V nekaterih regijah sveta prebivalci živijo izjemno dolgo in tudi v visoki starosti ostajajo zdravi in vitalni. Raziskovalne ekipe so skušale v teh conah ugotoviti, kaj je skrivnost dolgega življenja in vitalnosti.
Kako doživeti sto let?
Morda lahko na to vprašanje najbolje odgovorijo stoletniki. Tako je razmišljal tudi raziskovalec in pisatelj Dan Buettner, organizator niza svetovnih interaktivnih odprav, katerih cilj je bil dognati, kje v svetu ljudje živijo najdlje in kaj je njihova skrivnost.
Oborožen z informacijami ameriških strokovnjakov se je Buettner podal na pot in stoletnike našel v t. i. modrih conah (Blue Zones).
Kaj so modre cone?
To so predeli sveta, kjer velik delež populacije živi presenetljivo dolgo. Tamkajšnji prebivalci zdravje in vitalnost ohranijo v osemdeseta, devetdeseta in celo v stota leta.
Kaj je njihova skrivnost? Genetika? Prehrana? Usoda? Ali pa je njihov pristop k življenju popolnoma drugačen?
V sodelovanju z lokalnimi strokovnjaki in skozi pogovore s stoletniki v modrih conah je avtor istoimenske knjige skušal razkriti skrivnost dolgega življenja.
Buettner v svoji knjigi opisuje štiri modre cone: Barbaigo na italijanskem otoku Sardinija, Okinavo na Japonskem, kalifornijsko Lomo Lindo v ZDA in polotok Nicoya v Kostariki.
Raziskava, ki je trajala sedem let, je Buettnerju pokazala, da imajo stoletniki iz teh con specifične navade, prehrano in živijo v specifičnih življenjskih razmerah, ki vplivajo na dolžino njihovega življenja in na njihovo vitalnost.
Kljub temu se tako območja kot stoletniki, ki v njih živijo, med seboj razlikujejo. Tisto, kar imajo skupnega, je, da v teh majhnih ‘žepih’ živijo do trikrat dlje kot drugi ljudje iz razvitega sveta.
Barbaiga, Sardinija
Buettner se je najprej odpravil na Sardinijo. Sto let stari ljudje, ki jih je tam srečal, so bili v glavnem moškega spola, kar je glede na to, da ženske v povprečju živijo dlje od moških, nenavadno. Znanstveniki, ki so tukaj raziskovali že prej, so zabeležili zanimive podatke, povezane z genetskim ozadjem te majhne regije.
Odkrili so, da so Sardinijo pred več tisoč leti poselili Iberci, narod, ki več stoletij ni imel stikov z zunanjim genskim materialom. Na predelu težko dostopne Barbaige se je ta trend nadaljeval vse do današnjih dni. Nastal je nekakšen genski inkubator, v katerem so se nekatere lastnosti okrepile, druge pa so postale podrejene. Ta narod skorajda ne pozna krvnih strdkov, so pa bolj nagnjeni k diabetesu. Ugibali so, da je dolga življenjska doba le še ena od izrazitih genskih lastnosti, vendar pri preučevanju genov, povezanih z nastankom rakavih in srčno-žilnih obolenj, niso našli nobenega dokaza, da bi ti geni v resnici igrali pomembno vlogo pri trajanju življenjske dobe.
Ključni so torej okolje, življenjski slog in prehrana. Skozi intervjuje s stoletniki je Buettner sklenil enako. Ugotovil je, da so se vsi stoletniki v življenju veliko gibali. Med njimi je bilo mnogo pastirjev, ki so prehodili do 10 kilometrov dnevno, kar je ugodno vplivalo na gostoto njihovih kosti ter na zdravje srca in ožilja.
Njihova prehrana na teh vsakodnevnih pohodih je bila zelo skromna: polnovredni kruh, včasih še malo sira in čebule ali redkvic. Za večerjo so ponavadi jedli juho iz zelenjave, ki so jo pridelali sami. Uživali so veliko kozjega mleka in mastikovega olja, kar bi bila lahko svojevrstna eliksirja za dolgo življenje. Meso še danes jedo samo ob nedeljah in ob posebnih priložnostih, vino pa v teh krajih pijejo že od nekdaj.
Flavonoidi, ki jih je v lokalnem vinu cannonau polno, stenam krvnih žil pomagajo ohraniti elastičnost, poleg tega pa vino znižuje raven stresa, ki pa ga že tako ali tako ni bilo veliko. Moški z dolgo življenjsko dobo zaradi same narave pastirskega dela niso bili prav dosti doma, da bi skrbeli za otroke in gospodinjstvo. Za slednje so skrbele ženske, ki so bile tako stresu izpostavljene bolj od njih. Njihova življenja razkrivajo tudi ustaljeno rutino, obrede, ki so se ponavljali.
Poleg navedenega imajo prebivalci te regije še močan občutek pripadnosti družini. La famiglia je bila vedno na prvem mestu in jim je bila v veliko oporo. Starejši ljudje še danes ostajajo v krogu družine, živijo s potomci in z njihovimi otroki, zato njihovo življenje ne izgubi smisla. Spoštujejo jih zaradi njihovih izkušenj in mladi se z njimi pogosto posvetujejo. Sardinci imajo smisel za humor, ki jim pomaga tudi skozi najtežje čase. Smeh znižuje raven stresa, ki je močan dejavnik tveganja za srčno-žilna obolenja.
Okinawa, Japonska
V japonski Okinawi je več stoletnikov (nekateri doživijo tudi 110 let) kot kjer koli drugje na Japonskem. Hkrati je to tudi območje, ki je v največji meri sprejelo ameriško (proti)kulturo prehranjevanja, zato je tam več restavracij s hitro prehrano na prebivalca kot kjer koli drugje na Japonskem in seveda največ ljudi s prekomerno telesno težo.
Skupno japonskim stoletnikom je, da so v mladosti pogosto trpeli pomanjkanje, celo stradali, tisto malo hrane, kar so je imeli, pa je v veliki meri predstavljal sladek krompir. Ne ve se, ali je to živilo doprineslo k njihovi dolgi življenjski dobi, je pa bogato z minerali, vitamini, polno folne kisline in vlaknin. Ti ljudje se še danes prehranjujejo predvsem z zelenjavo, pomembno mesto v prehrani pa zasedajo tofu in drugi izdelki iz soje, bogati s fitestrogeni in flavonoidi, ki varujejo srce in preprečujejo razvoj raka dojke.
Tamkajšnji starejši prebivalci imajo pravilo, da pri 80-odstotni sitosti nehajo jesti, kar je odličen način za nadzor nad telesno težo. Tudi tukaj jedo zelo malo mesa, vsak stoletnik pa ima lasten vrt, ki ga sam obdeluje, torej mora biti vseskozi tudi telesno dejaven. Na vrtu gojijo zdravilne rastline, kot so ingver, kurkuma in pelin, ki varujejo pred okužbami in boleznimi nasploh.
Stoletnike v Okinawi označuje izjemna gibljivost. Buettner to pripisuje vsakdanjemu delu na vrtu, pa tudi življenjskemu prostoru, v katerem je zelo malo pohištva in ljudje v glavnem sedijo kar na tleh. Zaradi tega stoletniki zlahka sedajo na tla in vstajajo, kar krepi njihove kosti, sklepe in jim daje stabilnost. Vse to pa jim najbrž ne bi kaj dosti pomagalo, če ne bi vedeli, kaj je smisel življenja, ki je za večino kar življenje samo.
Usmerjeni so v sedanjost in se le redko ukvarjajo s preteklostjo ali s prihodnostjo. Imajo pozitiven odnos do življenja in to z drugimi delijo v tako imenovanem moaiju. To je krog družbene podpore, ki ga ponavadi tvorijo dobri prijatelji. Vsakodnevno druženje ne spodbuja le občutka pripadnosti, temveč tudi zagotavlja, da bodo imeli ljudje vedno nekoga, ki jim bo pomagal, kar vliva občutek varnosti in briše skrbi.
Loma Linda, Kalifornija
V tej skupnosti se je v dolgo življenjsko dobo vmešala vera. Vsi kalifornijski stoletniki po vrsti so adventisti, ki jim vera prepoveduje uživanje alkohola, kofeina, močnih začimb, kajenje in uživanje ‘nečiste’ hrane, kakršna je na primer svinjina.
Odkrili so, da je polovica adventistov pravzaprav vegetarijancev, ki so, v primerjavi z adventisti mesojedci, za 50 odstotkov manj nagnjeni k boleznim srca. Vendar skrivnost ni le izogibanje mesu: ta populacija vsaj petkrat na teden uživa oreške, bogate z nenasičenimi maščobami, ki varujejo krvne žile in znižujejo holesterol. Njihova prehrana je hkrati bogata z zelenjavo, predvsem s stročnicami, kar znižuje tveganje za raka jajčnikov, črevesja in trebušne slinavke ter je pomemben dejavnik pri ohranjanju optimalne telesne teže, kar prav tako vpliva na dejavnike tveganja za nastanek rakavih obolenj.
Ker ne kadijo, zmanjšujejo tveganje za razvoj pljučnega raka. Adventisti skrbijo za svoje zdravje, ker je njihovo telo svetišče za dušo. Prav zato so telesno dejavni tudi v visoki starosti. Zanimivo je, da vsi prebivalci Lome Linde pijejo veliko vode, najmanj od pet do šest kozarcev na dan, kar zmanjšuje raven tveganja za smrtno srčno kap. Stoletniki s te regije imajo močan občutek pripadnosti svoji verski skupnosti, v kateri imajo ljudje enake vrednote in se medsebojno podpirajo.
Adventisti strogo spoštujejo dan počitka v tednu, ko se posvečajo Bogu, družini in naravi. To krepi njihove družbene vezi in znižuje raven stresa.
Nicoya, Kostarika
Gre za eno zanimivejših predelov, saj sodi med dežele Srednje Amerike, kjer ljudje zaradi neugodnih razmer in bolezni, med katerimi je tudi malarija, praviloma umirajo mlajši. Toda Nicoya ima najboljši zdravstveni sistem v regiji in tako zelo dobro preventivo.
Buettner je ugotovil, da so tukajšnji ljudje z daljšo življenjsko dobo bistrejši in aktivnejši od stoletnikov iz drugih con. Vsi verjamejo v Boga, imajo močno delavno etiko in razvit občutek pripadnosti družini. Njihova prehrana v veliki meri sestoji iz koruze, graha, svinjine, zelenjave z vrta in svežega sadja (papaj, mangov, pomaranč), kar igra pomembno vlogo pri preventivi za razvoj raka na želodcu, ki ga je tu manj kot drugod v tej regiji.
Prehranjujejo se nizkokalorično in nemastno ter uživajo veliko stročnic. Najmanj pojedo za večerjo, ki jo včasih kar preskočijo. Nekaj vloge pa odigra tudi njihova voda: v tem kraju ima voda drugačen mineralni sestav kot drugje po deželi. Voda je trša ter ima večji delež kalcija in magnezija. To pomeni, da že zgolj s pitjem vode tamkajšnji prebivalci v telo vnašajo zadostno količino kalcija. Po raziskavah Svetovne zdravstvene organizacije trda voda pripomore k zmanjšanju tveganja za razvoj bolezni srca.
Značilno za to populacijo je še, da ima zelo liberalen odnos do seksa. Večina 90-letnikov in starejših je imela v življenju več spolnih partnerjev, ki so jih menjali tudi v času zakona. Ločitev v glavnem ni, tudi če zakonci zaživijo s kom drugim. V starosti živijo v gospodinjstvih z mlajšimi generacijami, pri čemer pa še vedno prispevajo k družinskemu življenju. Če imajo občutek, da jih nihče ne potrebuje, kmalu umrejo. Čeprav imajo malo, so s tem zadovoljni, zaradi česar ne živijo pod stresom.
Znanstveno ni mogoče dokazati, ali so življenja teh ljudi recept za dolgo in zdravo življenje, vsekakor pa so nam lahko v razmislek in za zgled. Ni zastonj pregovor, da je izkušnja mati modrosti - ti stoletniki imajo izkušenj na pretek.
Iva Jerković