Strokovnjakinja za naravno prehrano nam je svetovala, kako malčke navaditi na zdravo hrano. To je trajen proces, poln izzivov, a njegova prava vrednost se pokaže v največjem zakladu: zdravju otrok.
Za veliko stvari v življenju, tudi za zdravje otrok, so pomembni vztrajnost, doslednost, prilagodljivost in nenehno učenje.
Kadar verjamemo v to, kar počnemo, na osnovi kakovostnega znanja in osebnih izkušenj, ko smo dosledni takrat, ko bi bilo veliko lažje iti po liniji najmanjšega odpora, ter prilagodljivi, pri čemer imamo v mislih, da fanatičnost odbija in ne prinaša ničesar dobrega, smo nekako opremljeni za izzive, pred katere nas postavlja želja, da bi se naši otroci zdravo prehranjevali.
Seveda je pri vsem tem najpomembneje, da smo sami dober vzor. Otroci, predvsem najmlajši, oponašajo svoje starše, oni so 'zakon'. Do takrat, ko nastopi čas pubertete in uporništva, so navade, s tem pa tudi odnos do hrane, že dobro zakoreninjeni.
Najpomembnejše investicije
Večkrat se je že potrdilo, da je skrb za prehrano v najzgodnejšem obdobju ena od največjih in najpomembnejših investicij v življenju. Zato naš trud, da bi otroci že od malega razvijali ljubezen in dober odnos do priprave hrane, trajno doprinese k njihovemu zdravju.
Velik pomen lahko pripišemo skupni pripravi obrokov (vsak otrok lahko tako ali drugače pomaga, seveda glede na svojo starost). To omogoča tudi boljšo komunikacijo med starši in otroci. Dandanes z otroki preživljamo premalo časa.
Pogosto smo zadovoljni, ko so za računalnikom in ko gledajo televizijo, samo da imamo mir, potem pa se čudimo, ko ugotovimo, kako so se odtujili.
Skupna priprava obrokov zbližuje, v kuhinjo in dom vnaša toplino ter nam omogoča ohranjati bližino z otroki, ki bodo to ljubezen in skupne trenutke, v katerih se je pripravljala hrana, vedno nosili v srcu.
Brez čipsa in čokolade
Vedno več se nas zaveda, kako pomembno se je zdravo prehranjevati, in to že od rojstva naprej. Pogosto poslušamo o uravnoteženi prehrani. Pri tem nekateri mislijo, da je uravnotežena prehrana tista, s katero otrok vnese dovolj kalorij, ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin (makrohranil), s tem pa tudi dovolj vitaminov in mineralov (mikrohranil), in so prepričani, da to predstavlja kakovostno prehrano.
Tisto, kar moramo imeti nenehno v mislih, je, da ne gre zgolj za količino hranil, ki jih otrok vnaša v telo, temveč tudi za njihovo kakovost in izvor.
Ogljikovi hidrati lahko pridejo iz belega sladkorja, iz čipsa ali belega kruha, torej iz nezdrave in nekakovostne hrane, ki ni primerna za vsakodnevno uživanje, po drugi strani pa ogljikove hidrate najdemo tudi v zelenjavi, polnovrednih žitih in sadju, ki predstavljajo veliko bolj kakovosten vir vseh potrebnih hranil.
Lahko gremo po liniji najmanjšega odpora in dajemo otroku tisto, kar bo, ko bo enkrat poskusil, zahteval kar naprej: čips, čokolado in gazirane pijače. Toda ne pozabimo, da smo odrasli zadolženi za to, da ustvarimo dovolj vznemirljive in zanimive jedi, da bi otroci lahko uživali v uravnoteženi prehrani: v tisti, ki vsebuje hranljive snovi brez nepotrebnih maščob, konzervansov, umetnih barvil in tako naprej.
Vzor
Želimo si, da bi bili naši otroci čim bolj zdravi, a tistega, kar jim ponudimo, nočejo jesti. Pogosto pozabimo, da takšno hrano zavračajo, ker se zgledujejo po nas, odraslih.
Mi smo vzorniki, po katerih se ravnajo. Treba se je torej vprašati, kakšen vzor smo jim. Pri tem se je treba zavedati, da so situacije, ko gremo na obisk, rojstni dan in podobno, situacije, v katerih po eni strani vadimo prilagodljivost, po drugi pa otroke učimo.
Ko otroci vedo, da nobena stvar ni prepovedana, jim je veliko stvari manj privlačnih, pa tudi, ko se odločijo, da bodo nekaj poskusili, po odzivu svojega telesa začutijo učinek tistega, kar so zaužili. Seveda to začutijo otroci, ki doma jedo zdravo in polnovredno hrano, in otroci, ki so že od majhnega naučeni, da tisto, kar pojemo, vpliva na kakovost naše prebave, na razpoloženje in na zdravje.
Vzor in pozitivno stališče, s katerim otroku predstavimo hrano, sta najpomembnejši sestavini vsake prehrane. Za vse nas je idealno starševstvo tisto, v katerem imamo obilico časa za igranje z otroki in sodelovanje pri njihovih dejavnostih. A to je največkrat zgolj iluzija.
Za vzgojo otrok in njihovo zadovoljstvo je najpomembnejše, da oni sodelujejo pri naših dejavnostih, pri vsakodnevnih opravilih, pri katerih se ne bodo le naučili za življenje pomembnih stvari, temveč bodo obenem dobili tudi občutek, da jih potrebujemo in da so dragoceni, ter bodo tako gradili pozitivno sliko o sebi. Med te dejavnosti nedvomno sodi priprava obroka – od nakupa do kuhanja, pomivanja posode in pospravljanja – ki na družinsko vzdušje vpliva bolj kot katera koli druga dejavnost.
Morda se nam zdi, da nimamo dovolj časa, da bi se mučili z vključevanjem otrok in da bomo sami vse postorili bolje in hitreje, toda s takšnim pristopom podcenjujemo sposobnosti lastnih otrok. Dovolite jim, da pomagajo, in uživajte v odličnem družinskem vzdušju.
Z vsemi temi izzivi sem se soočila tudi v lastni kuhinji. S prvim otrokom Davidom, ki je danes star 21 let, je šlo vse kot po maslu. Jedel je vse, kar smo mu pripravili, in ga tista 'druga hrana' sploh ni zanimala.
V času njegovega odraščanja je največji izziv predstavljalo okolje: vrtec, pozneje šola, tenis itd. David je bil edini otrok, ki ni jedel 'normalno'. Vrstniki so znali biti precej kruti in posmehovanja ni bilo malo. Vem, da je bilo Davidu zaradi tega velikokrat težko. Sama sem (kot vsaka mama, ki želi otroka zavarovati pred takšnimi neprijetnostmi) takšne situacije zelo težko sprejemala, istočasno pa mi še na kraj pameti ni padlo, da bi odnehala.
Njegovo zdravje je bolj od vsega potrjevalo, da se odločamo pravilno, in ker se je tega zavedal tudi David, zaradi drugačnosti ni trpel. Hkrati je bila to lekcija, da drugačnost ni nič slabega, da je lahko celo nasprotno od tega.
Zdi se mi, da so ti izzivi v zgodnjem otroštvu Davidu prinesli posebno zrelost, rekla bi celo modrost, nenavadno za dvajsetletnika. Še danes svoje prehranske odločitve sprejema z zenovsko natančnostjo, saj iz hrane črpa svojo moč in energijo za študij daleč stran od doma.
Kakšen okus ima to?
Dora (13) je popolnoma druga zgodba. Že od samega začetka je izbirčna in pri svojih prehranskih odločitvah zelo kategorična. Zaradi nje smo pripravljali ustvarjalne pomake iz polnovrednih in organskih živil. Zelo je radovedna in rada bi marsikaj poskusila, zato ji te eksperimente dopuščamo, čeprav včasih ne sovpadajo z našim slogom prehranjevanja.
Zadnjič sem, na primer, prvič po več kot 25 letih cvrla jajce na oko, ker je Doro zanimalo, kakšen okus ima. Zdi se mi pomembno, da poskusi tisto, kar želi, saj se tudi tako izobražuje in spoznava vpliv različne hrane na telo.
Seveda se trudim razložiti svoja stališča in zakaj menim, da je določena hrana dobra, določena ne, da pa je zelo pomembna tudi količina tistega, kar zaužijemo.
Ker vsak dan uživamo polnovredne, organske in naravne sestavine, občasni izleti in pokušine telesu ne morejo škodovati. Prilagodljivost v miselnosti je za krepitev in ohranjanje zdravja še kako potrebna, vsak pa jo mora doseči po svoje, tako kot nas naučijo naši otroci ...
Prvi koraki
Včasih izgubimo pogum in se nam zdi, da so spremembe v prehranjevanju prezahtevne in prezapletene, toda pomembno je začeti. Vse velike spremembe so se zgodili s prvim, majhnim korakom.
Otrokovo prehrano lahko izboljšujete postopoma, saj radikalni prijemi niso potrebni in niso primerni za otroke. Tu je nekaj preprostih nasvetov, ki jih boste lahko kar takoj uporabili:
- Marmelado s sladkorjem nadomestite s tisto brez sladkorja.
- Otrokom ne začinite hrane toliko kot odraslim. Preveč soli ni dobro za otroke, obenem pa je sol pogosto vzrok za povečano potrebo po sladkem in po tekočini.
- Potrudite se pri postrežbi: otroci imajo radi, da je hrana lepo videti.
- Pripravite preproste jedi in malice: oprana kumara, narezano sadje, kuhane testenine.
- Prelive postrezite ločeno, da si vsak lahko sam izbere, kako bo jedel.
Davidovo pričevanje
Vse, o čemer sem pisala, sem v praksi počela tudi sama, zato je zanimivo, kaj je o tem nedavno napisal moj 21-letni sin David.
„Ni dvoma, da so okoliščine, v katerih sem odraščal, ko je v tem prostoru potekal razvoj makrobiotike, precej specifične in bi jih bilo težko ponoviti. Toda glede na to, da so osnove vedno univerzalne, bi se drznil izpostaviti nekaj lastnosti, pomembnih za starše:
Znanje... izobraževanje je ključ, ki ga imamo vsi na voljo, za spremembo potrebujemo le dovolj poguma in odločnosti. Iz lastnih izkušenj vem, kolikokrat sem spraševal eno in isto in kako pomembno je bilo, da sem dobil potrpežljivo in podrobno razlago.
Vztrajnost... če je edini način za uvedbo zdrave prehrane ta, da se malemu šolarju vsakodnevno kuha in pripravlja zajtrk, ki ga bo tisti dan v šoli držal pokonci, je to treba narediti. Lahko rečem, da nekatere metode zdravega življenja, ki sem jih kot otrok nevede prakticiral, šele danes docela razumem in sem hvaležen, da so del mene v obliki močnih navad.
Prilagodljivost... V resničnem življenju ni absolutnih vrednot in tisto, kar ustreza enemu, je lahko popolnoma neustrezno za nekoga drugega. Toda ne glede na relativnost našega vedenja vedno obstaja nekaj, kar je boljše, in nekaj, kar je slabše.
Iz osebnih izkušenj vem, da zgornja pravila, če jim sledimo na pravilen način, za otroka predstavljajo temelj zdravja in izkoristka njegovega polnega potenciala"
Jadranka Boban Pejić, foto: Shuttestock
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
