Zakaj odmetavamo hrano?

Takrat še ni bilo rokov uporabe in četudi bi bili, ne bi koristili nikomur, saj so hrano porabljali sproti in obenem varčevali z živili, ki so ostala kakovostna dlje časa ...

Danes nam ni najbolj pri srcu, če je proti večeru v trgovini polica s kruhom prazna in ne dobimo svojega najljubšega. Ali če med 30 različnimi vrstami jogurta nimajo prav tistega, ki si ga želimo mi. Hočemo svežo, popolno zelenjavo in sadje, najraje neposredno od kmeta, ki jo je nabral, tik preden je sedel v avto ... Glede hrane smo postali popolni razvajenci. Postala je tako dostopna dobrina, da je ne cenimo več. Študije sicer kažejo, da tisti, ki jo pridelujejo sami, gledajo na to, da bi je čim manj zavrgli, meščani pa, ki poznamo le še bolj ali manj 'vijoličaste krave', kupujemo in mečemo odločno preveč hrane v koš. Nekateri celo več, kot je pojedo!

Zakaj odmetavamo hrano?

Zakaj hrano mečemo stran? Daleč najpogostejša vzroka za to sta, ker je skuhamo preveč in/ali je ne pojemo/uporabimo pravočasno. Največkrat in v največjih količinah odmetavamo svežo zelenjavo in sadje, pripravljene solate, pijače/napitke in pekovske izdelke, kot sta kruh in pecivo.

Da hrana ne bo romala v koš

Polonca Stritof iz društva Ekologi brez meja trdi, da sploh ni težko:

• Kupujte toliko hrane, kolikor je potrebujete in porabite.
• Načrtujte obroke, organizirajte kuhinjski prostor in pravilno shranjujte živila. V predalu imejte pripravljeno tehtnico, merice, vreče za shranjevanje živil, nalepke.
• Nakupovalni seznam je zelo pomemben! Lahko ga prilepite kar na hladilnik in sproti vnašate, kar vam manjka. V trgovini se nam brez nakupovalnega listka namreč hitro lahko zgodi, da kupimo preveč in potem hrano mečemo stran.
• Hladilnik naj ne postane lekarna za jezo, žalost, dolgočasje in slabo voljo, zato ga ni treba prenapolniti z napačnimi izbirami.
• Uporabljajte zamrzovalnik; če vam ostane kaj hrane, jo zaprite v neprodušne posode in zamrznite po porcijah, ki jih označite z datumom zamrznitve.
• Nepravilno shranjevanje živil je eden od razlogov, zakaj odvržemo toliko hrane. V hladilniku vzdržujte temperaturo pod 5 stopinjami Celzija in tako hrani podaljšajte življenjsko dobo.

Hrana, ki ji je pretekel rok trajanja

Če sproti pregledujete hrano v hladilniku in na policah in vedno najprej porabite tisto, ki ima krajši rok uporabe, v koš ne roma veliko. Pa vseeno – kaj s hrano, na kateri je rok pretečen? In – ali je rok res pretečen, če na embalaži piše 'Uporabno najmanj do ...'?

Ekologi brez meja so ugotovili so, da ljudje prevečkrat slepo verjamemo, kar nam v imenu varovanja zdravja servirajo tisti, ki prodajajo. Čutila, kot sta vonj in vid, nam lahko zelo pomagata pri ugotavljanju, ali je nekaj užitno ali ne. Rok trajanja je datum, ki je kot varovalka za proizvajalca natisnjen na embalaži živila, hrana pa je praviloma varna za uživanje še dolgo po tem.

"Le malo ljudi ve, da živila s pretečenim rokom lahko še jemo določen čas, če na embalaži piše uporabno najmanj do, kar pomeni, da je hrana užitna, vendar ima nižjo kakovost. Gre za živila, ki niso problematična z vidika mikrobiološke kontaminacije (npr. testenine, kruh, različni predelani izdelki iz sadja in zelenjave). Poleg tega obstaja še skupina živil, za katere datuma uporabe ni treba navajati; sem npr. spadajo sveže sadje in zelenjava, pijače, ki vsebujejo 10 % alkohola ali več, pekovsko in fino pecivo, kis, sol, sladkor, žvečilni gumi, sladoled ... V nasprotju s tem pa oznaka porabiti do pomeni, da je hrana po določenem datuma neužitna in lahko zdravju nevarna," je razložila Polonca Stritof, ki svetuje:

"Zakonodaja s predpisi določa stroge varovalke, s katerimi zavaruje proizvajalce in trgovce, zato bi bilo morda smiselno, ko bi se o užitnosti izdelkov prepričali sami – na primer tako, da zadevo odpremo, povohamo in morda poskusimo. Naučimo se brati deklaracije na hrani; v raziskavi FSA (Food Standards Agency) je samo 36 odstotkov potrošnikov pravilno interpretiralo rok trajanja živila, ki je označen na izdelku."

Pa restavracije?

"Najnovejša raziskava iz danskega Združenja za prehrano (Danish Diet & Nutrition Association) razkriva, da 95 odstotkov vodij restavracij ugotavlja, da največje količine odpadkov hrane povzročajo stranke in ne kuhinje, ki hrano pripravljajo," opozarja na odgovornost vsakega od nas Polonca Stritof. Če so porcije velike, si jih torej delite, ali pa ostanke vzemite domov.

"V Ameriki je v restavracijah navada, da lahko gost hrano, ki mu ostane na krožniku, odnese domov za pozneje v t. i. 'doggy bagih' (vrečkah za psa). Tako lahko hrano zaužijejo pozneje ter sebi in lastniku restavracije prihranijo nekaj denarja, predvsem pa tako varujejo okolje pred dodatno odpadno hrano. V Evropi ta navada ni zelo razširjena, a vam jo v Sloveniji povsod zavijejo za s sabo. Nekatere restavracije v tujini, kjer to dopušča zakonodaja, ostanke hrane prodajajo po nižji ceni in jih razvažajo dobrodelnim organizacijam in zavetiščem."

Bioplinarne – zelena prihodnost

Kmetje in predelovalna industrija niso veliki proizvajalci prehrambenih odpadkov, vseeno pa se jih nekaj nabere tudi pri njih, pravijo Ekologi brez meja in opozarjajo: "V Evropi trenutno gradijo precej bioplinarn, ki trgovcem in kmetom omogočajo, da odpadke hrane namesto na odlagališče pošiljajo tja v predelavo. Investicije v infrastrukturo za bioplinarne pa mora biti tudi v interesu vlad posameznih držav članic EU. Ta industrija v času finančne krize ustvarja na tisoče delovnih mest, kar so nekatere države že prepoznale in ukrepale. V Sloveniji je to področje še precej neurejeno.".

Zanimive rešitve za vse

Deljenje hrane

V Nemčiji letno vsak prebivalec v povprečju zavrže okoli 90 kilogramov hrane, kar znese okoli 22 milijard evrov letno v smeteh. Presunljivi podatki so leta 2011 presenetili tudi režiserja in vodjo marktinga filma 'Taste the Waste'. Ustanovila sta spletno izmenjevalnico odvečne hrane , pri kateri si uporabniki lahko hrano izmenjavajo preko spleta ali pametnih telefonov na različne načine: z objavo količine, vrste in lokacije odvečne hrane na platformi, ki je potem na voljo za prevzem tistim, ki jo potrebujejo na foodsharing.de se uporabniki dogovorijo za skupno kuhinjo – na določeno lokacijo prinesejo svojo odvečno hrano in skupaj kuhajo za vse

Skupna kuhinja tako ne prinaša le ekološke (zmanjševanje odpadkov), ampak tudi ekonomske (varčevanje denarja) in socialne koristi (druženje). Raziskave kažejo, da predvsem samski ljudje veliko hrane zmečejo v smeti. Če jemo sami, je več verjetnosti, da bomo to storili brez užitka in prehitro, kar je nezdravo in nas dela nesrečne. Če kuhamo v družbi, spoznavamo sebe in svet, prijazni smo do okolja in denarnice. Bi v Sloveniji taka platforma delovala? Zagotovo bi se to dalo narediti vsaj v študentskih in dijaških naseljih.

Antipotrošništvo in potapljanje v smetnjake

Pri antipotrošniškem življenjskem slogu ('freeganismu') ljudje minimalno sodelujejo v ustaljenem gospodarskem režimu in kot potrošniki ubirajo različne alternativne strategije, da bi dosegli minimalno porabo virov. Osredotoča se na življenje v skupnostih, sledi načelom velikodušnosti, socialne skrbi, svobode, sodelovanja in izmenjave ter zavrača družbo, ki temelji na materializmu, moralni apatiji, konkurenci, konformizmu in pohlepu. Freeganism je v zadnjem času postal 'razvpit' predvsem zaradi tako imenovanega potapljanja v smetnjake ('dumpster diving'); velika nakupovalna središča namreč zaradi različnih predpisov v svoje zabojnike vsak dan odvržejo ogromno nedotaknjene hrane, ki potem roma na odlagališča. To doprinese še k večjim količinam odpadkov, saj je trgovcu pomembno le, da ima vedno dovolj velike zaloge živil na policah za naslednji dan. 'Dumpster diverji' se praviloma ponoči prikradejo do zabojnikov in izbrskajo, kar potrebujejo.

Na krožnik namesto v smetnjak

Dogodki 'Teller statt Tonne' so enodnevni dogodki po različnih mestih v Nemčiji, ki jih organizira gibanje Slow Food v sodelovanju z evangeličansko cerkvijo in nekaterimi socialnimi ustanovami. Gre za druženje prostovoljcev ob kuhanju na prostem in uživanju skupnega obroka ob veliki mizi na osrednjem mestnem trgu. K jedi so povabljeni tudi mimoidoči, saj je hrane navadno res veliko. Sestavine za meni dobijo zastonj pri kmetih po območju celotne Nemčije. Ti imajo velike težave s prodajo zelenjave in izdelkov, ki ne zadostujejo strogim standardom videza EU. Trgovske verige ne marajo skrivenčenih krompirjev in korenja ter okrogle kumare. Namesto da bi tako zelenjavo uničili, jo podarijo za dober namen organizatorjem in tako nahranijo celo mesto.

Poleg kuhanja in druženja so na trgu vedno prisotne tudi različne prepoznavne osebnosti z lokalnega političnega in gospodarskega sveta ter predstavniki okoljevarstvenih organizacij, ki se ukvarjajo s prehrano. V živahnem dialogu sproti nastajajo tudi partnerstva med socialnimi ustanovami, okoljevarstveniki in gospodarstveniki, ki tako lažje najdejo skupni jezik.

Petra Arula

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel