled, rekel, naj s seboj pripelje nekoga, ki ji je blizu.
Prosila me je, da grem z njo. Pogovarjali smo se uro in pol, prijateljica je s seboj odnesla stekleničko s kapljicami in škatlico z granulami, bolečine so v hipu minile, takoj je začela sanjati (prej nikoli ni sanjala) in čez dva tedna mi je že predstavila novega fanta.
Še danes težko verjameva tako močnim in tako nenadnim spremembam v njenem življenju, ki še zdaleč niso odpravile le groznih bolečin in neprespanih noči, ki jim uradna medicina ni poznala ne vzroka ne zdravila, da o ‘stranskih učinkih’ – sanjah, ljubezni in lepšem življenju – niti ne govorimo..
Pa otroci?
Sama sem si pomoč v homeopatskih pripravkih poiskala šele s hčerko. Z njimi sem si založila domačo lekarno in ji prvič skušala pomagati ob previsoki temperaturi. Zdravil nisem znala pravilno jemati, mogoče pa tudi belladona, ki naj bi zbijala temperaturo, ni bilo pravo zdravilo zanjo, in nad homeopatijo sem dvignila roke.
Potem je prišlo vnetje ušes. Jok, bolečina, naglo višanje temperature in čakanje na dežurnega zdravnika ... Mame pač ne moremo čakati, ko otroka boli.
Preklicala sem že tri homeopatinje in končno mi je ena od njih vrnila klic. K sreči sem imela doma zdravilo, ki ga je predlagala, in po tretjem odmerku – že po 30 minutah, se je hčerkica umirila, po četrtem je zaspala in se čez dve uri zbudila brez bolečin in temperature.
Nisem mogla verjeti!
Pri pediatrinji bi najverjetneje dobila antibiotike, z možem pa bi bdela ob vročični hčerkici tri ali štiri dni, preden bi se ji temperatura zmanjšala; pred tem dogodkom ji ni zmanjšalo temperature nobeno zdravilo in nobeno trpeče namakanje v hladni vodi najmanj tri dni.
Odtlej še vedno hodimo k pediatrinji, pregledi krvi in dihanja niso nikoli odveč, pravi naša homeopatinja. A odkar za nas skrbi ona, nismo več vzeli antibiotikov, le budno smo skupaj s homeopatinjo spremljali razvoj bolezni in če bi bilo treba, bi takoj začeli jemati antibiotike. Nikoli več se nismo bojevali z 39,8 in več, saj do nagle rasti temperature sploh ni več prišlo.
Smo pa ob dnevih, ko je hudo, s homeopatinjo na telefonski liniji tudi na dve uri, ko je že bolje, pa na dva dni, dokler mala (ali kdo od naju z možem) ni popolnoma zdrav.
Naučila sem se tudi veliko bolj zaupati sebi – tudi če moja sicer odlična pediatrinja reče, da je hčerkica le malo prehlajena in da čutim, da se v njej razvija nekaj več, vem, da moram slediti svojemu glasu.
Homeopatinja mi moje domneve spet in spet potrjuje in skupaj gremo naproti otroškemu nosku brez smrklja, četudi je v vrtcu le peščica ‘zdravih’ otrok.
“Otroci imajo malo energetskih blokad in se zato zelo dobro odzovejo na homeopatska zdravila. Poudarjam pa, da to nikakor ne pomeni, da ni nikoli več treba uporabiti zdravil klasične medicine, vendar verjetno mnogo manj,” pravi homeopatinja Ines Logar, mag. farm., spec., ter dodaja:
“Homeopatsko zdravilo je dobro uporabiti, takoj ko vidimo, da je otrok nejevoljen, razdražljiv, ima slabši apetit – saj so to znaki, da se na energetskih nivojih nekaj dogaja. Njegovo stanje se lahko z uporabo homeopatskih zdravil izboljša že v nekaj urah, če ni spremembe, pa nujno obiščite zdravnika.”
200 let stara znanost
Oče homeopatije, nemški zdravnik Samuel Hahnemann (1755–1843) je ugotovil, da spremembe, simptomi in znaki, ki jih opazimo na obolelem človeku, niso bolezen sama, temveč človekov odziv na bolezen, njegov odgovor na motnjo, ki ruši njegovo zdravje. Drugo Hahnemannovo spoznanje je načelo podobnosti.
Že Hipokrat je poznal ta naravni zakon in vedel, da se podobno zdravi s podobnim.
Hahnemann je zapisal: “Če hočeš zdraviti, izberi zdravilo, ki lahko povzroči podobne težave pri zdravem človeku, imeti pa mora močnejšo energijo kot bolezenski dejavnik.”
Razvil je zdravilo, ki bi pri zdravem človeku izzvalo prav take simptome, kot jih ima oboleli – zdravilo tako pospešuje odziv telesa na zdravstveno motnjo, naravne obrambne sposobnosti pa obolelemu pomagajo, da ozdravi samega sebe na svoj naravni način. Simptomi se umirijo, saj je motnja premagana, pa tudi zdravilo ima omejen čas delovanja.
“Tako kot Hahnemann pa tudi homeopati v času svojega izobraževanja na sebi opravimo preizkuse zdravil,” razlaga homeopatinja Ines Logar, “tako lahko nazorneje podoživimo sliko zdravila in izpopolnimo slike manj preizkušenih zdravil.”
Zdravljenje
“Bolj nazorno in spontano kot zna bolnik opisati svoje težave, lažje mu homeopat izbere pravo zdravilo. Za otroke dajejo podatke starši,” spodbuja k čim boljšemu opazovanju počutja, čustev in bolezni homeopatinja Ines Logar.
Homeopat mora namreč podrobno preučiti čustveno in duševno doživljanje posameznika, odkriti, kako in pod katerimi pogoji je nastalo in kako vpliva na vsakdanje življenje.
Zato ključ zdravljenja ni neki pripravek, ki deluje na določene težave, temveč tako imenovano konstitucijsko zdravilo, ki ustreza energiji vsakega posameznika med nami. Prav v tem je odgovor, zakaj včasih vnaprej pripravljeni izdelki iz lekarn ne delujejo – ne vsebujejo osnovne snovi, ki je drugačna za vsakega med nami, ne glede na podobne simptome ali enake diagnoze.
Homeopati pravijo celo, da je pogosto dovolj le eno konstitucijsko zdravilo, torej tisto, ki ustreza energetskemu stanju vsakega posameznika, ki ga določijo skozi podroben pogovor, da bi se bolezen popolnoma umaknila, ker z njim delujemo na vir težave. Včasih se dodaja specifično zdravilo, ki deluje na določene težave, vendar učinkuje le ob osnovnem konstitucijskem zdravilu.
Petra Arula, foto: shutterstock
Za strokovno pomoč in pregled članka se zahvaljujemo Ines Logar, mag. farm., spec., nanjo se lahko obrnete z vprašanjem na info@zdravsem.si. Več na: www.zdravsem.si
